Kako bi rekli, da se je ljubezen spremenila, odkar se je zgodil razmah družbenih omrežjih, aplikacij za zmenkarije?
Menim, da se koncept ljubezni in ljubezenskega razmerja sicer ni spremenil, ne glede na uporabo različnih strategij pri iskanju bodočega partnerja. Partnerski odnos je namreč zelo pogosta tema mojih pogovorov s klienti, kar nakazuje na njihovo pomembnost pri oblikovanju življenja okoli tega. Zato verjamem, da je potreba po ljubezni, torej potreba po dobrem, zdravem, harmoničnem partnerskem odnosu ostala enaka.
Tako iskreno ne verjamem, da se je naš odnos do ljubezni spremenil zaradi aplikacij. Lahko pa, da so dejansko vplivale v tej meri, da smo na razmerja začeli gledati drugače kot do sedaj. Verjamem, da je to skladno z modernim načinom življenja, kjer je vse na dosegu rok. Imamo namreč cel kup atrakcij, ki jim namenjamo pozornost in vedno znova nam te ponujajo nekaj novega, bolj zanimivega, bolj atraktivnega. Vseeno pa menim, da potreba po izpopolnjujočem ljubezenskem razmerju ostaja enaka in da jo v človeški osnovi težko spremeni sama aplikacija.
Kaj pa začetki odnosov (zmenkarije, osvajanja, dvorjenja), kako se je to spremenilo?
Lahko bi rekla, da družbena omrežja ponujajo "udoben" način iskanja partnerjev, kar na drugi strani kaže tudi na to, da jim nekateri posamezniki niso naklonjeni. Pregledovanje spletnih profilov oseb, ki iščejo partnerje spominja na vedenje potrošnika v trgovini, ko ta išče in pregleduje ter na koncu izbere tistega, ki mu glede na lastnosti ponuja največ. Kar niti ni tako slabo, saj nam filtriranje rezultatov, najsi gre po najosnovnejših ali podrobnejših značilnostih, omogoča povezovanje s posameznikom, s katerim si delimo iste interese, cilje, pričakovanja, želje. Aplikacije v temu smislu lahko dojamemo kot sito, ki pomaga zožiti izbor. Tako v idealnem primeru pride do uresničitev želja modernega posameznika po racionalni izbiri.
Zato spletne aplikacije razumem kot eno od poti ali bolje rečeno strategij pri spoznavanju drugih ljudi. Ob tem je toliko bolj pomembno, da je posameznik v dobrem stiku s seboj, da lahko prepozna svoj motiv in namen pri vključevanju na spletne portale. Če ta prepozna, da potrebuje nekaj več časa pri spoznavanju druge osebe, potem bo njegova pot drugačna kot od nekoga, ki si želi zgolj avanture.
Kaj novega so še prinesle spletne aplikacije za zmenkarije? Nekateri so jim izjemno naklonjeni, drugi malo manj ....
Lahko rečem, da obstajata dve prevladujoči skupini uporabnikov aplikacij. Na eni strani so posamezniki, ki stremijo k globljem odnosu na dolgi rok, medtem ko je na drugi strani veliko ljudi, ki išče zgolj avanturo. Ne smemo pa pozabiti tudi na tiste, ki aplikacije uporabljajo za namene raznoraznih druženj, iskanju novih vezi in poznanstev. Ravno zato je tako pomembno, da konkretiziramo svoj namen profila ter na svojem profilu napišemo čim več informacij o sebi in svojih pričakovanjih ter se tako izognemo morebitnim neprijetnostim. Ravno to pa je eden izmed novih doprinosov digitalnih zmenkarij, saj smo lahko "vnaprej" konkretnejši pri ponudbi in izbiri. In mogoče ravno to razdvaja tiste bolj naklonjene in manj naklonjene takšnim medijem spoznavanja, saj je življenje brez aplikacij manj predvidljivo in nekoliko bolj strašljivo ter spontano.
Katere so prednosti in katere so pomanjkljivosti takšnih aplikacij po vašem mnenju?
