'Kalkulator smrti': ne vidimo, ne slišimo, samo služimo

Ko so sovjetske enote prišle do Auschwitza, so jih tam pričakale grozljive podobe. V taborišču je bilo še nekaj ujetnikov, ki jih niso uspeli evakuirati, pa tudi otrok. Kar je bilo morda najhuje, so bila neskončna skladišča oblačil, las, prtljage, protez, očal ... Gore stvari, ki so kazale na to, da je tam umrlo veliko ljudi. Se je pa kasneje ugotovilo, da je bil to le del stvari, ki so jih pobrali taboriščnikom. Marsikaj naj bi Nemci celo "reciklirali" in porabili za svoje vojaške namene.

Auschwitz danes velja za najbolj zloglasen spomenik nacističnega morjenja ljudi. Žal pa se je zaradi tega, ker so tam umirali večinoma Judje, vzpostavilo prepričanje, da so samo oni žrtve holokavsta, kar pa ne drži.

Hitler je bil obseden z rasno politiko. Nemškega človeka je razglasil za superiornega, kar je bila seveda popolna izmišljotina, iluzija in zabloda, pri svojih sprevrženih idejah pa je imel podporo somišljenikov.

Koncept nadčloveka sicer ni nov, med drugim ga najdemo v Svetem pismu, ki govori o izvoljenem ljudstvu – in sicer o judovskem ljudstvu.

Ideje o "boljšem človeku" je kasneje prevzela tudi znanost. Evgenika je tako družbena filozofija, ki zagovarja "izboljševanje dednih lastnosti človeka z različnimi posegi". Zagovorniki so jo izpostavljali celo kot "družbeno odgovornost", s katero naj se zagotovi zdravo in inteligentno prebivalstvo ter zmanjša trpljenje. Toda učinek je bil ravno nasproten, saj so koncept izkoriščali ljudje, kot je bil Hitler in drugi zagovorniki genocida ter prisilnih sterilizacij za omejevanje širjenja določene populacije.

Hitler je tako leta 1939 uvedel tako imenovano "evtanazijo", ki je terjala življenja  duševno bolnih ljudi, ki naj bi bili nevredni življenja. Morilski stroj pa je nadgradil s plinskimi celicami, ki so bile priročne za množično ubijanje, in koncept "nevrednih življenja" razširil na druge skupine ljudi, ki so nato končale v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih – od Judov do Romov, homoseksualcev in drugih, ki niso bili arijske rase, kar pomeni, da smo se na udaru znašli tudi Slovani.

Hitlerjevi dežurni krivci za vse križe in težave Nemčije po prvi svetovni vojni so bili sicer Judje. Sprva je z njimi obračunaval tako, da jih je razseljeval, potem so se začele deportacije in množično morjenje.

Nemčija je prva koncentracijska taborišča ustanovila leta 1933. Prvi ujetniki so bili Nemci in Avstrijci, s širitvijo okupiranega območja pa se je seveda vzpostavil odpor, tudi pri nas, kar je pomenilo, da so zapirali vse več ljudi.

Ker je bilo ujetnikov vse več, naraščale pa so tudi potrebe nemške vojne industrije, so koncentracijska taborišča rasla kot gobe po dežju.

Njihov prvi slogan je bil "Arbeit macht frei" ali delo osvobaja. Kot taboriščnik tega, kaj naj bi to pomenilo, nisem nikoli dojel. Delo v taboriščih je bilo trpljenje. Druga krilatica –  Vernichtung durch Arbeit –  ali uničenje z delom je tako bolj smiselna, kajti taboriščniki so bili namenjeni temu, da delajo do smrti.

Ujetniki, ki niso bili več zmožni za delo, so tako – kot Judje – končali v plinskih celicah, s to razliko, da so si torej morali smrt najprej "zaslužiti", kar je bilo zelo žalostno.

