Hiša za otroke kmalu tudi pri nas: 'Pomembno je preprečiti ponovno viktimizacijo'

Barnhaus – islandski primer dobre prakse, ki ga je prevzelo že 15 evropskih držav, se nanaša na otrokom prijazno in varno okolje, ki pod eno streho združuje več služb za obravnavo žrtev kaznivih dejanj na usklajen in učinkovit način. Prav zmanjšanje števila zaslišanj je ključ do odprave nepotrebne sekundarne viktimizacije ali stiske mladoletne priče. Z ministrico za pravosodje Lilijano Kozlovič smo se pogovarjali, kdaj in kako bo ta projekt zaživel v Sloveniji. 

Gospa ministrica, številke o zlorabi otrok, ki ste jih predstavili na začetku tega meseca, so izjemno visoke – govorimo o 2700 osebah v zadnjem letu. Kaj vse je še pokazala omenjena raziskava?

Podatki poročila o delu državnega tožilstva za leto 2019 kažejo, da je bilo 2700 otrok in mladoletnikov žrtev kaznivih dejanj. Od tega 1700 otrok. Delež otrok, ki so bili žrtve spolnega nasilja, je 10-odstoten in je, ker govorimo o najbolj zavržnih dejanjih, absolutno prevelik. 

Podatek neprijavljenih dejanj žal ostaja sivo polje. Spolno nasilje je v slovenski družbi izjemno tabuizirano, kar znižuje zaupanje v prijavo. Raziskava je pokazala, da ljudje ne prepoznavamo znakov spolnega nasilja. To se še vedno pojmuje kot posilstvo ali spolno nadlegovanje, ne pa tudi drugih oblik, kot sta neprimerno dotikanje ali ogledovanje. Dopuščam tudi možnost, da posameznikova zavest zaradi stopnje zavržnosti dejanja zavrača vedenje o tem. Raziskava je med drugim pokazala, da se starši o tem ne morejo pogovarjati z otroki. Njihovo pričakovanje in prepričanje je, da je to naloga in dolžnost uradnih institucij.

Pa se številka, ki ste jo omenili, v primerjavi s preteklimi leti zvišuje ali znižuje? 

Število otrok in mladoletnikov, ki so žrtve kaznivih dejanj, žal narašča. Po podatkih državnega tožilstva je število od leta 2015 do 2019 večje za tisoč. Število otrok, ki so žrtve kaznivih dejanj, letno narašča za sto primerov. Delež otrok, ki so žrtve spolnih zlorab, pa ostaja enak. Glede zadnjega smo primerljivi z državami v Evropski uniji. Svet Evrope poudarja, da je vsak peti otrok zlorabljen, kar je pokazala tudi raziskava za Slovenijo. Ta podatek je skrb vzbujajoč.

Je pa težava še vedno v molku, kajne? Kje tukaj vidite možnosti za izboljšave?

Molk je največja ovira. Kratkoročno je nujno treba izboljšati potek procesa obravnave kaznivega dejanja zlorabe, usposobiti posameznike, ki sodelujejo v procesu, in nuditi pomoči žrtvi. Poleg tega so nujni ukrepi, ki bodo preprečevali, da se tovrstna dejanja sploh ne zgodijo. Temu posvečam posebno pozornost, ne le pri spolnih deliktih, ampak nasploh pri kakršnem koli posegu v svobodo drugega. Spolno nasilje je družbeni problem, ki ga je treba osvetliti, ozavestiti in senzibilizirati javnost, starše in otroke na primerni ravni, glede na njihovo starost. Z raziskavo smo identificirali ciljne skupine, skrbno pa moramo izbrati vsebino in sredstva komunikacije, upoštevajoč lastnosti posamezne skupine. 

Če greva zdaj na reševanje te problematike. Raziskava je bila izvedena v okviru projekta Podpora implementaciji islandskega modela Barnahus (Hiša za otroke), katerega glavni cilj je čim boljša zaščita otrok, ki so žrtve ali priče kaznivih dejanj. Nam lahko predstavite koncept modela in pojasnite, zakaj je tako poseben? 

Barnahus je projekt Sveta Evrope in se financira iz sredstev za strukturne reforme v EU. Celovito nam pomaga pri implementaciji sprememb, oblikovanju pravne podlage, svetovanju za sodelovanje otrok v procesu implementacije, različnih raziskavah, ki jih opravljamo tudi s sodelovanjem otrok, zagotavlja finančna sredstva in strokovno pomoč pri usposabljanju in ozaveščanju. 

