Jurij Kraigher: utelešenje slovensko-ameriškega sodelovanja v boju proti Hitlerju

Jurij Kraigher je skozi desetletja zbledel v slovenski zavesti, pripoveduje Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine Pivka. V muzeju so nanj naleteli, ko so postavljali razstavo o sestreljenih ameriških pilotih na slovenskem ozemlju. Med drugo svetovno vojno je bilo namreč na našem nebu sestreljenih 142 ameriških letal. Nadaljnje raziskovanje jih je pripeljalo do imena Jurij Kraigher. Še več, ugotovili so, da se je rodil v Hraščah, ki se nahajajo le nekaj kilometrov od Pivke. 

Raziskovanje Kraigherjeve življenjske zgodbe je pripeljalo do zanimivih odkritij. Ameriško-slovenski letalec, sicer strasten ljubitelj konj, je bil namreč izjemno pogumen in nadarjen pilot, ki je zapustil številne izume in hitrostne rekorde, izvedel mnoge letalske podvige in najpomembneje, rešil številna življenja sestreljenih in ranjenih zavezniških vojakov. Kraigher je namreč leta 1944 postal poveljnik posebnega oddelka za reševanje zavezniških pilotov z območja nekdanje Jugoslavije.

Veliko več kot pilot

Kraigher se je že kot dijak včlanil v prevratniško mladinsko gibanje Preporod, katerega osnovni cilj je bila ustanovitev jugoslovanske države. V svet letalstva ga je med študijem tehnike na Dunaju pritegnil Stanko Bloudek. Po izbruhu prve svetovne vojne je kot preporodovec panslavističnih nazorov sklenil, da se vključi v avstro-ogrske letalske enote, potem pa z letalom prebegne k Rusom ali Srbom in se z njimi bori proti Avstro-Ogrski. Beg iz Avstro-Ogrske mu je uspel šele po več poskusih.

Z ukano je pristal pri Asiagu in se predal Italijanom v upanju, da ga bodo ti poslali na solunsko fronto, na kateri bi potem skupaj s srbskimi letalci napadal avstro-ogrske položaje. Toda namesto tega so ga Italijani poslali v taborišče za ujetnike pri Noceri Umbri, kjer je ostal praktično do konca vojne. V novonastali SHS je služil kot pilot vojnega letalstva v Novem Sadu in Sarajevu. Zaradi razočaranja nad redkimi vpoklici na misije se je leta 1921 izselil v ZDA.

Najprej si je našel zaposlitev v montažnem oddelku letalske firme Curtiss, a je zaradi znanja in spretnosti hitro napredoval v poskusnega pilota. Leta 1925 je s kolegom ustanovil zasebno letalsko taksi službo, potem pa je štiri leta pilotiral letalo za kartografsko snemanje iz zraka. Leta 1929 se je zaposlil v novoustanovljenem podjetju Pan American Airways, v katerem je služboval do leta 1942 in naredil sijajno kariero. Že leta 1931 je postal vodja pilotov, leta 1938 direktor Zahodne divizije, leta 1941 pa tehnični direktor za Afriko. Kraigher se je v zgodovino letalstva vpisal kot pionir medcelinskih letalskih povezav in je leta 1937 z letom od Teksasa do Ria de Janeira dosegel svetovni hitrostni rekord. Pomembni so bili tudi njegovi izumi na področju letalstva, ki so bili v uporabi vse do iznajdbe reaktivnega letala.     

Rešil 2500 zavezniških letalcev 

"Njegovi dosežki so bili fascinantni. S svojim oddelkom je rešil 2500 letalcev, kar je nepredstavljivo veliko število," pove Boštjančič. Po njegovem mnenju Kraigher tako predstavlja utelešenje slovensko-ameriškega sodelovanja v boju proti Hitlerju. 

Kraigher se je v ameriško vojsko, takrat že kot veteran velike vojne in uspešen civilni pilot, javil med novačenjem vojnih pilotov, ki ga je v družbi Pan American Airways izvajalo ameriško vojno letalstvo. 

"Menedžer firme Pan American Airways, Sanford B. Kaufmann, v svojih spominih v poglavju 'Pan American vstopi v vojno' podrobneje opisuje, kako je poveljstvo ameriških zračnih sil zbiralo pri družbi 60 pilotov prostovoljcev za polete z letali DC-3. Ta letala so namreč lahko pristajala in vzletala tudi na travnatih površinah. Preuredili so jih v 'cargo' letala za polete v okviru strogo zaupnega vladnega projekta za polete na liniji Miami–Južna Amerika–Afrika. Med prostovoljci je bil tudi Jurij Kraigher oziroma George, kakršno je bilo njegovo ameriško ime. Zaradi njegovih izkušenj na dolgih poletih so ga zadolžili za organizacijo tega projekta, katerega osnovna naloga je bila ameriško oskrbovanje britanskih enot v severni Afriki," pripoveduje Vinko Avsenak, prevajalec in raziskovalec zgodovine prve in druge svetovne vojne ter človek, ki je zaslužen, da ime slovenskega letalca ni zbledelo, saj se že dolga leta ukvarja z raziskovanjem Kraigherjevega življenja. 

Po kapitulaciji Italije leta 1943 so Kraigherja dodelili ameriškim sredozemskim letalskim silam, ki jih je vodil general Ira Eaker. Prav Eaker je Kraigherja postavil na položaj poveljnika oddelka za reševanje pilotov, ki je potem osebno sodeloval v sedemdesetih reševalnih poletih, s katerimi so evakuirali pilote tako z osvobojenega ozemlja kot tudi z območja, ki je bilo pod nadzorom okupatorja. 

