Pri nas okoli 15.000 psihopatov: 'Upremo se jim lahko le po psihopatsko'

Besede psihopatija se oklepa negativen prizvok, čeprav gre za kompleksno osebnostno motnjo. Družba psihopate do neke mere celo potrebuje, saj lahko zaradi svojih lastnosti, kot sta samozavest in neustrašnost, pripomorejo k družbenem napredku, ampak jih mora istočasno imeti pod nadzorom. Njihove nenadzorovane lastnosti namreč lahko vodijo do manipulacije, destabilizacije delovnih okolij in gospodarske škode. Prepoznavanje psihopatije pa pomaga ustvarjati zdrave odnose ter preprečuje manipulacijo in trpljenje, poudarjata ravnateljica Strokovnega centra Planina dr. Leonida Zalokar in psihologinja ter psihoterapetvka dr. Andreja Pšeničny.   

Pod njunim okriljem se je rodilo prav posebno novoletno darilo za državljane – Inštitut za znanstveno proučevanje in raziskovanje psihopatije. Kot izpostavljata sogovornici, ki preučevanju te motnje namenjata ogromno časa, psihopatija v Sloveniji namreč ostaja premalo razumljena, kar pa povzroča osebno in družbeno škodo. Ključna naloga novega inštituta je tako ozaveščanje o simptomih in vplivu psihopatije ter preprečevanje destruktivnih posledic, pojasnjujeta. V Sloveniji je pojem psihopatije iz stroke izrinjen zaradi odločitve, da je izraz 'disocialna osebnost' manj žaljiv, izpostavljata. Z njima smo se pogovarjali o tem, kako resen problem psihopatija predstavlja v slovenski družbi. 

Zakaj Slovenci potrebujemo inštitut, ki se bo ukvarjal s preučevanjem psihopatije? Dejali ste, da je to pravzaprav božično-novoletno darilo za naše državljane. 

Dr. Zalokar: Tovrstno 'darilo' bi mi v življenju zelo koristilo, saj bi mi pomagalo razumeti naravo psihopatije in se izogniti negativnim vplivom, ki sem jim bila izpostavljena zaradi svoje osebnostne neizdelanosti. Nepoznavanje teh vzorcev je poglabljalo občutke nevrednosti in odvečnosti. V Sloveniji laična javnost pogosto ni usposobljena za prepoznavanje in razumevanje osebnostnih motenj. Britanski psiholog dr. Jay Watts opozarja na nevarnost lahkotnega 'diagnosticiranja' osebnostnih motenj, ki pogosto temelji na družbenih normah in ne na znanstvenih dokazih. Takšna stigmatizacija lahko oteži prepoznavanje resničnih vzorcev toksičnega vedenja in njihovega vpliva na posameznike. Pravočasno prepoznavanje simptomov in vzorcev psihopatskih lastnosti lahko prepreči dolgotrajno trpljenje.

Dr. Pšeničny: V Sloveniji je psihopatija pogosto napačno razumljena in stigmatizirana. Kot pojem se uporablja za brezčutno vedenje, brez upoštevanja klinične kompleksnosti. Zaradi pomanjkanja raziskovalnih programov in centrov se težko zagotovi enotno diagnostiko, ocenjevanje tveganj in preventivne programe, predvsem pri mladostnikih. 

Psihopatija ostaja tabu, kar ovira razpravo in obravnavo v kazenskem sistemu, kjer je prepoznavanje psihopatije pri storilcih kaznivih dejanj še vedno neustrezno. Poleg tega psihopatske osebnosti v delovnem okolju v Sloveniji ostajajo raziskovalno prezrta skupina. Študija iz leta 2011 med avstralskimi menedžerji je pokazala, da je 5,76 odstotka menedžerjev psihopatov, dodatnih 10,42 odstotka pa jih je kazalo disfunkcionalne značilnosti, povezane s psihopatijo, kar negativno vpliva na organizacijsko kulturo in produktivnost.

V Sloveniji primanjkuje tudi raziskav o vplivu vzgojnih stilov, odnosov v šolskem in domačem okolju ter posledicah teh vplivov na osebnostni razvoj. Prav tako sta spregledani skupini prosocialnih in heterogenih psihopatskih struktur, ki združujejo psihopatske lastnosti z normalnimi značilnostmi. Ustanovitev Inštituta za znanstveno proučevanje in raziskovanje psihopatije bi omogočila sistematično raziskovanje, ozaveščanje, razvijanje diagnostičnih in terapevtskih metod ter preventive na vseh teh področjih. 

