Karantena 1972: 'Nihče ni smel zapuščati domov, vojska je lahko streljala'

Z virusom, ki ga je najverjetneje iz romanja v Meko prinesel 'hadžija' Ibrahim Hoti, se je okužilo 184 ljudi. Umrlo jih je 40. Najhuje je bilo na Kosovu, kjer je zbolelo 123 ljudi, umrlo jih je 26, med njimi tudi šest dojenčkov. Dve smrtni žrtvi sta bili tudi med zdravstvenim osebjem – medicinski sestri Dušica Spasić in Milka Đurašić, ki sta negovali Latifa Mumdžića, prvo žrtev epidemije.

Na tej točki ni odveč poudariti, da so vsakršne primerjave med boleznijo, ki je grozila v letu 1972, in covid-19 neustrezne in nemogoče. Če pustimo ob strani simptome in potek bolezni, je že samo smrtnost črnih koz, ki jih povzroča virus variole, neprimerljivo večja, kar 30-odstotna. Je pa zaradi zgodovinske perspektive zanimivo pogledati, kako se je država takrat odzvala na izbruh okužb, kako so epidemijo v dobrem mesecu dni uspešno zatrli in kako so se na ukrepe in zdravstvene razmere odzvali državljani.

Že zelo kmalu po izbruhu bolezni so oblasti razglasile epidemijo, uvedle obvezno cepljenje, v sklopu katerega je bilo cepljenih 18 milijonov državljanov, in zaprle meje države. Aktiviranih je bilo na stotine zdravstvenih ekip, ki so na terenu izvajale cepljenje in ugotavljale morebitne pojave simptomov. Samo v Beogradu so vzpostavili 727 točk, na katerih so cepili slaba dva milijona prebivalcev. Pregledani so bili tudi vsi tujci, ki so prišli v Jugoslavijo. Morali so namreč pokazati dokaze o cepljenju. Prepovedana so bila javna zborovanja, omejena poslovna potovanja ter preseljevanje delavcev. 

Ukrepi proti širjenju okužb pa so bili na teritoriju države različni. V Sloveniji razmeroma blagi, na Kosovu, Novem Pazarju, Čačku in deloma tudi v Beogradu pa zelo ostri. Oblastem je z rigorozno in popolno izolacijo krajev, kjer so se pojavili okužbe, in odrejanjem strogih karanten za posameznike, ki so bili v potencialnem stiku z okuženimi, uspelo premagati virus. 

"Nihče ni smel zapuščati domov, imeli smo dovoljenje za streljanje v noge"

Nesrečni Latif Mumdžić je, potem ko je že kazal hude znake okužbe, čakajoč na zdravniško oskrbo v Čačku, obiskal tudi nekaj trgovin in gostinskih lokalov. Tako je z njim, poleg zdravniškega osebja, prišlo v stik veliko ljudi. Ko so ga premestili na Vojno-medicinsko akademijo v Beogradu (VMA) in diagnosticirali pojav črnih koz v Jugoslaviji, je kmalu sledil ukaz o zaprtju Čačka, mesta s 100.000 prebivalci, med katerimi so sredi marca že potrdili prve okužbe.

Zdravko Vojnović, upokojeni oficir JLA, je bil spomladi leta 1972 v Čačku komandir enote za dekontaminacijo, ki je spadala v sistem atomske, biološke in kemične zaščite (ABHO). Enote v sistemu ABHO so sestavljali vojaki, ki so imeli opravljeno tehniško fakulteto (kemija, tehnologija in fizikalna kemija) ali srednjo tehniško šolo (kemija, tehnologija) s šolo za kvalificirane delavce (kemijske laborante). Pripadni ABHO v Čačku so bili razdeljeni v dva dela, pojasnjuje Vojnović. Pripadniki izvidniške enote so odhajali na teren in ugotavljali, kako je s širitvijo okužb, njegova enota pa je izvrševala dekontaminacijo izvidniških enot in mestnih ulic s pomočjo cistern. 

Kako je torej bila videti "prava" karantena? "Nihče v mestu ni smel nikamor, ljudje so morali ostati v bivališčih. Zaustavljeno je bilo delo v vseh tovarnah, zaprle so se trgovine, ustavil se je javni promet. Takoj sta bili aktivirani vojska in policija, ki sta zagotavljali, da gibanja na ulicah ni bilo. Pripadniki enote smo imeli 18-urni delavnik, patruljirali smo dan in noč," pripoveduje Vojnović. "Ob tem moram povedati tudi, da so bili trije ali štirje vojaki, ki so se ustrašili in niso želeli izpolnjevati nalog, tudi zaprti."

