Kapitulacija!

Vročina težkega puščavskega zraka v kotlini Kabula mi bo za vedno ostala v spominu, ko so skozi leta različna letala, s katerimi sem potoval, odpirala vrata, ko smo se izkrcali v Afganistanu. Leteli smo z vsem živim, od starih ruskih helikopterjev, malih zasebnih letal, potniških letal in vojaških Herkulesov. Težek zrak je ostal prvi spomin na Kabul tudi pozimi, ko je bil nos po nekaj dneh bivanja v prestolnici poleg peska poln tudi krvi od onesnaženosti s plastiko. 

Nekoč čudoviti Kabul je v vojni poleg številnih prebivalcev izgubil tudi vsa drevesa in večina prebivalcev se je pozimi grela z zažiganjem plastike. Pri nas je kurjenje drv povečini estetski luksuz kaminov, ne ker bi primanjkovalo dreves, ampak ker nam je na voljo še cenejši in še čistejši luksuz ogrevanja. 

Vojna ima v Afganistanu domovinsko pravico že skoraj toliko časa, kolikor sem star jaz. Ko sem bil prvič pod Hindukušem, so se moji otroci komaj rodili, do danes pa že skoraj odrasli, vse to v privilegiju miru in obilja Slovenije. 

Je bilo vredno? Da, bilo je. Zakaj?

Spominjam se obiska največje porodnišnice v Kabulu pred več kot desetimi leti. Med vladavino talibanov v devetdesetih je bila smrtnost novorojenčkov okoli 50-odstotna, moja hči se je rodila v državo, kjer se ta šteje v promilih. Zahodna pomoč je to smrtnost znižala na le nekaj deset odstotkov in v Afganistanu je tako zrasla generacija otrok, ljudi, ki sicer brez naše, zavezniške intervencije ne bi nikoli. 

Spominjam se obiska prve in edine naše puščavske baze v Bala Baluku. V okolici FOB Lainbach je bilo kup točk, s katerih so talibani naše obstreljevali z minometi ali raketami. Kriminalci so zažgali nekaj cistern z gorivom, ker konvoj ni želel plačati podkupnine za prost prehod vseh običajnih "vojna v Afganistanu" stvari. Kot je bilo povsem običajno, da so žrtve prometnih nesreč in predoziranja z opijem pripeljali k našemu mediku specialnih enot. Naši bojiščni reševalci in zdravniki so bili v Afganistanu eni od najbolj zaposlenih, pa niso skoraj nikoli oskrbovali slovenskih vojakov, to se je med bojem v sedemnajstih letih zgodilo le enkrat. 

Spominjam se pogovora s skupino afganistanskih novinark v prečudovitem vrtu nekje v Wardaku. Hitele so pripovedovati, da se pod talibani niso smele niti oglasiti, hoditi v službo, kaj šele da bi smele napisati kakšno zgodbo iz ženskega življenja, to se sme le zdaj, ko je varno pod tujo koalicijo.

Spominjam se sprehoda po povsem porušeni palači Darul Aman z ruskimi grafiti po stenah. Palača, ki je bila prvič napadena v saurski revoluciji, je bila obnovljena pred nekaj leti in je dajala upanje Afganistancem, da je kultura pomembna za civilizacijo. Na vznožju Darul Amana je poleg hrvaške baze tudi s slovenskimi vojaškimi policisti muzej Darul Aman. Spomim se, kako so tja prenesli in poskušali restavrirati tisočletno zgodovino Afganistana, ki so jo talibani povsem uničili. Letos mineva točno 20 let od razstrelitve Bamijske bude.

Vsi ti spomini na barbarizem ekstremnih sunitskih verskih fanatikov izvornega islama danes niso več spomini. Nihče ne naseda pravljicam, da bodo talibani spoštovali življenja in pravice žensk, nikoli tega niso počeli, nimajo nobenega razloga, da bi sedaj začeli. 

