Hollywoodska oda 'pozabljenemu' mestu ali kako so divje piranske mačke dobile svojega trubadurja

Popolnoma običajno zaspano januarsko jutro na uredništvu. Bilo je sredi tedna, torek ali sreda, ko prva kava še ni 'prijela', pa preventivno, ali pa da bi pospešili delovanje, srkamo že drugo. Pogovori o aktualnih temah, kaj je novega, katere novice in dogodke je treba pokriti …

Zazvoni telefon. Sodelavec se nagne čez mizo, začudeno pogleda na izpisano številko na aparatu in reče nekaj v slogu: Kdo bi klical z drugega konca sveta? "Pozdravljeni, sem Scott Alexander Young, igralec," se v angleščini z rahlim – hm, morda škotskim? – naglasom zasliši na drugi strani. "Pred leti sem obiskal Slovenijo, Piran, in mesto ter tamkajšnje divje mačke so me tako navdušile, da sem o njih napisal knjigo, ki bi vam jo rad predstavil." "Da, seveda," se nejeverno spogledujemo. Vsak dan dobimo na desetine elektronskih sporočil s podobno vsebino, slišimo nešteto tovrstnih zgodbic in prevečkrat so nas že skušali tako potegniti za nos. Sploh pa – kako prepričljivo in verjetno se sliši neposreden klic hollywoodskega igralca? In nenazadnje: zakaj za vraga bi nekdo, ki pije kavo z Jennifer Lawrence, napisal knjigo o Sloveniji? O Piranu? O piranskih mačkah?!

Pa nam pošlje 'dokazni material'. 54-letni Scott Alexander Young prihaja iz Nove Zelandije, živi v Budimpešti. V zadnjih nekaj letih je igral v serijah, kot so Drakula, Fleming in Houdini. Pojavil se je v Witcherju, pa zaigral ob boku Jasona Clarka in Rosamund Pike v Možu z železnim srcem in nenazadnje v Rdečem vrabcu. Če je ime nekoliko manj znano, se lučka prižge ob njegovem obrazu. To je tisti 'zlobnež', ki ste ga videli že neštetokrat. Ruski mafijec, nacistični oficir, srednjeveški krčmar, vladni agent, za katerega nikoli nisi prepričan, na čigavi strani je. Z globokim glasom, ki ne veš, ali deluje srhljivo ali nežno pomirja. In ki je napisal zgodbo – ne o katerih koli – o piranskih mačkah. (Na tem mestu je morda smiselna opomba, da bi lahko 24ur.com oklicali za kar 'mačje' uredništvo. Če seštejemo vse kosmate mjavkajoče družinske člane novinarjev, urednikov, fotografov, gotovo pridemo najmanj do dvajsetice.) In borba za to, kdo bo imel priložnost ga spoznati in z njim narediti intervju, se je začela.

S Scottom se dobimo na sončno jutro v središču Ljubljane. Pride pet minut prej. Oblečen v preprosto rdečo majico, s čez poveznjenim sakojem, na nosu mu tičijo aviatorke. V rokah drži dve, dobrih sto strani dolgi knjižici in plakat, ki napoveduje drugi del mačjih dogodivščin. Močno stisne roko in naju s fotografom pozdravi po imenih. Prisede v avtomobil in odpeljemo se proti Obali. Kje bi namreč bilo primerneje posneti intervju kot prav ob bučanju valov?

"Bilo je leta 2004 ali 2005, ko sem prvič obiskal Piran. Sedel sem na terasi ene od restavracij ob morju in opazoval početje tamkajšnjih divjih mačk. Ni se jim godilo slabo. Mastile so se ob ostankih s krožnikov gostov, site in zadovoljne pa nato poležavale na plaži. Čez čas sem spoznal, da živijo v krdelu, kjer ima vsaka točno določeno vlogo. Pravzaprav so bile prava mačja banda oziroma tolpa," pripoveduje že po poti. Ta čudovita, skrivnostna in elegantna bitja so se tako zakoreninila v njegov um, da ga je njihova navzočnost spremljala še leta. Ga pa seveda ravnodušnega ni pustilo niti mesto. "Morate vedeti, da sem bil prvič v Piranu v času, ko ga še ni preplavil masovni turizem. To čarobno srednjeveško mestece, s toliko zgodovine in šarma, te enostavno ne more pustiti ravnodušnega. Zdel se mi je kot mlajši brat Benetk. Poln pripovedk in legend, ki se skrivajo v uličicah, in preprostih, a tako dobrih in prijaznih ljudi, kot jih srečaš le malokje."

