Nesmrtna Henrietta Lacks: njene celice še danes rešujejo življenja

Ena redkih fotografij Henriette Lacks prikazuje ponosno žensko srednjih let z rokama ob bokih in širokim nasmehom na ustnicah. Posneta je bila v 40. letih prejšnjega stoletja, torej še preden je mama petih otrok iz Baltimora v ZDA izvedela, da se v njej razrašča rak. 

Konec januarja 1951 so jo zaradi izrastka v nožnici in močnih krvavitev sprejeli v Bolnišnico Johnsa Hopkinsa in ji postavili diagnozo: rak materničnega vratu. Zdravili so jo z radijem, med pregledom pred začetkom zdravljenja pa so ji brez njenega vedenja in dovoljenja odvzeli še nekaj vzorcev zdravega in rakavega tkiva, da bi jih skušali vzgojiti v laboratoriju. 

Henrietta je kljub zdravljenju umrla 4. oktobra 1951, torej le kakšnih devet mesecev po diagnozi. Stara je bila 31 let.

Nihče od njenih bližnjih pa ni vedel, da je zdravnik in biolog George Gey iz njenih rakavih celic uspešno vzgojil prvo človeško celično linijo HeLa, kar dotlej ni uspelo še nikomur. Henrietta je tako postala nesmrtna, saj njene celice še 70 let po njeni smrti živijo, se razmnožujejo in uporabljajo pri medicinskih raziskavah. Od leta 1952 jih namreč prodajajo in pošiljajo laboratorijem po vsem svetu. 

Neprimerljiv prispevek k znanosti

Celice HeLa so ena najbolj znanih in najpogosteje uporabljenih človeških celičnih linij, ki je zelo vplivala na razvoj znanosti in medicine. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so v 70 letih po svetu distribuirali več kot 50.000.000 ton celic HeLa, vključene pa so bile v več kot 75.000 raziskav. 

Gre za najstarejšo in najpogosteje uporabljeno linijo človeških celic, ki so omogočile razvoj številnih cepiv in zdravil ter genske raziskave. Med drugim so z njihovo pomočjo razvili cepivo proti HPV in otroški paralizi, zdravila proti hivu oz. aidsu, hemofiliji, levkemiji in Parkinsonovi bolezni. Na njih so delali raziskave, ki so prinesle preboje v zdravljenju neplodnosti, med drugim tudi v razvoju postopkov zunajtelesne oploditve; pa kromosomske in genetske raziskave, raziskave o rakavih obolenjih, nenazadnje pa jih uporabljajo tudi pri študijah o covidu-19. 

Z njihovo pomočjo sta farmakološka in biotehnična industrija kovali dobičke. Njen mož, otroci in širša družina pa o vsem tem sploh niso vedeli, temveč so še naprej živeli v bedi in revščini. 

Pravica za Henrietto in njeno družino

Zgodba Henriette Lacks je bila vse od njene smrti večkrat opisana. Mnogokrat so njeno pravo identiteto skrivali in namerno ali nenamerno spreminjali. Tako so žensko, ki je "prispevala" celice HeLa, v nekaterih virih poimenovali Helen Lane ali Helen Larson, pogosto pa so skrivali tudi njeno rasno pripadnost. 

Njeno pravo ime, zgodbo, družino ter etične in rasne dileme celic HeLa je širši javnosti leta 2010 predstavila znanstvena novinarka Rebecca Skloot v knjigi z naslovom Nesmrtno življenje Henriette Lacks. Po knjigi je bil posnet tudi istoimenski film, v katerem Henriettino najmlajšo hčer Deborah Lacks igra Oprah Winfrey.

V Bolnišnici Johnsa Hopkinsa sicer trdijo, da nikoli niso profitirali zaradi odvzetih celic. Nesporno pa so se na račun Henriettinih celic kovali in se še vedno kujejo vrtoglavi dobički. Zato je njena družina na 70. obletnico njene smrti na zveznem sodišču v Baltimoru vložila tožbo proti podjetju Thermo Fisher Scientific iz Massachusettsa, ki si še vedno lasti intelektualne pravice do celic HeLa. 