Ko je Nemčija začela osvajati Sovjetsko zvezo, je v njihove roke padlo tudi veliko ruskih ujetnikov. Njihova tragedija je bila že v sami Stalinovi doktrini. Rekli so, da ujetnikov nimajo, kar je pomenilo, da so Nemci z njimi razpolagali in ravnali kot z živalmi. Koliko jih je umrlo, tudi od lakote, koliko je bilo pomorjenih, ne bomo ugotovili nikoli. V taboriščih so sicer bili posebej označeni, vprašanje pa je, kako dosledni so bili z označevanjem, še posebej preden so Nemci priznali, da imajo tudi Rusi njihove ujetnike. So bili pa ruski ujetniki v nekaterih taboriščih, vključno z Gusnom, kjer sem se prav tako znašel, kolikor sem videl, nastanjeni v ločenih prostorih.

Če sklenemo – žalostna resnica je, da holokavst nikakor ne more vključevati le Judov, ampak mora upoštevati tudi druge civilne žrtve. Ko torej praznujemo dan holokavsta, se moramo spominjati tudi žrtev drugih narodov, ki so bili žrtve nacističnega režima.

(Nikoli) "smiselno" sovraštvo

Opomin holokavsta pa vedno ostaja enak: vsi ljudje so enaki. Ne moremo jih razlikovati po rasah, četudi so med njimi dejanske razlike. Toda skupni imenovalec je človek in ta skupni imenovalec je edini, ki šteje. Ljudje so, kakršni so, in so naši bratje. To je edino dejstvo.

Si pa ne gre zatiskati oči, da se razlik ne zlorablja znova in znova. Kar pomeni, da se moramo temu odločno zoperstaviti. Ekstremistična gibanja, ki temeljijo na takšnih prepričanjih – od Kitajske, Afrike, Kanade, ZDA, Evrope in drugih delov sveta – v današnjem svetu ne morejo imeti mesta, in na ljudeh, ki se tega zavedamo, je, da se jim upremo.

Marsikdo se danes sprašuje, kako so mogli ljudje dopustiti, da se dogaja, kar se je dogajalo. Odgovor sploh ni zapleten. Ko se poudarjanje razlik in sovraštva zdi smiselno, je to pot v pogubo.

Veste, Judje pred drugo svetovno vojno v družbi niso bili visoko cenjeni. Zasedali so visoke položaje, bili so zdravniki, odvetniki, bankirji, bili so znanstveniki, književniki ... Bili so svoj sloj, tudi oni so na koga gledali zviška. Tudi v deželah, kjer niso bili na najvišjih položajih, so bili močno vpeti v dejavnost zasebnih izposojevalnic denarja, ki niso bile prav prijetni kraji.

Ampak to nikoli ne more in ne sme biti argument za genocid. Marsikdo se je ukvarjal s posli, ki komu niso bili po godu, pa zato ni končal v plinski celici. Skratka – argumentov v prid ekstremnim ideologijam ni.

Pa te ideologije še zdaleč niso mrtve. Ko govorimo o množičnem morjenju ljudi med drugo svetovno vojno, se uporablja izraz holokavst. Holokavst naj bi v smrt poslal  tretjino takrat živečega judovskega prebivalstva ali okoli šest milijonov Judov. 

Vse skupaj je bil torej genocid, etnično čiščenje, zločin, ki se kazensko preganja. Le da je bilo kaznovanih na koncu bolj malo, tudi zato ker so številne države – od Švice do Vatikana, odigrale nepošteno vlogo in zaščitile zločince.

"Sprašujejo me: pa zakaj niste pobegnili?"

Zadnja desetletja življenja posvečam pričevanju o koncentracijskih taboriščih. Med najpogostejšimi vprašanji je tisto – ali so ljudje skušali pobegniti iz teh krajev groze.

K temu vprašanju ljudi seveda spodbuja današnje razumevanje sveta in dejanska nezmožnost doumeti čas, v katerem se je vse skupaj zgodilo. Zavedati se je treba, da taborišča niso bila zaprti ideološki otoki, ampak del sistema, ki je zares verjel v Hitlerja, njegovi členi, ljudje, pa so bili pripravljeni ubijati osebno. Pa čeprav skuša danes kdo slikati podobo zlobnih taborišč in okolice, ki ni vedela, kaj se dogaja. Še kako so vedeli. Kar pomeni, da četudi bi pobegnil iz taborišča, bi bilo izjemno težko najti kakršno koli varno zavetje v državi, kjer so skoraj vsi goreče verjeli v nacistično ideologijo. Pobegov je bilo zato malo, še posebej na nemškem območju.

