'Ko stopiš za vogal, za katerega ni pogledal še nihče, je občutek res svojevrsten'

Društvo za raziskovanje jam Ljubljana je najstarejše še delujoče jamarsko društvo v Sloveniji. Njegovi člani so na raziskovalnih ekskurzijah in taborih doslej raziskali, izmerili in popisali približno 3000 jam ali tretjino vseh znanih jam v Sloveniji. O zadnjih dveh podvigih – spustu v 1040-metrsko Brezno spečega dinozavra in čiščenju Jeriševe jame v občini Sežana – smo se pogovarjali s podpredsednikom društva Juretom Bevcem, ki je sodeloval v obeh akcijah.

Preden nam je Bevc razkril podrobnosti o 'spečem dinozavru' in 'smetiščni luknji', nas je zanimalo, kako je pravzaprav biti tisoč metrov pod zemeljskim površjem, v temi in tišini. "Včasih začnemo jamarji globoko pod zemljo razmišljati o tem, da je nad nami kilometer ali več žive skale, nato pa hitro preusmerimo misli drugam. V jamah na Kaninu se temperature gibljejo malce nad ničlo. Če se ne premikamo, hitro postane zelo mrzlo. Vsekakor je raziskovanje globokih jam zahteven šport, ki zahteva predvsem veliko kondicije in zmožnost prenesti nekaj trpljenja, to pa je na koncu vedno poplačano," je povzel občutke v podzemeljskem svetu.

Brezno spečega dinozavra trenutno še opremljeno s kilometrom in pol vrvi

Kako se je sploh možno spustiti v takšne izjemne globine? Bevc je pojasnil, da navpične jame raziskujejo z vrvno tehniko. V stene namestijo fiksne vrvi, po katerih se vzpenjajo in spuščajo. "Za vodoravne dele, ki jih najdemo med brezni, vrvi seveda niso potrebne. Trenutno je Brezno spečega dinozavra opremljeno s približno kilometrom in pol vrvi. Ker to nanese okrog 150 kilogramov opreme, se takšne jame odkrivamo postopoma, vrvi v jami pustimo do konca raziskav. Nato se jama 'razopremi', kar tudi zahteva kar nekaj časa in naporov," je razložil.

Brezno spečega dinozavra je po trenutni izmeri jamarjev Društva za raziskovanje jam Ljubljana globoko 1040 metrov in dolgo dobra dva kilometra. Leži na Kaninskih podih, nekaj sto metrov pod potjo, ki vodi od smučišča na Visoki Kanin. Gre za deseto jamo v Sloveniji, globljo od tisoč metrov. Ostale so – po vrsti od najgloblje – Čehi 2, Črnelsko brezno, Renejevo brezno, Mala Boka-BC4, Vandima, Zadnikovo brezno, P4, brezno Hudi Vršič in Macola, bolj poznana pod imenom Huevos, je naštel Bevc. "Vse naše 'tisočmetrce', razen Zadnikovega brezna, ležijo na Kaninu in pod Rombonom. Zadnikovo brezno je v Kamniških Alpah," je dejal in še dodal, da je na svetu približno sto takih jam. Najgloblji sta globoki več kot dva kilometra, obe pa sta na Kavkazu.

Spečega dinozavra začeli raziskovati leta 2007, letos so se vanj spustili petkrat

Ljubljanski jamarji so brezno takrat raziskali do globine 300 metrov. Po Bevčevih besedah so do leta 2008 ali 2009 na tej globini opravili neznano število akcij, a ker nadaljevanja zaradi slabših luči niso našli, so delo opustili. "Jama je imela pomanjkljivo dokumentacijo, zato smo se letos poleti odločili, da si jo še enkrat ogledamo in jo izmerimo, kot se spodobi," je zadovoljno poudaril sogovornik.

Raziskovanja so se lotili že avgusta, prejšnji konec tedna pa jim je uspelo preseči magično mejo tisoč metrov. V tem času so se v jamo spustili petkrat. 6. in 7. avgusta so si jamo najprej ogledali do znanega dna na 300 metrih globine. Pri tem so našli tudi prehod v nove dele tik nad dnom. Nato so v dveh ekipah raziskovali v globino do 400 metrov in vodoravne dele na 300 metrih globine, je začetek jamske pustolovščine opisal sogovornik. "Ustavili smo se, ker nam je zmanjkalo vrvi. Ti deli so precej mokri," je dodal.

