30.000 žrtev gradu groze: Smrdelo je po zažganem mesu in kosteh

Contijev obisk se namreč časovno ujema z začetkom nacistične evtanazije na slovenskem delu Štajerske. Kot ugotavlja zgodovinar Tone Ferenc v delu Nacistična evtanazija v Sloveniji leta 1941, je to nagnusno početje nacistične oblasti v Sloveniji prizadelo duševno bolne in telesno onemogle ljudi iz takratnih zavodov umobolnice Novo Celje, hiralnice Vojnik pri Celju, hiralnice Medlog pri Celju, hiralnice Slovenske Konjice, hiralnice Ptuj in hiralnice Muretinci pri Ptuju. Za mnoge izmed njih je bila zadnja postaja njihove življenjske poti avstrijski grad Hartheim. 

Obubožan grad postane dom duševno prizadetih

Grad Hartheim pri Linzu je brez dvoma eden najlepših in po obnovi eden najbolj ohranjenih ter markantnih renesančnih gradov v severni Avstriji. 

Zgodovina tega gradu je zelo razgibana, pisana in v 20. stoletju tudi neusmiljeno kruta. Gradovi namreč niso bili prizorišča krvavih zločinov le v oddaljeni preteklosti in Hartheim si je med drugo svetovno vojno pridobil zelo žalosten sloves. 

Iz virov lahko ugotovimo, da stavba, sicer ne v današnji obliki, izvira iz 16. stoletja. Od leta 1799 so bili lastniki posestva grofi Starhemberg, a viri tudi pravijo, da je bil grad najpozneje do leta 1862 že v precej slabem stanju, takrat naj bi stavba že imela manjkajoča vrata, okna in peči, obnoviti je bilo treba več stropov.

Potem pa je 1892 je skupina naprednih avstrijskih meščanov objavila zamisel o organiziranju dobrodelnega društva za pomoč duševno prizadetim osebam. Ustanovna skupščina organizacije Oberösterreichischen Landeswohltätigkeitsverein je bila leto kasneje, kljub velikemu odzivu javnosti pa je ostalo odprto vprašanje, kako prizadetim osebam pomagati. 

Iz te stiske je pomagal grof Camillo von Starhenberg, ki je podaril grad Hartheim. Sicer ostaja vprašanje, ali so grofa v to odločitev res vodili zgolj človekoljubni vzgibi ali pa predvsem finančno stanje, saj je bil grad zdaj v res slabem stanju, grofovo premoženje pa tudi. Kakor koli, v spomin na to darilo so v prehodu glavnega vhoda v graščino postavili spominsko ploščo. 

Besedilo spominske plošče je v precejšnjem neskladju z današnjim razumevanjem duševne prizadetosti, a so bili takrat pogledi na tem področju popolnoma drugačni. 

Ustanova Hartheim je kljub številnim sponzorjem nato svoje poslanstvo le s težavo izvajala. Graščina je razpadala, treba jo je bilo obnoviti. Z nemajhnimi napori je obnova le uspela in tako so prvi prebivalci – duševno prizadete osebe, dobili svoj azil. 

Razmer seveda ni mogoče primerjati s tem, kar danes ponujajo ustanove za področje duševnega zdravja. Je pa bil Hartheim velik napredek predvsem v smislu, da so bolniki dobili streho nad glavo, prehrano in osnovno oskrbo. V domačih razmerah bi bil namreč marsikdo izmed njih obsojen na verigo in hlev.

Prva svetovna vojna je Hartmeim postavila pred težke preizkušnje, kar je imelo za posledico slabo oskrbo varovancev in tako sta lakota in pomanjkanje osnovnih sredstev za vzdrževanje gradu, umrljivost bolnikov pognala na 15 odstotkov. 

Po vojni pa si je ustanova opomogla in je bila za tisti čas relativno dobro opremljena, prav tako je grad razpolagal z obsežnimi posestvi, na katerih je bila mogoča delovna terapija manj prizadetih varovancev. Upravnik takrat že negovalne ustanove je bil duhovnik in vzgojitelj gluhonemih Karl Mittermayer. 

Ustanova Hartheim je uspešno delovala do leta 1938, ko se je Avstrija z navdušenjem priključila nacistični Nemčiji. 

