Kako v alpsko dolino brez cest spraviti 500 ton materiala na dan

Avstro-ogrska armada se ob italijanski vojni napovedi 23. maja 1915 umakne na bolj branljive položaje. Natančneje na levi breg Soče, na Krn, zapusti Bovec, umakne se iz zgornjega dela Bovške kotline. Toda s tem si oteži možnost oskrbe armade. "Nastane kup problemov," zgodbo o genialni rešitvi pod gorskim grebenom v Zahodnih Julijcih začne Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine Pivka, kjer so se tej zgodovinski temi posvetili v razstavi z naslovom Boj v zaledju strelskih jarkov in podnaslovom Vojaški transport na soški fronti.

Zgornjo Bovško kotlino, dolino Trente in dolino Koritnice je pokrival IV. odsek 10. avstro-ogrske armade. Od zaledja je bil ločen z grebenom Julijskih Alp, zaradi česar je bila oskrba zelo težavna. Ko se je začela vojna med Italijo in Avstro-Ogrsko, je samo ena cestna povezava s severne in vzhodne smeri vodila v Zgornje Posočje. To je bila cesta čez prelaz Predel na 1156 metrih nadmorske višine. Takrat cesta čez prelaz Vršič še ni bila zgrajena.

Toda že v začetku junija 1915 se je transport čez Predel znašel v dometu italijanskega topništva, varnejši premiki so bili možni le ponoči. Oskrba avstro-ogrskih sil je bila močno ovirana. Poveljstvo je zato moralo poiskati nove, domiselne rešitve. "Potem pa se nekdo spomni, da imamo Štoln, tunel iz doline reke Jezernice v dolino reke Ložnice," pripoveduje Boštjančič. In tako del transportnih načrtov postane rudnik cinka in svinca v Rablju (it. Cave del Predil, nem. Raibl), katerega začetki segajo še v antične čase. 

480 ton materiala in 700 ljudi na dan

V stoletjih je postal rabeljski rudnik eden večjih in pomembnejših evropskih rudnikov svinca in cinka. Toda z vse večjim poglabljanjem rudnika so se večale težave z odvajanjem vode, ki jo je bilo treba črpati na površje. Pristojni so se zato odločili, da v sosednjo dolino Koritnice, ki ima nižjo nadmorsko višino, izkopljejo 4844 metrov dolg rov, po katerem bodo odvodnjavali rudniške rove. Rov, imenovan Štoln, je z rudnikom povezan na 13. obzorju na globini 240 m pod Rabljem. Širok je 2,5 metra in visok dva metra, zgrajen pa je bil med letoma 1899 in 1905. Poleg tega, da je služil odvodnjavanju rudnika, je predor Štoln povezal Rabelj z Logom pod Mangartom. To najkrajšo povezavo so že pred vojno začeli uporabljati tudi rudarji iz Loga za pot na delo.

Z vključitvijo rudniškega sistema v vojaško logistiko je oskrba enot potekala preko železniške postaje v Trbižu, od koder so nato tovor z vozovi in tovornjaki prepeljali do Rablja. Tam pa se je šele začel odvijati pravi transportni podvig. Najprej so tovor z rudniškim dvigalom spustili na nivo predora Štoln, nato pa ga z rudniško železnico prepeljali do Loga pod Mangartom. In tovor ni bil samo vojaški material. Skozi rudnik je šlo tudi na tisoče vojakov. Skupna dolžina železniške proge na 500-milimetrskih tirih je znašala 5500 metrov. Promet je potekal tudi v obratno smer, kamor so vozili ranjence in enote, ki so se rotirale s fronte v zaledje. Železnico je upravljala enota Sicherungsdetachement Brether-Stollen.

S čim so se soočili vojaki na poti do Rabeljskega rudnika in skozenj, priča zapis poročnika 5. bataljona 4. bosansko-hercegovskega polka Antonia Budinicha iz Trsta, ki je bil objavljen v knjigi Zgodbe na Poti miru. Zapisi s soške fronte, ki jo je uredil Željko Cimprič in izdal Kobariški muzej.