S čim se boste torej pravzaprav ukvarjali? 

Dr. Zalokar: Poslanstvo inštituta je izboljšanje medosebnih odnosov z ozaveščanjem in prepoznavanjem psihopatije. Psihopati so namreč družbeni plenilci brez empatije, kršijo družbene norme in brezobzirno uveljavljajo svoje interese, kar povzroča škodo širši družbi. Skozi življenje gredo s pomočjo šarma, manipulacije in brezobzirnosti. To so ljudje, ki vztrajno kršijo socialne norme in pričakovanja brez vsakršnega občutka krivde ali obžalovanja – zato jih je treba pravočasno prepoznati in zaustaviti. V Sloveniji naj bi delovalo vsaj 15.000 psihopatov, zato sta ključna njihovo pravočasno prepoznavanje in ustavitev. Psihopatiji pa se lahko zoperstaviš le na psihopatski način – pogumno, neustrašno in odločno. In to slovenskem narodu manjka.

Dr. Pšeničny: Sodobna družba spodbuja razvoj destruktivnih vedenjskih vzorcev prek permisivne vzgoje in narcistične socializacije, ki oslabi empatijo in socialne veščine. Virtualna resničnost te težave še poglablja. Rešitve vključujejo obnovo avtoritete, postavljanje jasnih meja, krepitev empatije in ozaveščanje o škodljivosti teh vzgojnih praks.

Zakaj je, kot opažate, vedno več osebnostnih motenj, med katerimi je tudi psihopatija?   

Dr. Pšeničny: Povečanje diagnosticiranih osebnostnih motenj je posledica družbenih sprememb, napredka v diagnostiki in vpliva vzgojnih stilov, kot je permisivna vzgoja. Slednja, ki otrokom daje veliko svobode, a premalo strukturiranih meja, spodbuja narcistične in impulzivne vedenjske vzorce. Tudi avtoritarna vzgoja, zanemarjanje ter stresen življenjski slog z visokimi pričakovanji povečujejo tveganje za motnje in otežujejo obvladovanje čustev. Digitalne tehnologije in družbena omrežja prispevajo k narcističnim težnjam, občutkom neustreznosti in osamljenosti, medtem ko razpad tradicionalnih družinskih struktur še povečuje ranljivost posameznikov. Genetski in okoljski dejavniki, kot so otroške travme, skupaj z družbenim poudarkom na individualizmu in uspehu, poglabljajo tveganje za razvoj motenj. Povečano število primerov odraža predvsem boljše prepoznavanje in ozaveščenost ter nujnost razumevanja vpliva vzgoje in sodobnih družbenih pritiskov na te težave.

V podcastu Diskretni šarm drznosti ste predstavili nekaj zanimivih podatkov o lastnosti psihoticizem med Slovenci. Slovenci smo v samem vrhu, tudi Slovenke ne zaostajamo. Zakaj menite, da imamo takšen problem? 

Dr. Pšeničny: Slovenci se v nekaterih raziskavah visoko uvrščamo pri kazalnikih psihoticizma, kar pa zahteva previdno interpretacijo. Psihoticizem po psiholoških modelih, kot je Eysenckova teorija osebnosti, ne označuje nujno klinične motnje, temveč spekter lastnosti, kot so impulzivnost, neupoštevanje družbenih norm in manjša čustvena občutljivost. Zgodovinske in družbene okoliščine, kot so avtoritarni režimi, tranzicija iz socializma in pritisk na konformnost, lahko pojasnjujejo te lastnosti kot strategije preživetja. Majhna, tesno povezana družba, kot je slovenska, lahko bolj poudarja patološka vedenja, zaradi česar so te lastnosti opaznejše. Visoka pričakovanja glede uspeha in zadržanosti pri Slovencih lahko vodijo v konflikt med individualnostjo in prilagajanjem normam, kar spodbuja impulzivnost. Potrebne so lokalne raziskave, da bi pojasnili, ali gre za težavo ali zgolj za specifično osebnostno strukturo. Takšen pristop bi prispeval k natančnejšemu razumevanju tega pojava v slovenskem prostoru.