"Nezaslišano je, da to podjetje meni, da imajo intelektualne pravice do celic njihove babice. Zakaj imajo intelektualne pravice do njenih celic in z njimi lahko služijo na milijarde dolarjev, medtem ko njena družina, njena kri, njeni temnopolti otroci ne dobijo ničesar?" se je ob vložitvi tožbe spraševal Ben Crump, eden od odvetnikov družine. Odvetniki družine Lacks pa so napovedali še tožbe nekaterih drugih podjetij, ki prav tako služijo s celicami HeLa. 

Posthumno priznanje Svetovne zdravstvene organizacije

Od leta 1996 je Henrietta Lacks posthumno prejela številna priznanja. Med drugim so tistega leta v Atlanti razglasili dan Henriette Lacks, v zadnjih desetletjih so po njej poimenovali več šol, Univerza Johnsa Hopkinsa pa je v njeno čast poimenovala svoj center za raziskave, po njej so poimenovali celo manjši planet (359426 Lacks).  

Pred Univerzo v Bristolu v Veliki Britaniji pa so pred dnevi postavili spomenik Henrietti Lacks, prvi spomenik temnopolte ženske  v Združenem kraljestvu, ki ga je izdelala temnopolta umetnica. 

Še eno posthumno priznanje Henrietti pa je v sredo, 13. oktobra, podelil Tedros Adhanom Ghebreyesus, generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacija (WHO). 

"Kar se je zgodilo Henrietti, ni bilo prav iz vsaj treh razlogov. Živela je v času, ko je bila rasna diskriminacija v družbi legalna. Rasna diskriminacija morda v večini držav danes ni več uzakonjena, vendar je v številih državah še vedno zelo razširjena. Henrietto Lacks so izkoristili. Je ena od številnih temnopoltih žensk, katerih telesa je znanost zlorabila. Zaupala je zdravstvenemu sistemu, da bi prejela zdravljenje. Vendar pa je sistem vzel nekaj njenega brez njenega vedenja ali privoljenja. Medicinske tehnologije, ki so jih razvili zaradi te krivice, pa se uporabljajo za nadaljnje krivice, saj jih niso pravično delili po svetu," je dejal ob podelitvi posthumne nagrade, s katero je Svetovna zdravstvena organizacija priznala njeno zapuščino, ki je spremenila svet. 

Ob tem je izpostavil zanimivo dejstvo, da so bile njene celice ključne za razvoj cepiva proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu, zaradi katerega je sama umrla.

"Številni ljudje so imeli koristi zaradi celic HeLa – nekateri so obogateli, znanost je napredovala, nekateri so dobili Nobelove nagrade in, kar je najpomembnejše, rešile so številna življenja. Nedvomno bi bila Henrietta zadovoljna, ker je njeno trpljenje rešilo druge," je dejal Tedros.

Toda, kot je poudaril, cilj ne upravičuje sredstev. "Treba bi bilo le, da bi jo kdo vprašal. V čast Henriette Lacks danes WHO priznava, kako pomembno je popraviti pretekle krivice ter okrepiti rasno pravičnost na področju zdravja in znanosti," je poudaril. "Življenje Henriette Lacks je bilo in je še vedno pomembno," je dodal v duhu znanega slogana.

Nagrado je v njenem imenu v Ženevi prevzel njen najstarejši sin, 87-letni Lawrence Lacks, ki je eden njenih zadnjih še živečih sorodnikov, ki je Henrietto poznal osebno. Na podelitvi so ga sicer spremljali še številni Henriettini vnuki in pravnuki ter drugi sorodniki.  

"Ganjeni smo, da lahko prevzamemo to zgodovinsko priznanje moje matere, Henriette Lacks. To je priznanje, da je bila izjemna ženska in da imajo njene celice HeLa trajen vpliv. Prispevek moje matere za svet, ki so ga nekoč prikrivali, je zdaj upravičeno potrjen," je dejal njen najstarejši sin. "Moja mama je bila pionirka v življenju, vedno je vračala svoji skupnosti, pomagala drugim, da bi živeli boljše življenje, in skrbela za druge. Tudi po smrti še naprej pomaga svetu. Njena zapuščina živi naprej v nas in zahvaljujemo se vam, ker omenjate njeno ime – Henrietta Lacks," je še dodal.