V času, ko sem bil v šestih taboriščih, sem tako doživel malo poskusov pobega. Še največ – štiri ali pet – sem jih doživel v francoskem Sainte Marie Aux Minesu.

Po enem od takšnih domnevnih pobegov so se stražarji pognali v vse smeri in zjutraj so nam v veliki tovarniški dvorani pokazali ustreljenega človeka. Vendar pa je bil oblečen v civilno obleko, imel je frizuro, ki ni bila taboriščna, zato je bilo enotno mnenje nas ujetnikov, da ni eden izmed nas, ampak da so med iskanjem pobeglega ustrelili nekoga, ki se je potikal naokoli.

V drugem primeru se je pobegli zatekel na neko kmetijo in se tam skril. Ker se je prehranjeval z zalogami kmeta, je ta postal sumničav in prepričan, da mu kradejo. Ko je prišla policija, so ga odkrili. Kaj se je zgodilo z njim, ne vem.

V tretjem primeru je šlo za Italijana, ki naj bi iz taborišča, ki tukaj ni bilo zelo zavarovano, odkorakal po sporu zaradi odeje. Ali je ta motiv resničen, ne vem, je pa dejstvo, da so ga zjutraj ujeli na cesti. Pretepli so ga in mučili. Sem ga pa znova srečal v Natzweilerju, kjer je bil posebej označen z nekakšno planinsko markacijo in je pometal tla. Povedal mi je, da je po poklicu kovač.

Dva pobega nad jaškom za ventilacijo predora pa naj bi bila uspešna. Za enega od pobeglih se je govorilo, da je bil celo Slovenec. Bi pa naj zaradi pobegov – kot opomin drugim – ustrelili deset drugih jetnikov.

Velik pobeg pa sem bežno doživel v Mauthausnu. Iz literature, ki je danes na voljo, je to bil drugi februar 1945, čeprav čas za taboriščnike ni igral nobene vloge. Datumi, ure, meseci – vse to je bilo zavito v meglo, edini jasen podatek je bilo novo leto, ki smo ga celo v taborišču nekako obeležili.

Kaj se je dogajalo, torej ni bilo jasno. Nas so, kot običajno, poslali na težaško delo. Smo pa videli, da je prisotnih neobičajno veliko vojakov. Šele čez nekaj dni je pricurljal podatek, da je iz Mauthausna pobegnilo nekaj ujetnikov. Kdo, kam, kako – vse to smo izvedeli šele po vojni. Za tistimi zidovi smo lahko zgolj ugibali, koliko jih je pobegnilo in koliko je takšnih, ki jim je beg dejansko uspel.

Po vojni sem tako izvedel, da so pobegnili ujetniki iz bloka 20, ki so nosili oznako K. Torej "kugel", kar je pomenilo, da bodo ustreljeni. 

Zame sicer ostaja uganka, kako so se dogovorili, da bodo pobegnili. Poenotiti mnenja 500 ljudi namreč ni zelo verjetno. Seveda pa druge rešitve zanje ni bilo, tako da je šlo samo za vprašanje ali umreš tako ali drugače, pri čemer imaš v primeru pobega vsaj skrajno majhno verjetnost preživetja.

Mauthausen je, če ga gledate od spodaj, precej mogočna trdnjava. Toda zadnja stran je bila zaščitena zgolj z električno bodečo žico in ujetniki na begu so stražarja onemogočili z gasilskim aparatom, čez bodečo žico pa so vrgli slamarice. Sprožili naj bi kratek stik, kar je sicer nekoliko vprašljivo, saj bi bila ob tem na nogah takoj vsa straža, a kakor koli, uspelo jim je priti čez.

Razbežali so se v vse smeri, v taborišču pa so organizirali lov nanje. Lovili so jih tudi s pomočjo okoliških lovskih društev, vse skupaj pa so cinično poimenovali veliki lov na zajce.