14. avgusta so nadaljevali še globlje. Jamo so raziskali do globine 550 metrov in se spet ustavili, ker jim je zmanjkalo opreme. 21. avgusta je sledila podobna zgodba – tokrat jim je opreme zmanjkalo na globini 730 metrov.

Prejšnji konec tedna, 11. septembra, so se vrnili v jamo v dveh ekipah. "Ena je 'napadla' odcep na 400 metrih globine in se ustavila 60 metrov nižje. Našli so kanjon velikih dimenzij. Preostali pa smo jamo raziskali do globine 1040 metrov," je pojasnil Bevc.

'Jama se nadaljuje še z enim meandrom, tako da bo treba raziskave nadaljevati'

Kaj se je dogajalo na ključni septembrski dan, ko so ljubljanski jamarji reševali uganko spečega dinozavra? Jure Bevc je pripovedoval: "V soboto zjutraj smo se z žičnico odpeljali na Kanin, v jamo pa smo se odpravili okrog dvanajste ure. Do globine 730 m je bila jama že opremljena, tam smo bili nazadnje. Nato smo začeli opremljati. To je videti tako, da na vsakih nekaj 10 metrov v steno zvrtamo luknjo in vanjo namestimo sidrišče. Nato vrv z vozlom pritrdimo vanj. Postopek je praviloma precej zamuden, tokrat pa nam je zaradi enostavne konfiguracije jame šlo kar hitro. Na globini 870 metrov smo prišli do dna brezna, jama pa se je nadaljevala z meandrom – gre za vodoraven, pogosto vijugast rov, ki ga izdolbe voda. Jama se nato stopnjasto spušča vse globlje. Spustili smo se, dokler nismo na – 1040 metrih pristali na dnu še enega brezna. Tam nam je zmanjkalo opreme (vrvi in pritrdišč), pa tudi časa, saj smo morali še priti ven. Jama se sicer nadaljuje s še enim meandrom, tako da bo treba raziskave nadaljevati. Iz jame smo v mrzlo kaninsko noč pokukali ob treh ponoči. Pri bivaku nas je že čakala ekipa, ki je raziskovala na globini 400 metrov. Sledilo je nekaj malega proslavljanja, vendar nas je kmalu premagala utrujenost."

Po oceni sogovornika je raziskovanje spečega dinozavra izjemen dosežek v svetovnem merilu, saj je potekalo zelo hitro. Delo je ljubljanskim jamarjem olajšala tudi jama sama, ki je po Bevčevih besedah nezapletena: "Tudi to, da bi tako globoko hodili na enodnevnih akcijah, je precej redko. Po navadi v jami prespimo, v Breznu spečega dinozavra pa za kaj takega še nismo našli primernega mesta. Tako smo isti dan morali do jame, se spustiti na – 1000 metrov in priti ven."

A vse skupaj ni težko, če nekaj odpravljaš s srcem. Bevc meni, da jamarji jame raziskujejo, ker jih žene želja po odkrivanju novega. "Ko stopiš za vogal, za katerega ni pogledal še nihče, je občutek res svojevrsten. Tako se lahko približamo nekdanjim raziskovalcem polarnih območij. To po navadi odtehta utrujenost in modrice, ki sledijo po takšnih akcijah," je dejal.

Ob koncu zgodbe o skrivnostih Brezna spečega dinozavra je izpostavil, da so raziskave omogočili Slovenska vojska s svojimi helikopterskimi prevozi opreme, Sončni Kanin, ki jim je nudil prevoze s kaninsko žičnico, in Jamarska zveza Slovenije. Ta ima na podih pod Kaninom bivak, ki ga s pridom uporabljajo.

Čistilna akcija v Jeriševi jami

Jama se nahaja v občini Sežana, blizu naselja Kazlje. Globoka je 87 metrov, vhodno brezno pa je po besedah Jureta Bevca "impresivnih dimenzij" – široko je približno 30 metrov. "Z dna vhodnega brezna se lahko po pobočju sprehodimo v dvorano, s katero se jama konča. Znana je že dolgo, čisto zraven nje je gozdna cesta. To je za onesnažene jame precej značilno – do jame se lahko pripelješ z avtomobilom in vanjo streseš odpadke," je pojasnil.