Tako je odgovor na vprašanje – je bilo vredno zame, odgovorjen skozi zgornje spomine. Preprečili smo 20 let največjega barbarizma in zato seveda plačali tudi zelo visoko ceno. V denarju in življenjih. To, da ni bilo med žrtvami v 17 letih slovenske prisotnosti nobenega Slovenca, je čisti čudež in dokaz profesionalnosti Slovenske vojske, ki je svoje naloge v Afganistanu opravila z odliko, pa še dvema plusoma zraven. Seveda tudi po zaslugi sreče, v vojni brez tega ne gre. V vseh teh letih pa je doma dobivala ocene nezadostno, odrekli smo ji milijardo evrov vlaganja in jo velikokrat zmerjali z morilci otrok, na NATO znak pa so pri nas risali kljukast križ. Kdor se je na lastne oči prepričal o naši vlogi v Afganistanu, ima podobne spomine, kot jih imam sam, in je poslušal enaka pričevanja in enako hvaležnost za vsako od dvajsetih let zahodne prisotnosti. Tragično je, da so bili velikokrat slovenski vojaki bolj spoštovani v Afganistanu kot v Sloveniji. Tudi to je tragično.

Preprečene Srebrenice

Kaos umika je neverjeten, nepotreben in neoprostljiv, če že lahko razpravljamo o upravičenosti navzočnosti in tudi umika zahodnih sil iz Afganistana. Tisti, ki sedaj očitajo, da bo sledil pokol in revanšizem, ponovitev srebreniških scenarijev, imajo lahko tudi prav, a vseeno je treba v račun vzeti, da takšnih dogodkov dvajset let ni bilo. Se je pa kapitulacija iztekla vsaj brez krvavih uličnih bojev, ki bi samo podaljšali trpljenje in ne bi preprečili tega neizbežnega. Afganistanske varnostne sile niso bile nikoli v stanju same zavarovati države, borili bi se za povsem podkupljen sistem, ki bi deloval, če bi nekdanji predsednik Karzaj in druščina pustili kaj drobtinic še za ljudstvo. Tako pa so odnesli polne kovčke denarja v tujino, Afganistance prepustili same sebi, Američane pa z bolečim zavedanjem, da so spet stavili na napačnega.

Američani in mi z njimi

In na koncu pridemo do tistih, ki so se vseskozi odločali in za njimi smo v dobrem in slabem stali vsi. Američani so zamudili nešteto priložnosti za umik iz države, če so jo že na koncu prepustili kaosu, ki smo mu sedaj priča. Leta 2001, ko so pregnali talibane, pred invazijo na jug leta 2006, po smrti Osame Bin Ladna, priložnosti za umik je bilo mnogo, a ameriške administracije in s tem tudi afganistansko ljudstvo so bili talci ameriškega javnega mnenja in političnih prepirčkov. Javno mnenje o Afganistanu tako ali tako zadnje leto ni razmišljalo, od zadnje ameriške žrtve je več kot eno leto. Politiki pa so shizofreno in fanatično zagovarjali umik, ki ga zdaj tako kritizirajo. Predsednik Biden, ki se je tukaj ujel v svojo past obljube umika (tega je vsaj prestavil s Trumpovega maja na september) in kljub dolgoletnim izkušnjam popolnoma narobe precenil rezultat, je s tem tudi zaznamoval svojo zapuščino. 

Amerika se je izvlekla iz neskončne vojne Afganistana in hkrati dvolično povsem pozablja, da ostaja v drugih neskončnih vojnah. V Južni Koreji, kjer se vojna ni nikoli končala, ohranja 28 tisoč vojakov. Po drugi svetovni vojni še danes na Japonskem ostaja 55 tisoč vojakov, v Evropi 64 tisoč. Nihče se danes ne sprašuje o smotrnosti te navzočnosti in nobena od teh držav ali kontinentov ne bi padla čez noč, kot je Afganistan. 

Čeprav smo bili le sopotnik na tem vlaku, bo Afganistan ostal na naši vesti. Tako kot smo lahko ponosni na zadnjih 17 let, bomo sedaj z bolečino spremljali vse grozovitosti iz te čudovite, nesrečne dežele. In teh grozovitosti bo veliko, verjemite. Tudi ta kri bo na rokah vseh nas z zahoda, medtem, ko bo Kitajska, ki je edina velesila, ki se ni zapletala v Afganistanu uživala v izjemnih dobičkih trgovine z afganistanskimi minerali. Ti so se že izenačili po dobičku s trgovini z opijem in bodo bogatili Talibane in financirali barbarski režim. O tem bomo razmišljali točno 30 sekund po koncu novice in se pogovarjali, kako nepredušno zapreti meje pred begunci. Le od kod so se ti zdaj znašli na naši meji, se bomo spraševali in zavili nazaj v naš mir in obilje. 

Upam, da nas bo vsaj malo sram.