Hartheim je takrat še vedno vodil Mittermeyer, osebje so večinoma sestavljale usmiljenke. Katoliška cerkev je imela velik vpliv v ustanovi, a to ni preprečilo nečloveških dogodkov, ki so se tam zgodili kasneje. 

Prvi vtisi po priključitvi so bili vzpodbudni, vse je kazalo, da bo grad ostal azil za duševno prizadete. 

A kmalu so se razmere v Avstriji močno spremenile – tudi za Hartheim. Mittermayer in usmiljenke so bili odpuščeni, premoženje ustanove so zaplenili, varovance pa preselili na druge lokacije. Drugam so odpeljali tudi inventar Hartheima. 

V gradu so se takoj po razlastitvi začela obsežna gradbena in adaptacijska dela, grad pa so medtem obiskovale različne nacistične komisije, pripravljala se je nova vloga gradu. 

V drugi polovici 19. stoletja je namreč naravoslovna perspektiva razvoja človeštva in družbe doživela vrhunec. Ugotovitve Darwinove teorije evolucije so bile uporabljene v človeški družbi. Po mnenju Francisa Galtona naj bi to spodbujalo razmnoževanje duševnih in fizičnih "odličnih posameznikov", hkrati pa preprečevalo razmnoževanje "manj dragocenih" posameznikov. Privrženci te teorije so pozneje v svoja razmišljanja vključili tudi uporabo državnih sankcij. Evgenika ali "preučevanje dednega zdravja" se je razširila po vseh industrializiranih državah v Evropi in ZDA ter postala glavna argumentacija v družbeno-političnem dialogu med letoma 1900 in 1945. Če so se demokratične države ukrepom na tem področju uprle, v nacionalsocializmu to ni bilo mogoče, politika pa je teorijo izkoristila po svoje.

Morišče

Po zmagi nacistične stranke leta 1933 je v Nemčiji prevladala ideja o čistosti rase. Krepile so se ideje o uničevanju "bebcev, kretenov, slaboumnih, zločincev, degenerirancev in okuženih, vse bolj sta pojma rasa in dednost postajala ohlapna formula, s katero so ljudi v poljubnem obsegu zapisali uničenju", piše Ferenc. 

Sledil je sprejem zakona o  sterilizaciji dedno bolnih in krepili so rasistične zakone. Začela se je velika propagandna akcija, kjer so s filmi in tiskano besedo obravnavali ljudi, ki "niso bili vredni življenja". Sem je spadala eliminacija vseh duševno, telesno pa tudi starostno prizadetih ljudi obeh spolov, tudi otrok. 

Želja po uničevanju se je stopnjevala vse do začetka vojne, ko je dokončno eskalirala. Je pa uresničitev evtanazijskega programa sprva naletela na močno pravno oviro v nemškem kazenskem zakoniku, po katerem je bila evtanazija kaznivo dejanje. 

A zaobiti pravni okvir v deželi, kjer je vladal absolutistični nacionalistični režim, je bilo precej enostavno. Navsezadnje je bila vsa oblast koncentrirana v rokah stranke Adolfa Hitlerja. Hitler je tako oktobra 1939 izdal odlok, ki sicer nosi datum 1. september, v njem pa zapisal, da sta "Reichsleiter Bouhler in dr. Brandt pooblaščena in odgovorna, da pristojnosti zdravnikov, ki jih bosta izbrala, razširita, da bi po svoji presoji neozdravljivo bolnim ob kritični obravnavi njihovih zdravstvenih razmer, lahko zagotovili smrt iz usmiljenja". Hitlerjev ukaz je postal nadzakonski partijski akt, ki je izničil določbo nemškega kazenskega zakonika. 

Na tem mestu jasno poudarimo, da ni šlo za evtanazijo, kot si jo marsikdo predstavlja danes – torej pomoč pri smrti trpečega, ki za takšno pomoč tudi prosi, ampak za morjenje ljudi, ki po mnenju režima niso bili vredni življenja, o svoji usodi pa nikakor niso odločili sami. 