Komandant taborišča je bil odločen, da pobeglih ujetnikov nazaj ne bo sprejel, zato je bilo odločeno, da bodo ubiti. Po podatkih, ki so danes na razpolago, je preživelo le 12 ljudi. Tri izmed njih sem srečal med svojimi obiski Mauthausna v letih po vojni.

"Kalkulator smrti" ali kako je mogoče, da so bili iskanje, deportacija in uničevanje nezaželenih in nevrednih življenja tako učinkoviti?

Vprašanje, ki se je po vojni kdaj zastavljalo tudi meni, je bilo, kako je mogoče, da je bil nemški morilski stroj tako učinkovit. Že res, da so Nemci, če imajo odločnega vodjo – pa naj bo dober ali poosebljeno zlo – učinkovit narod, ampak to je bilo za tisti čas dejansko impresivno.

Pri vsem skupaj je imel očitno prste vmes tudi pohlep. Hitlerjeva obsedenost z Judi, kot rečeno, ni bila izvirna, njihovo uničevanje so skušali že izvajati že pred njim, a tokrat je imel Hitler na svoji strani tudi tehnologijo, ki je bila za tisti čas zelo napredna, bila pa je v rokah podjetja International Business Machines (IBM), njegov predsednik pa je bil Thomas J. Watson.

"V svetu holokavsta, kjer je bilo vse obrnjeno na glavo, so policisti preganjali žrtve, odvetniki so obračali koncepte pravičnosti, da bi ustvarili protijudovske zakone, zdravniki so oskrunili umetnost medicine, da bi izvajali grozljive poskuse in celo izbirali, kdo je dovolj zdrav, da bi lahko delal do smrti – in koga bi stroškovno bolj učinkovito poslati v plinsko komoro. Znanstveniki in inženirji so ponižali svoj višji poklic, da bi oblikovali instrumente in razloge za uničenje. In statistiki so uporabili svojo malo znano, a močno disciplino, da bi identificirali žrtve, projektirali in racionalizirali koristi njihovega uničenja, organizirali njihovo preganjanje in celo preverjali učinkovitost genocida," o tem pravi Edwin Black, avtor dela IBM and the Holocaust.

Kako je torej vse skupaj delovalo? Ko je Hitler prišel na oblast, je bil osrednji nacistični cilj identificirati in uničiti 600.000 nemških Judov – ne glede na to, ali so bili asimilirani, poročeni z Nemci, morda celo spreobrnjeni v krščanstvo.

Šele potem, ko so bili Judje identificirani, so lahko bili tarča zaplembe premoženja, getoizacije, deportacije in na koncu iztrebljanja.

Iskanje teh ljudi bi lahko bilo zapleteno, leta 1933 ni bilo računalnika. Obstajal pa je IBM-ov sistem luknjanih kartic. 

Luknjane kartice so bile predhodnica računalnikov. Te kartice so shranjevale informacije v luknjah, preluknjanih v vrstice in stolpce, ki jih je nato "bral" stroj za tabeliranje. 

Več kot 2000 sistemov je bilo tako poslanih po vsej Nemčiji in na tisoče več po vsej Evropi. V vseh večjih koncentracijskih taboriščih so bile vzpostavljene operacije razvrščanja kartic.

IBM Nemčija, takrat znan kot Deutsche Hollerith Maschinen Gesellschaft ali Dehomag, strojev režimu ni prodal, ampak posodil. Dehomagovo najvišje vodstvo so sestavljali odkriti nacisti. Newyorški IBM je po Blackovem mnenju vedno razumel, da posluje z zgornjim slojem nacistične stranke, a naj bi v tem videl poslovno priložnost. 

Dehomag in druge IBM-ove podružnice so aplikacije oblikovale po meri. Primere luknjanih kartic so večkrat pošiljali v pisarne režima, dokler stolpci s podatki niso bili sprejemljivi. Luknjane kartice je bilo mogoče oblikovati, natisniti in kupiti samo od enega vira, stroje je vzdrževal in nadgrajeval samo en vir – IBM. 

Black pravi, da je ta tehnologija režimu omogočila, da so Nemci v mesta prišli s seznamom Judov, ki naj se naslednji dan zberejo na železniški postaji za deportacijo.