Z njegovim posredovanjem evakuirali vrhovni štab

Kraigherja je Eaker tudi določil za zvezo s Titom. Tako je Kraigher s poročnikom Robertom Crawfordom in s še enim častnikom 24. maja 1944 prispel v vrhovni štab partizanske vojske v Drvarju. Njegova naloga je bila organizacija preskrbe partizanov z opremo in sanitetnim materialom. 

Jurij Kraigher je Kaufmannu povedal tudi zanimivo anekdoto o dogodkih v Drvarju. Tito je namreč na predvečer 25. maja praznoval rojstni dan in na praznovanje povabil tudi Kraigherja. Ta je Titu nazdravil s slivovko in izrekel hvalnico. "Na slovesnosti naj bi bil Tito priporočil gostom, da se ne slačijo, ko gredo počivat, češ da je v primeru nemškega napada zelo malo časa za umik. In res, že navsezgodaj zjutraj je Titov pribočnik zbudil goste in jih obvestil o začetku nemškega desanta. Jurij se je v naglici znašel z obleko v roki na prostem. Toda spomnil se je, da je v sobi pozabil steklenico viskija, ki jo je Titu za rojstni dan prinesel iz Italije. Vrnil se je v hišo po viski, se oblekel in stekel za drugimi. Kmalu je ugotovil, da ga prenašanje galone (3,78 litra) viskija ovira pri begu, zato je steklenico zakopal pod starim hrastom. Z zasilnega skritega letališča je z majhnim britanskim letalom potem poletel v Italijo. Kraigher je zgodbo o zakopani steklenici pozneje pripovedoval Randolphu Churchilu, sinu britanskega premierja, ki je bil v Titovem štabu častnik za zvezo. Randolph je ob nekem drugem obisku Drvarja steklenico viskija dejansko našel – in vso tudi do konca izpraznil," sklene anekdoto Avsenak.

Kraigherju je, kot rečeno, uspelo preleteti nemški obroč in 28. maja z zasilnega letališča Tičevo, južno od Drvarja, poleteti v italijansko Caserto, kjer je generalu Eakerju poročal o razmerah v Drvarju. 

"Kraigher je napisal dokaj ostro poročilo in v njem podal predloge, kaj bi ameriške sile morale storiti. V poročilu se je zgražal nad dejstvom, da Američani pri partizanskih enotah nimajo nobene misije, da se partizani v velikem pomanjkanju borijo za isti cilj, pomoči od ameriških sil pa niso deležni," o Kraigherjevem posredovanju pripoveduje Avsenak. Američani so se nato na podlagi poročila vendarle odzvali. 3. junija je bil vrhovni štab evakuiran najprej v Italijo in potem na Vis, ameriške sile pa so z okrog 300 bombniki in 200 lovci bombardirale nemške položaje v zahodni Bosni in s tem deblokirale partizanske sile, ki so se tako lahko umaknile. 

Takrat pa skoraj nihče ni vedel, da je na drugi strani stal mož po imenu Franz Kraigher, avstrijski oz. nemški stotnik, ki je sodeloval pri načrtovanju nemškega desanta na Drvar. Franz, ki je bil, kot kaže, Jurijev daljni sorodnik, je bil vodja nemške obveščevalne službe v Beogradu in je imel tesne veze s četniškim generalom Dražo Mihailovićem. Ta je Franza obvestil, da je Tito zapustil vrhovni štab v Jajcu in se preselil v Drvar. Prav na podlagi teh podatkov so Nemci izvedli znameniti desant, v katerem je življenje med prvimi izgubil član Kraigherjeve posadke, poročnik Robert Crawford, še pripoveduje Avsenak.

Tito in Kraigher sta se pred koncem vojne še nekajkrat srečala. V marcu 1945 mu je Tito po odločitvi Avnoja v osvobojenem Beogradu podelil tudi visoko odlikovanje – orden partizanske zvezde I. reda. 

Kraigher se je skupaj z Iro Eakerjem demobiliziral leta 1947. Potem je delal v podjetju Aero Service Corp. v Philadelphiji na področju letalske kartografije in magnetometričnih meritev. Do leta 1957, ko se je upokojil, je delal kot organizator in svetovalec za letalstvo pri ameriško-arabski družbi American Oil Co. s sedežem v New Yorku in Dhahranu v Savdski Arabiji.  Umrl je 17. septembra 1984 v 94. letu starosti na svojem posestvu v Litchfieldu (Connecticut). 

Kraigher je tudi po vojni nekajkrat obiskal Slovenijo. "Ker je bil brez družine in potomcev, je razmišljal, da bi premoženje zapustil postojnskemu aeroklubu. Toda želja, da bi se letališče poimenovalo po njem, žal ni bila uresničena," pripoveduje Janko Boštjančič. Kraigher je namreč postal žrtev toplo-hladnih jugoslovansko-ameriških odnosov po koncu druge svetovne vojne. "Včasih se je vloga Američanov v vojni poudarjala, spet drugič zanemarjala."

V muzeju v Pivki so na razstavi o sestreljenih ameriških letalcih Kraigherju posvetili posebno vitrino, v kateri so razstavljena tudi vsa njegova raznovrstna odlikovanja. "Jurija Kraigherja bi veljalo spraviti nazaj v slovensko zavest in zgodovinski spomin," sklene direktor muzeja v Pivki Janko Boštjančič.