So se pa izvajalci programa nacistične evtanazije očitno zavedali spornosti svojega početja, saj so dejansko početje skrivali za nevtralnimi imeni, kot je na primer "državna delovna skupnost za zdravstvene in varstvene zavode", katere vodja je pravzaprav poizvedoval za žrtvami in določal njihovo usodo, ali "občekoristen sklad za vzdrževanje zavodov", ki je pravzaprav skrbel za financiranje tega programa. 

Akcija T4

Evtanazijski program je deloval pod kodo T4, skrajšano po centrali projekta, ki je imel sedež v Berlin na Tiergartenstrasse 4. 

Centrala v Berlinu je izdelala podrobna navodila za psihiatrične ustanove za selekcijo prizadetih oseb in za določitev partijsko, politično zanesljivih zdravnikov, ki bodo to akcijo v končni fazi tudi izvedli. 

Celoten sistem je bil administrativno zapleten, vendar do popolnosti dognan. Na podlagi popisnih listin so bile določene osebe, ki so bile nato poslane v evtanazijske centre. 

Sprva so ti seznami zajemali pretežno le duševno prizadete, kmalu pa tudi homoseksualno usmerjene osebe, alkoholike, telesno prizadete ljudi in invalide, ostarele osebe brez ozira na spol. 

Evtanazijska akcija je bila sprožena 3. oktobra 1939, za izvedbo pa so bili določeni uničevalni centri Brandenburg an der Havel, Hadamar pri Limburgu, Grafeneck, Sonnenstein/Pirna, Bernburg an der Saale ter grad v središču našega pisanja - Hartheim pri Linzu. 

Program je deloval tako, da je Herbert Linden, ki je bdel nad administracijo programa, takratnim umobolnicam in hiralnicam leta 1939 poslal navodila dr. Contija, da označijo ljudi, ki imajo na primer shizofrenijo, epilepsijo, paralizo, "kakršnokoli slaboumnost", pa tudi takšne, ki niso nemške ali sorodne krvi. 

Ti papirji so nato romali k državni delovni skupnosti za zdravstvene in varstvene zavode. Tam so s plusi in minusi označili ljudi, ki jih je treba uničiti, in tiste, ki še "lahko" živijo. Potem pa so sestavili transportne sezname in te ljudi začeli odvažati v smrt, tudi iz Slovenije. 

"Rekel je, da ne potrebuje nikogar, da jih bo pregledal kar sam"

Kot piše Ferenc, je tako okoli 25. maja 1941 v takratno umobolnico Novo Celje prišla zdravniška komisija iz Berlina. Ustanovo je takrat vodil dr. Alfred Fischer, ki je kmalu po nemški zasedbi iz ustanove odpustil več ljudi, po nekaterih podatkih pa naj bi se tudi med evtanazijskim dogajanjem trudil rešiti še kakšnega bolnika. Za smrt so po tem pregledu določili 300 ljudi. 

Podobni pregledi so se vrstili tudi po drugih, v uvodu omenjenih hiralnicah. Ferenc navaja izpoved bolniške sestre Terezije, ki je delala v ustanovi v Medlogu pri Celju: "Konec maja je prišel v mestno zavetišče za onemogle nek nemški vojaški zdravnik, čigar imena ne vem. Zahteval je, da mu pripeljemo vse bolnike. Izjavil je tudi, da ne potrebuje nikogar, ki bi mu pomagal, da jih bo pregledal kar sam. Ko sem šla po bolnike, da bi jih odpeljala, sem videla, da je k imenom posameznih bolnikov dodal opombe, tri križce pri vsakem bolniku, ki je bil določen za transport, takšnih je bilo 20. Kmalu po njegovem odhodu pa so se začele širiti govorice, da bodo te bolnike odpeljali ne na zdravljenje, ampak da bi jih pomorili. Zato je med bolniki zavladal velik nemir, dva izmed bolnikov, določenih za transport, sta pobegnila ter se nista več vrnila."

V noči na 9. junij 1941 je nato na slovensko Štajersko prišlo več praznih avtobusov. V Novo Celje 13, Vojnik pet, Medlog eden, v Muretince pri Ptuju prav tako pet ... 12 avtobusov iz Novega Celja je s 390 bolniki krenilo proti Hartheimu, še 56 ljudi so poslali v Feldhof pri Gradcu na "nadaljnje zdravljenje". Ustanova v Novem Celju pa je postala bolnišnica za SS-ovce. 