Podjetje, ki je tehnologijo razvijalo, je leta 1898 ustanovil nemški izumitelj Herman Hollerith kot podjetje za popisovanje. Ko pa je bila med IBM Nemčija in nacistično Nemčijo vzpostavljena povezava, sta popis in registracija prevzela novo vlogo.

Registracija ljudi in premoženja je bila le ena od mnogih uporab, ki jih je nacistična Nemčija odkrila za hitre razvrščevalnike podatkov. "Tudi dodeljevanje hrane je bilo organizirano okoli podatkovnih baz, kar je Nemčiji omogočilo, da je Jude izstradala. Suženjsko delo so identificirali, spremljali in upravljali večinoma z luknjanimi karticami. Z luknjanimi karticami so vlaki celo vozili pravočasno in katalogizirali njihov človeški tovor," trdi Black. Kot pravi, je bila IBM-ova koda za Juda "6", koda za plinsko celico pa "8". Sistem sicer poimenuje kar "kalkulator smrti". 

Ne sprašuj, samo služi? Kakšna je etična odgovornost podjetij v kriznih časih? Kaj bi Hitler lahko dosegel z današnjo tehnologijo in koliko stane "nikoli več"?

Vprašanje, ki se ponuja, je seveda, koliko je vedel vrh IBM-a. Black meni, da so sprva delovali po načelu "ne sprašuj", da pa naj bi bila Watsonova osebna predstavnika skoraj nenehno v Berlinu ali Ženevi, kjer naj bi zagotavljala, da matično podjetje v New Yorku ni bilo izločeno iz dobičkov ali poslovnih priložnosti, ki jih je predstavljal nacizem. 

"Ko je ameriška zakonodaja tak neposreden stik razglasila za nezakonit, je IBM-ova švicarska pisarna postala povezava, ki je newyorški pisarni zagotavljala neprekinjene informacije in verodostojno zanikanje," trdi Black.

Prepričan je, da so vedeli za plinske celice: "IBM je zasnoval sistem, s katerega se je dalo prepoznati celo način smrti. Imeli so eno kodo za samomor, eno kodo za usmrtitev in imeli so posebno kodo, Sonderbehandlung – plinska komora. To je pomenilo, da so morali IBM-ovi inženirji oblikovati to kartico, treba jo je bilo natisniti, nastaviti stroje, posameznike je bilo treba usposobiti, te stroje je bilo treba vzdrževati in servisirati vsaka dva tedna, pa naj je bilo to v središču Berlina ali za vrati Dachaua ali v Auschwitza." 

To seveda ne pomeni, da je IBM kriv za holokavst. Ta bi se zgodil tudi brez njih, Hitlerjeve morilske sle odsotnost tehnologije ne bi ustavila. Bi bilo pa vse skupaj morda manj učinkovito in z manj žrtvami. Prav tako IBM še zdaleč ni edino podjetje, ki je sodelovalo z nacističnim režimom, vendar Black meni, da izstopa po tem, da je režimu pomagalo z napredno tehnologijo, medtem ko je bila denimo vloga kakšnega šiviljskega podjetja, ki je šivalo uniforme, precej manjša. 

IBM se sicer desetletja otepa priznanja svoje vloge v holokavstu. Februarja 2001 je bila na ameriško zvezno sodišče vložena tožba proti podjetju zaradi domnevnega zagotavljanja tehnologije luknjanih kartic, ki da je omogočila holokavst, in zaradi prikrivanja dejavnosti nemške IBM-ove hčerinske družbe Dehomag. V tožbi sicer ni bilo dokazov, da so uradniki v New Yorku izrecno naročili, da se tehnologija dobavi nacistom z razumevanjem, da se bo uporabljala v koncentracijskih taboriščih, vendar so odvetniki, ki zastopajo žrtve nacističnega zatiranja, trdili, da je ustanovitelj Dehomaga izrazil ponos, da je Hitlerju dal podatke, ki bi jih lahko uporabili v "intervencijah", in se zavezal, da bo "slepo sledil njegovim ukazom".