"10. decembra sem zvečer odpotoval iz Trsta. /.../ V Kranjski Gori sem bil obveščen, da prelaz Vršič ni več prehoden. Moral sem z vlakom do Trbiža, da bi prišel do svojega cilja čez prelaz Predel. Iz Trbiža sem ponovno s sanmi prišel do Rablja. Povsod je bila osupljiva količina snega. Na vhodu v Rabelj sem videl hišo, ki jo je dan pred tem pokopal plaz. Zaradi količin snega in obstreljevanja italijanskega topništva ni bilo možno prečkati niti prelaza Predel. Ves promet do fronte v Zgornjem Posočju je potekal skozi rudnik.

Dvigalo, ki so ga uporabljali rudarji, nas je odpeljalo približno 300 metrov navzdol. /.../ Na dnu rudnika je bila razsežna votlina, v kateri je bilo zelo živahno. Tam se je dogajalo. Vse premikanje na in s fronte: častniki in vojaki, ki so odhajali in se vračali iz opravljanja nalog, z dopusta, blago, tovori, strelivo. Iz te votline je skozi dva do tri kilometre dolg tunel na prosto vozil vlakec. Od končne postaje (pred Logom pod Mangartom) so po glavni Predelski cesti odhajali tovornjaki. /.../ Promet proti Bovcu in Zgornjemu Posočju pa se je lahko odvijal samo ponoči, ker je podnevi cesto tolklo italijansko topništvo."

Transportne zmogljivosti rudnika so začeli povečevati že julija 1915 z izboljšavami in nadgradnjami v rudniku in predoru. Tako so omogočili boljše pogoje za transport materiala, vojaških enot in ranjencev. Cesta čez Vršič je bila zgrajena novembra 1915 in s tem se je pritisk na rudnik zmanjšal, vendar je snežni plaz na Vršiču marca 1916 zaprl vršiško cesto. S tem je Rabeljski rudnik znova prevzel na svoja pleča skoraj polno težo transporta na odseku fronte. To se je pokazalo tudi v januarju in februarju 1917, ko se je zaradi zimskih razmer spet zaprl promet čez Vršič. Količina dnevnega tovora, ki so ga spravili čez Vršič, je bila sicer približno enaka rabeljski. 

Zaradi vse večjih potreb so v aprilu 1917 povečali transportne kapacitete sistema z elektrifikacijo rudniškega predora in povečanjem voznega parka vlakcev. Septembra 1917 naj bi bila tako zmogljivost sistema 480 ton materiala oz. 700 oseb dnevno. V mesecu oktobru 1917, ob pripravah na 12. soško bitko, je bilo po železnici skozi Štoln prepeljanih 4886 ton in 16.747 vojakov. Skupno naj bi med celotnim potekom vojne, ki je na slovenskem ozemlju trajala 29 mesecev, skozi Štoln peljalo kar 33.485 vlakov s 400.157 vagončki. Ti so prepeljali 446.890 vojakov in 240.000 ton materiala.

Porušena džamija, nemška pregrada, migracije rudarjev in zaprtje rudnika

Z rabeljskim rudnikom in boji na območju zgornjega Posočja je povezano tudi manj znano zgodovinsko dejstvo. Pripadniki prej omenjenega 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka Avstro-Ogrske so zaradi svojih verskih potreb novembra 1916 v Logu pod Mangartom zgradili prvo džamijo v Sloveniji. Imela je kupolo in manjši štirikotni minaret. Po koncu vojne je začela propadati, nove italijanske oblasti pa so jo nato v 20. letih porušile. 

Po vojni so progo skozi Štoln uporabljali rudarji ter tudi civilisti. V drugi svetovni vojni je rudnik igral precej manj pomembno vlogo. Nemci so leta 1943 iz varnostnih razlogov v rovu zgradili pregrado, ki se je odprla le ob prehodu vlakca. Po vojni je bil predor razdeljen med Jugoslavijo in Italijo, v njem je bila stroga maloobmejna kontrola, skozenj pa so do leta 1974 na delo na italijansko stran odhajali jugoslovanski oz. slovenski rudarji, dokler niso čez Predel organizirali avtobusnega prevoza.   

Rabeljski rudnik so nato zaprli leta 1991. Do takrat je voda, ki je pritekala iz Štolna, predstavljala močan vir onesnaževanja Posočja in reke Soče s svincem in drugimi težkimi kovinami.