Kurjač iz Hartheima: Delo je bilo naporno

Svojevrsten vpogled v dogajanje v Hartheimu je pričanje Vinzenza Nohela, kurjač v krematoriju Hartheim, ki je bil pred ameriškim sodiščem 27. maja 1947 obsojen na smrt. Njegova izpoved na procesu je na nekaterih mestih precej neprepričljiva, vseeno pa najbrž daje realno sliko o tem, kaj se je dogajalo za zidovi gradu. 

V času njegovega službovanja sta "zdravstveni del" centra pokrivala dr. Rudolf Lonauer in dr. Georg Renno, varnostna služba pa je bila pod poveljstvom Christiana Wirtha. 

Osebje je štelo okoli 70 oseb, z delom pa so začeli sredi leta 1940, ko so bila gradbena dela končan. 

Duševno prizadete osebe so prihajale v graščino bodisi z že omenjenimi za transport prilagojenimi avtobusi pa tudi po železnici in nato do gradu z avtobusi. 

Transporti so prihajali neredno in so bili tudi po številu oseb, ki so jih pripeljali, zelo različni – od nekaj 10 od 150 oseb naenkrat. 

Osebe, ki so prišle v Hartheim, so najprej slekli, moški in ženske so bili ločeni. Oblačila in prtljago so registrirali in označili. Po tej proceduri so bili ljudje odpeljani v takoimenovan sprejemni prostor, kjer je ob veliki mizi uradoval Lonauer ali Renno s pomočniki. 

V pričanju je ocenil, da to ni bil nikakršen zdravniški pregled, temveč le postopek za verifikacijo in pregled priloženih dokumentov ter označevanje prispelih. Vse osebe, ki so imele zlate zobne nadomestke, so bile na hrbtu posebej označene z velikim križem. 

Po administrativni proceduri so bile žrtve odvedene v krematorij, ki je imel težka železobetonska vrata. V času uporabe je bila plinska celica nekajkrat izpopolnjena in je v končni obliki imela keramična tla in stene. 

Plinska celica je imela, tako kot v taboriščih, videz kopalnice s tuši. V prostoru ob plinski celici je bil prostor, v katerem so se nahajale jeklenke s plinom. Ko je bila plinska celica napolnjena, je zdravnik vanjo spustil smrtonosni plin in v kratkem času so bili ljudje v celici mrtvi. Ali so res mrtvi, so preverili tako, da so pogledali skozi lino. Plinsko celico so nato prezračili, trupla pa odnesli v mrtvašnico. 

Osebam, ki so bile označene, so odstranili zlate zobe, nato pa so bila trupla v dveh krematorijskih pečeh upepeljena. Ostanke so zmleli s posebnim mlinom. Na koncu so, vsaj v času trajanja akcije T4, sorodnikom poslali sporočilo o smrti in vzrokih. 

V plinski celici je bil uporabljen plin ogljikov monoksid. Vse kaže na to, da so v Hartheimu tudi eksperimentirali in ugotavljali smrtonosnost plinov. Tukaj so namreč ljudi morili, še preden so se lotili masovnega uničevanja v Auschwitzu, kjer so nato uporabljali bolj učinkovit plin Zyklon B, za uporabo katerega pa so potrebovali nekoliko bolj izkušeno osebje, saj je bil bolj nevaren. 

Priča je še dejala, da je bilo njegovo delo psihično in fizično zelo naporno, za svoje delo pa je prejemal plačo, dodatke, pa tudi četrt litra žganja na dan. Po njegovih navedbah je bilo v Hartheimu usmrčenih okoli 20.000 oseb. 

Zgodovinarji ocenjujejo, da je bila skupno nacistična evtanazija v Sloveniji zagrešena nad 583 duševnimi bolniki in telesno onemoglimi. Ocene števila vseh žrtev programa pa se precej razlikujejo, bi pa naj akcija T4 v času delovanja skupaj pomorila do 100.000 oseb.