Aprila 2001 je bila nato tožba umaknjena, ker so se odvetniki bali, da bo upočasnila plačila iz nemškega sklada za holokavst za preživele holokavsta, ki so trpeli pod nacističnim preganjanjem.

IBM-ov nemški oddelek je sicer v sklad vplačal tri milijone dolarjev, vendar pa ni nikoli priznal odgovornosti.
Leta 2004 je romska organizacija za človekove pravice Gypsy International Recognition and Compensation Action vložila tožbo proti IBM-u v Švici, vendar je bila zavržena zaradi zastaranja. 

Blackova knjiga je izšla pred dvajsetimi leti. Takrat je zanjo požel številna priznanja in nagrade. Dve desetletji kasneje velja za nekoliko "kontroverznega avtorja". Sam je prepričan, da je za to poskrbela tudi družba, o kateri je pisal, čeprav naj od njega nikoli ne bi zahtevali, da prekliče svoje navedbe. So pa kritizirali njegove raziskovalne metode in obtožujoče zaključke. Ob dvajseti obletnici je v posebnem zapisu poudaril, da še vedno stoji za vsako besedo. 

Kljub kritikam še vedno predava. Poudarja, da je takratno dogajanje dokaz tega, kako se lahko tehnologijo in podatke zlorabi v grozljive namene, in da bi moral biti to pomemben opomin za današnji čas, ko svet tehnološkim gigantom zaupa precej naivno. "Informacijska družba se ni začela v Silicijevi dolini, ampak v nacistični Nemčiji," je pred kratkim dejal v intervjuju. 

Takratni čas je klasične podatke, kot so tisti, ki se zbirajo pri popisu prebivalstva, stoletja starem procesu zbiranja podatkov, zlorabil za identifikacijo nezaželenih skupin ljudi in s pomočjo takratne tehnologije razvozlal njihovo poreklo, izobrazbo, vero in na koncu še (ne)uporabnost za morilski režim. Če kaj, potem bi se morali danes spraševati, kaj bi Hitler lahko dosegel z današnjo tehnologijo. 

"IBM je dokazal, da korporacije lahko tudi morijo. Če želimo videti prihodnost, se je treba samo ozreti nazaj in pogledati, kako je IBM Hitlerju pomagal v času, ko računalniki še sploh niso obstajali. Ampak pred tem, ko se vprašamo, kaj bi Hitler dosegel z današnjo tehnologijo, se moramo vprašati, zakaj bi se podjetje, kot je IBM, sploh zapletlo v genocid. Ni šlo ne za nacizem, ne za antisemitizem. V prvi vrsti je šlo zgolj in samo za denar. Vse skupaj je bil – posel," ob 20-letnici izida knjige pravi Black, sicer sam sin Judov, ki sta preživela holokavst. 

IBM se v razpravo o preteklosti ni nikoli aktivno vključil. V izjavi o knjigi in tožbi iz obdobja nacizma so februarja 2001 dejali, da je že desetletja znano, da so nacisti uporabljali opremo, ki jo je dobavljala njihova nemška podružnica: "Tako kot na stotine podjetij v tuji lasti, ki so takrat poslovala v Nemčiji, je tudi Dehomag pred in med drugo svetovno vojno prešel pod nadzor nacističnih oblasti. Splošno znano je tudi, da je Thomas J. Watson prejel in pozneje zavrnil in vrnil medaljo, ki mu jo je podelila nemška vlada za njegovo vlogo v svetovnih gospodarskih odnosih."  

Richard Bernstein, ki je leta 2001 spisal svoj pogled na knjigo, je poudaril, da so "številna ameriška podjetja počela to, kar je počel IBM", in se vprašal, zakaj bi bila potem njihova vloga drugačna, zakaj bi nosili edinstveno ali odločilno odgovornost za storjeno zlo. 

Zanimivo etično in moralno vprašanje. Kakšna je torej moralna odgovornost podjetij v vojnih časih, kakšna je njihova odgovornost v odnosu so oblasti, ki želi izkoristiti njihovo tehnologijo za smrt? 

Ko gre za geslo "nikoli več", osnovno vprašanje očitno ostaja – za koliko smo svojo človečnost pripravljeni prodati danes.