Kot pravi, so se ljudje na začetku zelo bali, saj se je bolezen hitro širila med prebivalstvom, vendar panike ni bilo, saj so se organi hitro odzvali. "Ljudje so zaupali državi, vojski in policiji. Nekateri so nas z oken hiš med našimi obhodi pozivali, naj se jim pridružimo pri obedu, vendar seveda to ni bilo dovoljeno."

Enota za dekontaminacijo je vsak dan na ulice odšla v polni zaščitni opremi (kombinezon, maska, rokavice), a tudi oborožena. "Ukaz, ki smo ga prejeli, je bil, da lahko streljamo v noge, če bi se kdo upiral razglašenim ukrepom in ukazom vojske. Seveda so ljudje poskušali na različne načine prekršiti odlok o prepovedi gibanja. Nekateri so govorili, da morajo na vrt ali po nekih drugih nujnih opravkih, vendar nobenih izjem nismo dopuščali, zato smo prebivalcem ukazali vrnitev domov." Ker ljudje niso smeli zapuščati bivališč, sta za pripravo in dostavo hrane prebivalcem skrbeli policija in vojašnica v Čačku.

V mestu so zagotovili tudi dva karantenska objekta (moški in ženski) za vse, ki so prišli v stik z okuženimi. V objektu nasproti vojašnice je bilo tako nameščenih približno 250 žensk, večinoma medicinskih sester, prodajalk in natakaric. "Karantenska poslopja so bila ograjena, v okolici pa smo postavili stražo. Navodila so bila res stroga. Prvi teden so morala biti vsa okna na poslopju zaprta. V nekem trenutku so dekleta odprla okna, vendar je takoj posredovala policija," se spominja upokojeni desetnik Vojnović. Pripoveduje pa, da je bilo proti koncu karantene ljudem že zares težko, saj so bili dolgo v izolaciji. "Nekateri so začeli zapuščati domove, imeli smo nekaj manjših incidentov. Nekaj ljudi smo morali pridržati in jih predati policiji." 

Konec aprila 1972, ko je epidemija že močno popustila, je ena od enot odšla v Sjenico in tam v bližini neke vasi pokopala tiste, ki so umrli zaradi okužbe s črnimi kozami. V Čačku je nato Vojnovićeva enota postavila 50-metrski šotor s tremi komorami in izvršila dekontaminacijo pripadnikov, ki so bili na terenu in njihove opreme.  

"Obveščanje je bilo strnjeno, a jasno"

Vojnović, ki pravi, da zaradi napornega dela ni imel časa spremljati poročanja v javnih občilih, se sicer spomni, da so bila navodila jasna. "V javnosti ni bilo veliko teorij o izvoru bolezni. Zelo hitro je bilo jasno, od kod je okuženi prišel, kje se je gibal in kaj je treba storiti." 

V Sloveniji, ki je bila od žarišč bolezni oddaljena več sto kilometrov, pretiranega strahu ni bilo, pripoveduje Vesna Dular, ki je bila takrat stara 15 let. "Mediji so o tem, če primerjamo z današnjimi časi, poročali precej manj, prav tako to ni bila edina novica. Dogajanje je bilo navadno zreducirano v en prispevek." Takrat 18-letni Jože Zupan prav tako pravi, da so sprva ljudje o tem veliko govorili, nato pa črne koze niso bile več prva novica dneva. "Navodila smo bolj upoštevali, ampak verjetno zato, ker nas je bilo bolj strah, bolezen je bila mnogim tuja, čeprav smo hitro izvedeli, od kod je prišla. Naša družba je bila sicer leta 1972 že precej odprta, vendar je še vedno obstajal strah, da bi bilo kaj narobe, če ne bi upoštevali ukrepov."

Oblasti v Jugoslaviji so 1. maja 1972 razglasile konec epidemije črnih koz. Primer jugoslovanskega spopada z virusom variole še vedno služi kot pomembna študija primera pri obvladovanju izbruhov epidemij in nadzora širjenja bolezni.