Smrdeč dim, nenavadna obvestila in dvomi

Tak masoven program in pomor seveda ni ostal neopažen. Prebivalstvo okolice teh evtanazijskih centrov je postalo nemirno zaradi nenadno velikega števila avtobusov s pobarvanimi okni, ki so ljudi dovažali v centre, ni pa bilo nobenih avtobusov, ki bi ljudi vozili iz njih. Še posebej pa so bili vznemirjeni zaradi dima in smradu iz krematorijskih dimnikov.

Tom Matzek v delu Das Mordschloss  navaja spomine enega od sosedov gradu: "Ko smo lačni od dela na polju prišli domov, nismo mogli niti jesti zaradi tega peklenskega smradu, ki se je naselil v ustih in grlu. Smrdelo je po zažganem mesu, opečenih kosteh in laseh." V ustanovi so opazili šepetanje prebivalstva in Wirth se je na to odzval. Sklical je sestanek v gostilni, na katerem so se morali pojaviti vsi prebivalci okolice Hartheima. Na tem srečanju je Wirth izjavil, da je dogajanje le začasno, da duševni bolniki iz vsega območja iščejo zavetje v Hartheimu, smrdeč dim pa da je posledica zgorevanja odpadnega olja. Wirth je še dodal, da bo vsak, ki bi širil govorice o upepeljevanju ljudi, poslan v Mauthausen, kar je učinkovito utišalo ljudi. 

Čeprav je bilo v krematorijski peči prostora le za eno ali dve osebi, so v pečeh kurili do osem trupel hkrati. Trupel je bilo toliko, da je v krematorijski peči neprestano gorelo in tako se je nekaj ​​tednov po prvem zagonu sistem vnel, požar pa je ogrozil celoten grad. Šele potem, ko so v jugovzhodnem kotu gradu postavili nov dimnik, so nadaljevali s sežiganjem trupel. Ostanke kosti pa so zdrobili v mlinu, piše Brigitte Kepplinger v delu Tötungsanstalt Hartheim. 

Vprašanja pa so začeli postavljati tudi svojci, ki so iz ustanov, kjer naj bi zdaj bivali bolniki, dobivali nenavadna sporočila o tem, da so bili pravzaprav odpeljani v druge ustanove, da obiski niso dovoljeni ali da uprava ne bo odgovarjala na vprašanja.

Potem pa so začela prihajati precej nenavadna obvestila o smrti. V enem izmed njih so zapisali, da je pacient žal umrl zaradi vnetja srednjega ušesa. "Ker pa je naš zavod samo prehodni zavod za tiste bolnike, ki so določeni za drugi zavod v naši okolici ter so tukaj izrecno samo za ugotovitev nosilcev bacilov, ki so, kot je znano, vedno pri takšnih bolnikih, je pristojna policijska uprava Hartheim odredila upepelitev trupla in razkuževanje zapuščine," navaja Ferenc. Predlagali so jim tudi, da se odpovejo zapuščini. 

So pa svojci na območjih, od koder je bilo več žrtev, iz prejetih sporočil začeli sestavljati zgodbo, da se dogaja nekaj sumljivega, širila se je bojazen, da bodo pomorili vse onemogle.  

Bilo je sproženih nekaj neuspešnih akcij, da bi dobili uradna pojasnila, a kdor je preveč spraševal, se je znašel v težavah. Morda najbolj odmeven je bil protest škofa Clemensa Augusta, grofa von Galena, ki je javno pridigal, da se v institucijah akcije T4 izvajajo umori. 

"Vsak nemški državljan je popolnoma brez obrambe pred fizično premočjo tajne državne policije," je vzkliknil s prižnice cerkve v Münstru. "Nihče ni varen, da ga nekega dne ne bodo odpeljali iz stanovanja, oropali svobode ter zaprli v kleti in koncentracijska taborišča tajne državne policije," je opozoril. Le nekaj tednov kasneje, avgusta leta 1941, je šel še korak dlje: "Če nekdo vzpostavi in ​​uporablja načelo, da lahko ubije neproduktivna človeška bitja, potem pa gorje vsem nam, ko ostarimo."