Projekt je poseben zaradi celovitosti pristopa, ki ga omogoča. Pod eno streho namreč združuje vse strokovne osebe, ki pri obravnavi otrok in mladoletnikov kot žrtev kaznivih dejanj pridejo v stik z njimi – sociologe, pedagoge, psihologe, tožilce, policijo ... dokazi o kaznivem dejanju pa se zbirajo na enem mestu. S tem preprečujemo ponovno viktimizacijo, ki včasih povzroči enako ali celo več škode kot samo dejanje. Poleg tega je izjemno pomembno, da žrtvi takoj nudimo pomoč in poseben tretma, ki ga v danem trenutku potrebuje. Treba je zmanjšati vpliv možnih dolgotrajnih posledic, ki jih lahko tako dejanje pušča na osebnosti žrtve. 

Koncept, ki ga omenjate, je prevzelo že 15 evropskih držav. Znano pa je, da slovenska izvedba projekta Barnhaus ni kopija skandinavskega modela, ampak smo jo morali prilagoditi našemu pravnemu sistemu. Kako bo torej to videti pri nas? 

Modela, ki ga uporabljajo druge države, ni mogoče preprosto prenesti. Nekdo je rekel, da je ta projekt kot kameleon – v vsaki državi, kjer se implementira, se prilagaja, razvija in s tem oblikuje dobre prakse. V Republiki Sloveniji smo analizirali dejansko stanje in ugotovili fragmentiranost in razpršenost pravne in dejanske ureditve. Potrebna je bila celovita ureditev. Poleg pravnega okvira smo preverili tudi družbeno strukturo in strokovno prakso na tem področju. Rezultati so pokazali potrebo po pripravi povsem novega zakona. 

Osnutek ureditve smo na začetku junija letos dali v javno razpravo. Dobili smo veliko pozitivnih pripomb in predvsem pobude, da gremo veliko dlje, da to uporabimo za vse oblike kaznivih dejanj, pa tudi za oškodovance, priče ... Dolgoročno je to tudi moja želja in ni nujno, da bo začetek delovanja hiše za otroke enak koncu, razvijalo se bo. Pri uvajanju novosti na tako občutljivem področju bomo sledili načelu postopnosti in izboljšave uvajali na podlagi ugotovljenih dobrih praks. Naš cilj ni le uvedba modela, ampak njegovo resnično dobro delovanje. 

Pri nastajanju osnutka zakona so ves čas sodelovali tudi tožilci, sodniki, klinični psihologi, torej strokovnjaki, ki bodo zakon uporabljali pri svojem delu. Poleg tega smo v Sloveniji prvič sledili načelu "nič o otrocih brez otrok". Kako je to potekalo in kakšen je bil njihov "prispevek"? 

Brez strokovnjakov osnutek zakona ne bi bil tako dober. Prevedli smo ga tudi v angleški jezik in ga v pripombe posredovali mednarodnim institucijam, ki so nam dale pozitivna mnenja. Posebnost, ki se je v Sloveniji prvič zgodila, je bila, da so na sedmih usklajevanjih pod strokovnim vodstvom sodelovali 104 otroci. Naš moto je namreč "nič o otrocih brez otrok". Ko so mi izročili svoje pripombe, sem bila zelo presenečena nad njihovo zrelostjo. Morda jih kdaj obravnavamo kot otroke, ki ne razumejo, ampak ko jih poslušaš, vidiš, kako pomembno je, da so vključeni. Dali so nam veliko predlogov. Predvsem si želijo, da bi tovrstne prostore, centre imeli blizu sebe, v regijah, da imajo neki svoj – oni so rekli – dom, kamor bi se lahko zatekli. Ne samo v primeru takih okoliščin, ampak v primeru vseh stisk.

V eni od predstavitev ste rekli, da gre pri hiši za otroke za zahteven in kompleksen projekt, ki ga včasih nekateri razumejo le kot prostor, hišo, vendar pa je veliko več kot to? 

Postopek sodne preiskave in zbiranja dokazov v različnih državah, ki so uvedle model Barnhaus, poteka različno. Nekje to sodi pod okrilje policije, drugje pod zdravstvene institucije ... Ugotovili smo, da pri nas nimamo nekega prostora, ki bi omogočal celovit pristop. Prostor je resda zelo pomemben, a gre predvsem za spremembo miselnosti, procesov obravnave oseb, ki se znajdejo v takih okoliščinah, za usposobljenost vseh, ki sodelujejo v postopku, da se zavedajo svoje vloge in vedo, kako pomagati otrokom. Znova naj poudarim, da je cilj zbiranja dokazov na enem mestu to, da se ponovna viktimizacija ne dopusti, da se zaslišanje opravi po možnosti samo enkrat, da to zaslišanje velja kot dokaz in da se posamezniku nudi posebna podpora.

Skratka, da oseba čim manjkrat podoživlja travmo, ki jo je doživela? 