In Piran z njegovimi (tudi živalskimi) prebivalci je ostal z njim. Ko se je čez čas vrnil v rodno Deželo dolgega belega oblaka (tako bi namreč najprimerneje prevedli Aotearoa – maorsko ime za Novo Zelandijo), je v aucklandski knjižnici poiskal gradivo o slovenski zgodovini in ljudskih pripovedkah. Knjiga o mačjem krdelu, slavnem violinistu, skrivnostni ženski, ki na balkonu rdeče vile čaka ljubimca, je začela nastajati.

"Vse je bilo zapisano v zvezdah"

Young se je odločil v zgodbo vključiti kar najširši spekter karakterjev, pa tudi 'narodnosti'. V devetih poglavjih tako denimo nastopajo nekoliko zmeden tigrast madžarski muc Magyar, Dunajčan Leopold, avtohton slovenski kosmatinec – zvesti bojevnik Dragan in vodja krdela italijanska lepotica Felicia. Zanimivo pri vsem skupaj je prav poimenovanje glavne junakinje. "Ime Felicia izhaja iz besede feline (angleško poimenovanje za vse nanašajoče se na mačke – op. p.)," pojasnjuje pisatelj. Hkrati pa je to tudi ime njegove zaročenke. A ko je napisal knjigo in tako poimenoval protagonistko, svoje (bodoče) srčne izvoljenke sploh še ni poznal. "Očitno je bilo vse že takrat zapisano v zvezdah," doda v smehu.

Povprašam ga, ali je v zgodbo vpletel tudi sebe? Na filmskem platnu največkrat upodablja negativce; bi ga torej lahko v zgodbi našli v podobi pretkanega Generala Podgane, pod čigar vodstvom se piranskim kosmatinkam slabo piše? "Mislim, da sem še najbolj podoben Zacku – fantu, ki v piranskih mačkah prepozna le najboljše in jim priskoči na pomoč v ključnem trenutku. Hkrati je tako ime tudi mojemu nečaku," pravi. "Nisem pa želel preveč prostora dajati slabemu. Sploh v otroških očeh – knjiga je nenazadnje namenjena njim – lahko določeno živo bitje hitro postane sinonim slabega, neprijetnega, zlobnega. Pa čeprav v resnici sploh ni tako. V prihodnjih delih se bom zato poskušal nekoliko odmakniti od tega. Pokazati, da se tudi slabo lahko spreobrne v dobro," razlaga.

Kaj pa lahko pričakujemo v nadaljevanju? Drugi del mačjih kronik čaka na tisk, Young načrtuje, da bo kmalu začel pripravljati tretjega. "Mačke v drugem delu postanejo še bolj divje (kot že naslov pove – v angleščini se ta namreč glasi The Wilder cats of Piran – op. p.) in v tretjem najbolj divje (The Wildest cats of Piran). Pojavilo se bo tudi misteriozno bitje iz morskih globočin, s katerim so se Pirančani v preteklosti enkrat že morali spopasti. A preveč ne želim izdati."

In koliko mačk ima sam? Po delu in zanosu, ki ga je čutiti v njegovem pripovedovanju, bi človek namreč predvideval, da ima doma malodane kar zavetišče. "Žal moram priznati, da sem alergičen na mačjo dlako. Pobožam jih, lahko mi posedijo v naročju, a čez čas začnem kihati," se skorajda opravičuje.

Za konec se dotaknemo še njegove igralske kariere. Na kateri projekt oziroma vlogo je najbolj ponosen? "Veste, v igralstvo sem vstopil relativno pozno, pred 14 leti. Namreč, okoli 40. leta me je v to, da grem na avdicijo, prepričal prijatelj. Morda mi je še najbolj pri srcu eden zadnjih projektov – film Curtiz, ki govori o nastanku in snemanju filma Casablanca. Ves čas sicer delam tudi kot scenarist. Raziskujem in pišem scenarije za dokumentarne filme – največ o naravi in zgodovini. Vse skupaj je prijetna zmes, ravnotežje med nenehnim stikom z ljudmi in druženjem pri igralstvu na eni strani in samoto, pisanjem in razmišljanjem na drugi," zaključi.