Njegov in podobni protesti, ki so krepili javno spoznanje, da se morijo nedolžni in nemočni ljudje, naj bi pripomogli k temu, da so akcijo T4 prekinili. Kar pa ne pomeni, da se je oblast odpovedala uničevanju tistih, ki po njihovem niso bili vredni življenja.

Zdravniki v klinikah za duševno prizadete, splošnih bolnišnicah in domovih za ostarele so imeli še naprej navodila, da odstranijo "nevredne življenja", vendar pa ti umori niso bili tako masovni, namesto plina pa so uporabljali razne substance v smrtonosnih odmerkih. 

So pa po ustavitvi akcije T4 hitro stekli pogovori, kako uporabiti to osebje, ki zdaj ni imelo več prave funkcije. 

14f13

Tako se je tudi morilska zgodovina Hartheima nadaljevala, tokrat pod kodnim imenom 14f13.

Spomladi 1941 se je "Reichsführer" Heinrich Himmler sestal z "Reichsleiterjem" Philippom Bouhlerjem, vodjo Hitlerjevega urada, da bi razpravljal o njegovi želji, da bi koncentracijska taborišča razbremenil "odvečnega balasta", bolnih zapornikov in tistih, ki niso več sposobni za delo. 

Himmler in Bouhler sta tehnologijo in tehnike, ki jih uporabljalo osebje T4, prenesla v koncentracijska taborišča in kasneje taborišča smrti, da bi učinkovito ubila neželene zapornike in neopazno odstranila telesa. Leta 1942 je bilo namreč odločeno tudi masovno uničenje Judov, ob pomembni vpletenosti osebja T4. Eden vodilnih Hartheima Franz Stangl  je denimo postal komandant uničevalnih taborišč Sobibor in Treblinka.  

V taborišča so najprej poslali vprašalnike, ki so imeli obvezne podatke: ime, datum in kraj rojstva, zadnje prebivališče, družinski status, državljanstvo, veroizpoved, raso in datum aretacije.

Zaupanja vredni zdravniki iz akcije T4 pa so nato začeli "obiskovati" koncentracijska taborišča na področju rajha. Naloga teh zdravnikov je bila, da izločijo vse oslabele in dela nezmožne ter jih pošljejo v smrt v ustanove akcije T4, ki se je torej zdaj skrivala pod kodnim imenom 14f13.

Šifra je bila razvita v administraciji koncentracijskih taborišč. Pri tem je koda 14f pomenila smrt ujetnika, drugi del šifre pa podrobnosti smrti. 1- naravna smrt, 2- samomor ali nesreča pri delu, 3- ustreljen na pobegu, 13- posebni postopek. 

Eden izmed teh zdravnikov je bil dr. Friedrich Mennecke iz bolnišnice v Eichbergu, ki je, kot piše holocaustresearchproject.org, ženi iz Dachaua 3. septembra 1941 pisal: "Samo 2000 moških je, s katerimi bomo hitro opravili, saj jih bomo pregledali kar v vrsti." Zdravniki so namreč morali le preveriti izpolnjene podatke, vnesti diagnozo in sprejeti končno odločitev. Nato so bili vprašalniki dostavljeni na sedež  v Berlinu. Mennecke je priznal: "To ni vključevalo zdravniških pregledov, ker sem imel v koncentracijskih taboriščih samo nalogo izpolnjevanja vprašalnikov." Za Jude fizični pregled ni bil potreben. Mennecke je v enem od pisem svoji ženi opisal postopek: "Sledilo je 1200 Judov, ki jih ni bilo treba najprej pregledati, saj je dovolj, da iz spisov izvlečemo razloge za njihovo aretacijo." 

Menneckejevi motivi, osebno naj bi bil odgovoren za do 3000 žrtev evtanazije, so bili precej stereotipni za zdravnike T4: šlo je za mešanico ideologije, karierizma in pohlepa. Želel je napredovati v svoji karieri, za svoje "delo" je pridobil certifikat o uspešnosti in kot mnogi drugi storilci je užival privilegije in denar, ki ga je delil T4. Prav tako je sprejel in potrdil načela nacistične ideologije, zlasti ker je ustrezala teorijam, ki so jih zagovarjali njegovi starejši strokovni kolegi. 