Zmanjšanje ponovne viktimizacije je poleg nudenja pomoči ključno. Ne le pri otrocih, tudi pri odraslih, ki so bili žrtve spolnega nasilja, ugotavljamo, da je to največja težava, in prav zaradi tega prijava zavržnih dejanj ostaja sivo polje. Ne le v tem zakonu, tudi v kazenskem zakoniku v celotnem poglavju naslavljamo obravnavo spolne nedotakljivosti. Spreminjamo dosedanji koncept prisile v model samoodločbe. Razmišljanje, da je spolna nedotakljivost kršena le, če je bil nuden fizični odpor, mora postati preteklost. Prav to je povzročalo ponovno viktimizacijo in pogosto neuspešno dokazovanje. 

Projekt, o katerem govoriva, sicer sega še v leto 2017, ko je bil minister za pravosodje Goran Klemenčič, hiša pa bi po pričakovanjih morala svoja vrata odpreti letos. Kako daleč je še do cilja? Lahko napoveste, kdaj naj bi hiša za otroke končno zaživela? 

Res traja nekoliko dlje, predvsem zaradi vprašanja, ki se je v tem procesu pojavilo – ali oblikovati poseben zakon ali ne. Druge države so model implementirale že z dogovorom med vpletenimi deležniki, stopnja neurejenosti pri nas pa je posebna pravna podlaga, nov zakon. Predvidevamo, da bi lahko pilotni projekt zaživel na začetku naslednjega leta. Prostor za hišo je že izbran, to je eden od prvih pogojev za zaživetje ideje. Na tem mestu želim pohvaliti ministrstvo za javno upravo, ker nam je iz fonda državnih nepremičnin našlo prostor in ga že preneslo v upravljanje ministrstvu za pravosodje. Moja in naša želja je, da se stori vse, da hiša za otroke čim prej zaživi. 

Rekli ste, da je lokacija že izbrana. Kaj še nam že lahko poveste o hiši? 

Res je, lokacija je že izbrana, a še ni razkrita javnosti. Pri izbiri smo zasledovali pogled otrok, ki sta jim pomembna tako zunanji videz kot notranja ureditev. Izbrali smo objekt, ki v okolju ne izstopa in ne daje videza uradne institucije, pač pa je vpet v okolje, ki ga otroci tudi sicer doživljajo. Notranjost terja posebno ureditev, otrokom prijazno, zato jih bomo povabili k sodelovanju, da nam bodo pomagali razumeti, kaj je ključno, da se v njem dobro počutijo.

Če bi hišo lahko odprli že jutri ... koliko otrok jo ta trenutek potrebuje oz. koliko otrokom bi s tem lahko pomagali? 

Uvodoma sem omenila 1700 otrok, ki so žrtve kaznivih dejanj. Nedvomno s takim obsegom ne bomo začeli, prednost bomo dali žrtvam spolnega nasilja. Obseg, ki ga bomo obravnavali, pa je odvisen tudi od tega, v kateri fazi se bo žrtev vključevala v ta postopek, katere primere bomo obravnavali, kako široko jih bomo zajeli. Naše kapacitete in sposobnosti bomo ugotovili skozi pilotni projekt, ki bo začel delovati v naslednjem letu in bo trajal eno leto. Na podlagi izkušenj pa bomo potem sprejemali nadaljnje odločitve. 

Kdo vse pa bo tem otrokom tam nudil pomoč? Kakšen kader bo potreben in od kod ga boste jemali? 

Poleg strokovnih služb, kot so tožilci, policija in zdravstvena stroka, bomo potrebovali psihologe, sociologe in pedagoge. In ne bo dovolj le njihova formalna izobrazba, izpolnjevati bodo morali pogoje, da so že delovali na področju obravnave otrok, opraviti bodo morali ustrezno usposabljanje, ki ga bomo v okviru tega zakona predpisali in bo s pomočjo strokovnjakov iz drugih držav tudi izvedeno. V prvi fazi predvidevamo sodelovanje petih strokovnjakov, po potrebi pa bomo to število pozneje povečevali, glede na ugotovitve pilotnega projekta. 

Volja torej je, kako pa je s financiranjem? Imate dovolj sredstev za uresničitev teh ciljev? 

Volja je, sredstva so. Iz norveškega finančnega mehanizma bomo opremili in izvedli pilotni projekt. Iz programa EU za podporo strukturnim reformam Evropske komisije nam ob podpori Sveta Evrope financirajo celotno implementacijo projekta, strokovno pomoč, udeležbo otrok v tem procesu, pa tudi sredstva za komuniciranje z javnostjo. V projektu Promise imamo zagotovljena sredstva za usposabljanje deležnikov, ki bodo vključeni v projekt. Po zaključku pilotnega projekta pa bo moral sredstva zagotavljati proračun Republike Slovenije.