Čeprav psihopatija v Sloveniji ni znanstveni termin oziroma prepoznana motnja in govorimo o  disocialnih motnjah, so zanje med drugim značilni odsotnost vesti, neustrašnost – odsotnost strahu, popolna prepričanost vase, manipulativnost s čustvi drugih in egocentrizem. A psihopate pravzaprav potrebujemo za funkcioniranje družbe, poudarjate. Kdaj so njihove lastnosti zaželene in kdaj lahko celo prispevajo k boljši družbi? 

Dr.Pšeničny: Čeprav psihopatija ni prepoznana kot uradna motnja v Sloveniji, njene značilnosti, kot so samozavest, neustrašnost, manipulativnost in egocentrizem, lahko ob ustreznem nadzoru prispevajo k družbenemu napredku. Psihopatske osebnosti so pogosto odlični vodje ali inovatorji zaradi sposobnosti hitrega odločanja, strateškega razmišljanja in prilagodljivosti. Njihova neustrašnost in osredotočenost na trenutek jim omogočata uspešno delovanje v kriznih situacijah. Tveganja, ki jih sprejemajo, so lahko koristna za poslovno strategijo in razvoj, če so omejena z jasnimi etičnimi smernicami in ustreznim nadzorom. V strukturiranih okoljih so te lastnosti lahko dragocen vir uspeha v poslu, politiki in na drugih zahtevnih področjih.

Vendar pa nenadzorovane lastnosti vodijo do manipulacije, destabilizacije delovnih okolij in gospodarske škode. Ključni so ozaveščanje o problematiki, razvoj diagnostičnih orodij ter uvedba etičnih smernic in povratnih mehanizmov. S tem je mogoče izkoristiti njihove prednosti, hkrati pa minimizirati škodo, ki jo lahko povzročijo. Priznanje in razumevanje psihopatije kot koncepta sta nujna za razvoj strategij, ki bi uravnotežile njihove potencialne koristi in tveganja.

Kot opozarjate, pa mora imeti družba ljudi s psihopatsko strukturo istočasno pod nadzorom. Kako in kako učinkoviti smo pri tem glede na to, da sploh ne priznavamo termina psihopatija?

Dr. Zalokar: V Sloveniji je termin 'psihopatija' leta 2015 nadomestil izraz 'disocialna osebnost', saj je bil prvotni izraz ocenjen kot neustrezen in žaljiv. To odločitev so podprli nekateri slovenski psihiatri, a se z njo ne strinjam. Številne tuje raziskave namreč kažejo na jasne razlike med psihopatijo in antisocialno osebnostno motnjo. Medtem ko psihopatija vključuje čustvene in medosebne primanjkljaje ter predispozicijo za nasilje, antisocialna motnja zajema predvsem vedenjske simptome.

Kritike poudarjajo, da trenutni diagnostični sistemi DSM-5 in MKB premalo upoštevajo čustvene in osebnostne vidike, ki so ključni za razumevanje psihopatije. V inštitutu bomo uporabljali izraz 'psihopatija' skladno z mednarodno uveljavljeno terminologijo, saj bolje zajema kompleksnost tega pojava. Priznanje problema in ustrezna terminologija sta nujna za njegovo učinkovito obravnavo in nadzor.

Kot poudarjate, je eden izmed največjih mitov o psihopatih ta, da ne vedo, da ne delajo prav. Da še kako dobro vedo, da njihova dejanja niso pravilna, a da jim za to preprosto ni mar. Kaj vse še pogosto zmotno mislimo o psihopatih?  

Dr. Pšeničny: Pogosto zmotno mislimo, da psihopati ne vedo, da delajo narobe – v resnici pravila poznajo, a jih ne upoštevajo, ker jim ni mar. Prav tako jih ni lahko prepoznati, saj so lahko šarmantni, priljubljeni in prilagodljivi. Njihove lastnosti, kot sta manipulativnost in čustvena hladnost, se ne pojavljajo le pri kliničnih psihopatih, temveč tudi pri drugih ljudeh. Niso nujno impulzivni ali nasilni, mnogi delujejo premišljeno in brez očitne agresije. Psihopati niso povsem brez empatije, premorejo kognitivno empatijo, s katero razumejo čustva drugih, a jih manipulativno izrabljajo. Čeprav je terapija zahtevna, ni nemogoča in lahko zmanjša destruktivno vedenje. Prav tako ni nujno, da so njihove lastnosti, kot sta samozavest in strateško razmišljanje, vedno povezane z uspehom.