Junija 1941 je tudi v koncentracijskem taborišču Mauthausen in Gusen nastopila komisija za selekcijo. Komisijo sta med drugim vodila nam že znana Lonauer in dr. Renno. Odobrenih je bilo okoli 1200 ujetnikov. Izgovor je bil, da je selekcioniranje namenjeno temu, da bodo odobreni ujetniki poslani na okrevanje. To je pripeljalo tako daleč, da so se nekateri ujetniki prostovoljno prijavili v ta transport. Ker je bilo za transport zahtevanih 2000 ujetnikov, so jih, neoziraje se na pogoje, nato izbrali še okoli 800. 

Teh 2000 ujetnikov je bilo nato postopoma prepeljanih v Hartheim, kjer so bili takoj po prihodu umorjeni in zažgani. Postopek sprejema in obravnave je bil takšen kot že opisan v primeru duševno prizadetih. Prevoz, nadzor in usmrtitev so izvajali pripadniki SS. 

V letih 1941 in 1942 so bili iz Mauthausna, predvsem pa iz Gusna v Hartheim odposlani številni transporti. Gre za evidentirane transporte, v katerih je bilo 1613 ujetnikov. Iz Dachaua je bilo leta 1942 v Hartheim poslanih in umorjenih 3075 ujetnikov. 

Obstajajo pa nekateri dvomi, ali ni bilo žrtev še več. Hartheim sicer nikoli ni bil označen kot izpostava koncentracijskega taborišča, a so transporti ponekod prikazani, kot da je bil Hartheim nekakšno stransko taborišče Mauthausna. 

Iz izjav prič in dokumentov je bilo ugotovljeno, da je oblast uporabljala razne metode, da bi zameglila dejansko število žrtev Hartheima, med drugim so bili ujetniki iz Mauthausna označeni kot poslani v Dachau, ki je bil označen kot okrevališče in obratno. 

V letu 1943 nato ni bilo nobenega transporta ujetnikov v Hartheim. Morda razlago za to najdemo v dejstvu, da je bila v tem času ustanovljena plinska celica v Mauthausnu.

Prav tako so imeli težave s pomanjkanjem delovne sile, zato so oblasti okrnile pošiljanje ljudi v smrt na podlagi izbire zdravnikov, taboriščem so celo predlagale, da delo naložijo bolnim, ki ležijo v postelji. 

Plinska celica v Hartheimu tako ni bila več potrebna in kaže na to, da je Hartheim deloval kot uslužnostna morilska institucija Mauthausna, Gusna in Dachaua. Hartheim je tako začasno prenehal z delovanjem. 

Potem pa so bile s poslabšanjem splošnega vojaškega stanja in prodiranjem zavezniških sil na nemško ozemlje v letih 1944 in 1945 izvedene obsežne evakuacije taborišč, ki so bila v bližini frontnih črt. 

Natzweiler septembra 1944 v Dachau in Auschwitz konec leta 1944 v Mauthausen in Dachau. S prilivom tako neobvladljivega števila ujetnikov je komandant taborišča Mauthausen leta 1944 ukazal začetek selekcije za akcijo 14f13. Odločitev zdaj niso več sprejemali zdravniki, ampak administracija taborišč. 

V tem času je le Hartheim razpolagal s potrebno morilsko opremo, zato je bilo tam umorjenih na stotine ujetnikov iz sistema Mauthausen. V tamkajšnjih registrih so žrtve, ki so jih tja poslali januarja 1945, posebej označili. 

Iz dokumentov, ki so na razpolago, niso pa popolni, je bilo število žrtev iz sistema Mauthausen in Dachau v Hartheimu več kot 8000. 

Skrivanje dokazov

V začetku decembra 1944 je bil izdan nov ukaz iz Hitlerjeve pisarne. Tokrat se je ukaz glasil, da se mora morjenje in krematorij v Hartheimu ustaviti, vse naprave pa je treba odstraniti. Oblast, ki je bila zdaj tik pred padcem, je želela skriti dokaze. 

12. decembra 1944 je bila nato v Mauthausnu poslana skupina ujetnikov, ki je začela z demontažo naprav in z vzpostavitvijo Hartheima v prvotno stanje. V skupini je bilo 20 ujetnikov raznih narodnosti, med njimi tudi Srb Milan Ljubojević. 