Jama je sicer ena bolj znanih onesnaženih jam pri nas. Leta 2019 so ljubljanski jamarji čistili bližnjo Golobjo jamo. Ko so v njej naleteli na ostanke neeksplodiranih ubojnih sredstev, so si ogledali še situacijo v Jeriševi jami. Spustili so se na dno in očistili vhodno pobočje, na katerem je ležalo nekaj smeti. Ocenili so, da je jama primerna za čiščenje, saj so bili v njej starejši odpadki. "Jam, v katere ljudje še vedno odlagajo odpadke, namreč ne čistimo, saj je to Sizifovo delo. Sicer so večino smeti vanje zmetali pred organiziranim odvozom odpadkov, najdejo pa se tudi izjeme," je povedal sogovornik.

'Tisti, ki so bili v jami prvič, so bili nad situacijo zgroženi'

Domačini so ljubljanske jamarje pri čiščenju podprli že leta 2019. Ker pa je čiščenje Jeriševe jame večji zalogaj kot običajne čistilne akcije, so se jamarji letos prijavili na razpis Občine Sežana, s čimer so si pokrili del stroškov čiščenja. Finančno sta jih podprla tudi Zavod RS za varstvo narave in Krajevna skupnost Kazlje. Pri čiščenju in organizaciji pa je sodelovalo okrog 20 članov društva. "Tisti, ki so bili v jami prvič, so bili nad situacijo zgroženi. Večina nas je bila v njej že prej, ko smo načrtovali akcijo, in smo količino smeti že ponotranjili. Je pa kar boleče, ko zadevo zagledaš prvič," je poudaril Bevc.

'Sprehod' po jami je razkril, kako mačehovski smo lahko ljudje do narave. Jamarji so našli različne kosovne odpadke – avtomobile, kolesa, motorje, gume, pohištvo, belo tehniko, kritine, žlebove in gradbeni material – mrhovino in nevarne odpadke, denimo motorno olje in akumulatorje, pa tudi razne drobnarije: plastenke, igrače, šiviljski pribor, medicinske pripomočke, čevlje, oblačila, plastenke ... "Vse to je raztreseno po pobočju, velikem kakih 1000 kvadratnih metrov," je opisal sogovornik.

'Ocenjujemo, da je na izvlek pripravljenih slabih 50 kubičnih metrov odpadkov'

Odpadke so zbirali v vreče s prostornino približno kubičnega metra. Te so nato do dna vhodnega brezna potegnili z električnim vitlom. Kot je povedal podpredsednik, je postopek zahteven, saj je pobočje dvorane, po katerem je potekal izvlek, strmo. "Ni prijetno, ko moraš teči za vrečo, da se ne bi za kaj zataknila. Odpadke smo začasno spravili pod vhodno brezno, od koder jih bomo izvlekli na naslednji akciji oktobra. Nabralo se jih je za 37 vreč – če smo prav šteli – in še precej večjih kosov, ki jih nismo dajali v vreče. Ocenjujemo, da je na izvlek pripravljenih slabih 50 kubičnih metrov odpadkov," je pojasnil.

Tudi nas je osupnilo, da so v jami celo avtomobili. Jamarji jih za zdaj še niso izvlekli. Večina bi jih ob poskusu izvleka razpadla na več delov, je prepričan Bevc.

Jame ne bo mogoče popolnoma očistiti

Jamarji torej Jeriševe jame še niso očistili v celoti. Večji kosi so ostali v jami, pa tudi odpadki, ki so jih zbrali v vreče, še čakajo na oktober, ko jih bodo privlekli na plano. "Hkrati bomo, če bo z vidika varnosti mogoče, očistili območje pod vhodom in podrobneje prečesali pobočje. Toda jamo bo nemogoče popolnoma očistiti – v njej je namreč debela plast kamnov iz nekdanjega kamnoloma tik nad njo, ki je obratoval do šestdesetih let. Smeti so najbrž tudi pod temi kamni, kar je sicer težko ugotoviti, še težje pa bi jih bilo odstraniti," je strnil Bevc.

Za konec je naš sogovornik izpostavil, da so v društvu  navdušeni nad tem, kako pogosto pravzaprav dobijo pomoč pri raziskavah, predvsem pri transportu. Precej manj posluha je na področju okoljevarstva. "Težko je recimo dobiti sredstva za čistilne akcije, pri odvozu smeti pa smo pogosto količinsko omejeni," je zaključil.