Dr. Zalokar: Pri otrocih je pogost mit, da ne morejo imeti psihopatskih značilnosti, ker so še v razvoju. Čeprav so njihove osebnostne značilnosti plastične, lahko že zgodaj prepoznamo znake, kot so čustvena hladnost in manipulativnost. Prav tako ni res, da je psihopatija pri otrocih zgolj posledica slabega starševstva – prirojene nagnjenosti igrajo pomembno vlogo. S pravočasnimi in usmerjenimi intervencijami je mogoče zmanjšati tveganje za destruktivno vedenje in izboljšati njihovo delovanje v družbi.

Kakšne tehnike manipulacije najpogosteje uporabljajo?

Dr. Pšeničny: Psihopati so izjemno spretni manipulatorji, ki uporabljajo vrsto tehnik za nadzor in vplivanje na druge. Pogosto se zanašajo na svoj šarm in karizmo, da pridobijo zaupanje, ter laži in zavajanje, da prikrijejo svoje prave motive. Gaslighting ali manipulacija z resničnostjo je pogosta strategija, s katero povzročijo, da njihove tarče dvomijo o svojih občutkih in zaznavah, medtem ko čustveno izsiljevanje izkorišča občutke krivde, sočutja ali strahu.

Igranje žrtve je še ena tehnika, s katero vzbudijo empatijo in prikrijejo svoje prave namene. S strategijo 'delitev in prevladovanje' ustvarjajo konflikte med ljudmi, da bi ohranili nadzor, medtem ko omalovaževanje in poniževanje zmanjšujeta samozavest tarč. Psihopati uporabljajo tudi prikrite grožnje, da sprožijo strah in negotovost, ter izrabljajo zaupanje, ki ga pridobijo, za svoje koristi.

Prilagodljivost in 'zrcaljenje' jim omogočata, da posnemajo vedenje in interese svojih tarč, da vzbudijo povezanost, medtem ko hitra manipulacija odnosov povečuje njihovo kontrolo. S kombinacijo teh tehnik psihopati vzpostavijo nadzor nad drugimi, pri čemer jim manjka empatija ali občutek odgovornosti za posledice svojega vedenja. Prepoznavanje teh manipulacijskih strategij je ključnega pomena za zaščito pred njihovim vplivom.

A sami se, kot pravite, pogosto zavedajo, da so 'drugačni'. So torej le ljudje, ki prav tako potrebujejo pomoč, ki pa bi se posredno povrnila tudi drugim državljanom. Kako jim lahko pri tem pomagamo – kako uspešna je psihoterapija pri takšnih osebah in kako sploh poteka? 

Dr. Zalokar: Čeprav psihopati običajno ne iščejo pomoči, raziskave, kot je tista Jennifer Skeem, kažejo, da lahko psihoterapija zmanjša njihovo kriminalno vedenje. Psihopatija ni zgolj prirojena, okoljski dejavniki lahko vplivajo na razvoj lastnosti, kot sta manipulativnost in drznost. Terapija, osredotočena na vedenjske spremembe, je lahko učinkovita, zlasti pri mlajših posameznikih.

Dr. Pšeničny: Psihopati redko dojemajo svoje lastnosti kot problematične, zato psihoterapijo običajno iščejo le pod prisilo zunanjih okoliščin. Terapevtski proces se najprej osredotoča na zmanjšanje destruktivnega vedenja in razvoj prosocialnih strategij. Visoko funkcionalni psihopati ter heterogene psihopatske osebnosti, ki združujejo psihopatske in običajne lastnosti, so bolj dovzetni za terapevtske posege. Ključ je v konsistentnosti,  jasnih mejah in korektivnem terapevtskem odnosu, ki lahko pomaga usmeriti njihove lastnosti, kot sta analitičnost in hladnokrvnost, v družbeno koristne cilje. Uspeh terapije je odvisen od motivacije pacienta in terapevtske doslednosti, s ciljem izboljšanja socialne funkcionalnosti.

Če smo doslej govorili o t. i. prosocialnih psihopatih, se lahko dotaknemo še t. i. temne triade.  So to najtemnejši umi človeštva, ki jim ni več pomoči? Kakšna je verjetnost, da z njimi pridemo v stik? Kako se zaščititi, če imamo pred seboj takšnega človeka? 