Ujetniki iz te skupine so po osvoboditvi podali izčrpna pričanja, iz katerih lahko povzamemo, da so po prihodu v taborišče in ob delu naleteli na neizpodbitne dokaze o zločinski dejavnosti v Hartheimu – sobo za sprejem, plinsko celico, veliko količino oblačil – ženskih, moških, otroških …

Še preden so začeli delati, so jim zagrozili, da jih bodo pobili, če se ne bodo držali pravil. Prepovedali so jim, da raziskujejo prostor ali vzamejo kakršen koli predmet ali dokument. 

Ekipo je nadzorovala skupina SS-ovcev, ki jim je najprej naložila, da porušijo krematorijski dimnik. To delo je trajalo cel dan. Naslednji dan pa so jim naročili, naj graščino preuredijo v stanje pred evtanazijskim programom. To je trajalo osem dni, navaja obsežna publikacija Jugosloveni u koncentractonom logoru Mauthauzen. Posode s strupenim plinom, kirurške instrumente in podobno so naložili na kamione, ki so se odpeljali v smeri Berlina. Pepel in zmlete kosti pa so odpeljali do bližnje Donave.  

S tem je bilo morjenje v Hartheimu dokončno zaključeno. Februarja 1945 je grad smrti postal sirotišnica, sem so namestili otroke, vojne sirote, mlajše od sedem let, ki pa so jih po osvoboditvi premestili v bolj primerno okolje. 

Junija 1945 se je sestala ameriška skupina za preiskovanje vojnih zločinov pod vodstvom majorja Charlesa Damerona in vstopila v grad Hartheim ter začela preiskavo.

Skupaj naj bi bilo v Hartheimu pobitih skoraj 30.000 ljudi, od tega skoraj 20.000 v okviru operacije T4 od maja 1940 do avgusta 1941 in več kot 8.000 zapornikov koncentracijskih taborišč iz Mauthausen in Dachau v okviru operacije 14f13 od avgusta 1941 do decembra 1944.

Po drugi svetovni vojni so stavbo preuredili v stanovanja. Od leta 1969 pa je plinska celica odprta za obiskovalce. Grad Hartheim je danes spominsko območje, posvečeno tisoče fizično in duševno prizadetim osebam, ki so jih tam ubili nacisti.

Raziskovanje tega obdobja pa se je seveda nadaljevalo, med drugim so med izkopavanji, ki so potekala leta 2001 in 2002 našli 62 ploščic s številkami, s katerimi so bili označeni zaporniki. Tudi na podlagi teh ploščic so ugotovili identiteto žrtev, tako je na primer izkopana ploščica s številko 11789 propadala španskemu ujetniku Marcelinu Larrei Vertisu, ki so ga iz Gusna v Hartheim odpeljali 3. decembra 1941.  

In kaj se je zgodilo z odgovornimi? 

Rudolf Lonauer, ki je bil vodilni zdravnik nacistične evtanazije v Hartheimu, je paciente ubijal z dajanjem strupa. Skupaj s svojim namestnikom je tudi izbral tudi zapornike v koncentracijskem taborišču Gusen. Umoril je svoje otroke in 5. maja 1945 storil samomor ter se tako izognil kazenskemu pregonu. 

Njegov namestnik Georg Renno pa se je po koncu vojne uspel skriti, potem ko je od leta 1955 znova uporabljal svoje pravo ime, pa je bil leta 1961 aretiran v Nemčiji. Med pripravami na sojenje je državno tožilstvo ustvarilo tako imenovani "spis Renno", ki je vseboval veliko informacij v obliki dokumentov ali izjav prič. Proces se je leta 1967 le začel, a ga je Renno vedno znova skušal odložiti. Pravni pregon je dokončno padel v vodo zaradi vseh resničnih ali simuliranih bolezni obtoženca. Ta je umrl leta 1997, v intervjuju malo pred smrtjo pa dejal, da ima mirno vest. 

*Dodatna vira:

• Andreas Baumgartner: 14f13
• Pierre Serge Choumoff: Nazionalsocialistische Messentotungen durch Giftgas auf osterreichischen Gebiet 1940-1945