Dr. Pšeničny: Temna triada združuje narcizem, makiavelizem in psihopatijo, pri čemer so posamezniki manipulativni, brezčutni in osredotočeni na lastne interese. Njihovo vedenje ni vedno ekstremno, saj se intenzivnost lastnosti razlikuje glede na okolje in okoliščine. Čeprav so te lastnosti stabilne, psihoterapija včasih lahko zmanjša destruktivno vedenje, predvsem pri subkliničnih in prosocialnih oblikah. Pri psihopatiji so antisocialne oblike težko obvladljive, makiavelisti pa se lahko naučijo manj manipulativnih strategij, če to koristi njihovim ciljem. Narcisi so občasno pripravljeni na spremembe, če te izboljšajo njihov status.

Posameznike iz temne triade pogosto srečamo v tekmovalnih okoljih, kot so politika, korporacije in visokotvegane panoge, kjer uspevajo zaradi svoje osredotočenosti na moč in vpliv. Zaradi njihove sposobnosti subtilne manipulacije so težko prepoznavni, zato je pomembno biti pozoren na vedenjske vzorce, kot so manipulacija, pomanjkanje empatije in preračunljivost.

Za zaščito je ključno ohraniti čustveno distanco, postaviti jasne meje in se izogibati nepotrebnim konfliktom. Vpliv teh posameznikov je mogoče omiliti z vključevanjem podpornih mrež, kot so sodelavci ali strokovnjaki, ter z osredotočanjem na konkretne cilje in dejstva. Čeprav popolna sprememba teh osebnosti ni verjetna, je mogoče škodljive vplive zmanjšati z vedenjskimi prilagoditvami in strateškim ravnanjem. Pravočasno prepoznavanje teh lastnosti je ključnega pomena za zaščito osebnih in profesionalnih odnosov. 

Ali si psihopati želijo biti kot 'običajni' ljudje? Glede na to, da se besede psihopat drži negativen prizvok, ali je psihopatija konec koncev le motnja kot vsaka druga? 

Dr. Pšeničny: Psihopati si večinoma ne želijo biti kot 'običajni' ljudje, saj svojo osebnost pogosto dojemajo kot prednost. Pomanjkanje čustvene empatije in krivde jim omogoča, da svoje vedenje vidijo kot učinkovito ali celo superiorno, njihova samozadostnost pa temelji na občutku moči zaradi manipulativnosti. Zaradi tega redko doživljajo notranji konflikt ali si želijo sprememb.

Čeprav psihopatija ni bolezen v klasičnem smislu, ima genetske, nevrološke in okoljske temelje, zaradi česar jo obravnavamo kot motnjo. Psihopati redko občutijo tesnobo ali obžalovanje, zato ne iščejo pomoči in ne vidijo svojih lastnosti kot težavo. Negativen prizvok besede 'psihopat' še dodatno otežuje razumevanje psihopatije kot spektra osebnostnih lastnosti.

Psihopatija vključuje različne oblike: od blažjih mejnih struktur in prosocialnih oblik, ki lahko prispevajo k družbi, do subkliničnih oblik, kjer manipulativnost in čustvena plitkost ne povzročata nujno škode. Najizrazitejše antisocialne oblike pa vključujejo destruktivna in škodljiva vedenja. Razumevanje teh raznolikosti je ključno za bolj znanstven in manj stigmatiziran pristop k obravnavi psihopatije.

Kako bi morala država poskrbeti, da bi  ljudi s tovrstno motnjo spodbujali, da ostanejo na pravi poti? 

Dr. Zalokar: Najprej je v slovenskem prostoru treba to kategorijo ljudi sploh prepoznati. Država, oblast, pa bi se morala najprej sama osvoboditi oziroma odstraniti tovrstne osebke med njimi samimi, ker so vsem, ki prepoznavamo simptomatiko in delovanje psihopatov, dobro poznani. V Sloveniji bi bilo nujno potrebno najprej vzpostaviti etične in moralne standarde, kdo je sploh lahko politik oziroma nemudoma sankcionirati in odstaviti vse osebke, ki predpisanim standardom niso dorasle. In kako sploh lahko osebnostno nedorasla politika državljanom predstavlja potrebne moralno etične standarde ravnanja in delovanja? Sprevrženost in licemerstvo brez primere, dobesedno živimo Orwellovo živalsko farmo.