Prednosti tovrstnih aplikacij prepoznavam v tem, da si s pomočjo njih omogočimo dostop do veliko večjega števila morebitnih partnerjev, kot bi jih sicer srečali v realnem življenju. Ob lastni predstavitvi na omenjenih portalih lahko konkretiziramo naše želje, potrebe in cilje. S tem pa si lahko ustvarimo večje možnosti za uspešno povezovanje. Vredno je omeniti tudi to, da noben profil ne more zajeti celega človeka. In tako imamo lahko z nekom veliko skupnega na spletu, manj pa v resnici, ko se srečamo. Včasih ni dovolj, da smo z nekom kompatibilni, saj se je treba 'ujeti' tudi znotraj te kompatibilnosti.
Na drugi strani pa si lahko kdor koli hočeš biti, v čemer prepoznam slabost. V svojo predstavitev lahko vneseš lažne podatke, dodaš lažno fotografijo, nameni uporabe portala so lahko sprijeni, kar pomeni, da se za profili lahko skrivajo zlorabitelji.
Vsekakor pa nekateri uporabniki tovrstne portale doživljajo neosebno, saj se počutijo kot kupec, ki lista po katalogu ponujenih produktov. In tako človeško telo za uporabnika postane le objekt.
Kaj pa sama sposobnost pogovarjanja, dvorjenja, osvajanja v živo? Občutite, da se je to zmanjšalo, odkar obstajajo aplikacije?
Menim, da je izbira načina vzpostavljanja komunikacije še vedno stvar posameznika in njegovih potreb. Pot od prvega stika na spletu do srečanja v živo, je sicer zelo različna. Ne glede na pravo fotografijo in opis osebe, bo za zmenek v živo še vedno treba imeti sposobnosti, ki si jih na zmenku pogosto vsi želimo, kot so npr. komunikacijske veščine, iskreno zanimanje za drugega, gledanje v oči, smisel za humor, dvorjenje … Pomembno je, da spletni stik prenesemo v realno druženje, kjer bomo to osebo lahko bolje spoznali, začutili in doživeli. Zgoditi se morajo vsi tisti nedolžni dotiki, nerodna spogledovanja, hihitanja in še in še. Zato je fizični stik še vedno najpomembnejši korak pri razvijanju odnosa ter morebitnem nadaljevanju druženja.
Kako takšne aplikacije delujejo na mlajše generacije, ki so s tem nekako odraščale, ki ne poznajo drugega?
V svoji praksi prepoznavam, da so mlajše generacije bolj jasne v svojem namenu uporabe družbenih omrežij. Vedo, kaj želijo in strmijo k temu, da to tudi dobijo. Opažam pa, da ob tem velikokrat ne razvijajo občutka potrpežljivosti, sočutja, razumevanja in sprejemanja. Namreč uporaba socialnih omrežij in interneta na sploh, v posameznikih razvija občutek instantnosti odnosa. Lahko bi rekla, da mlajše generacije mogoče bolj iščejo udobje in užitek, saj okolje, v katerem odraščajo ne ponuja terena za razvijanje omenjenih občutkov. Ob poplavi vseh možnih izbir, ki so praktično na dosegu rok ali bolje rečeno na klik (všeček), imajo občutek, da vedno lahko dobijo to, kar želijo. Ta del je lahko zavajajoč, saj daje lažni občutek sreče in zadovoljstva v roke drugim. V resnici pa smo, kot pravi pregovor, sami sreče kovači. In vso to obilje možnosti nam ponuja, da smo večino časa osredotočeni na ven, namesto, da se usmerimo vase in iščemo svoje notranje zadovoljstvo, neodvisno od drugega.
Se pri mlajših pozna, da jim dvorjenje, osvajanje ne gre morda toliko od rok kot starejšim, ki so to prakticirali pred razmahom aplikacij?
Med mladimi je sicer veliko več direktnosti in transparentnosti, kljub temu pa je za pristop treba imeti pogum. Včasih smo se srečevali pred Namo, pod uro, zdaj pa se srečujemo na aplikacijah. Te vsekakor olajšajo pristop in zmanjšajo strah pred zavrnitvijo, za kar mogoče potrebujemo manj poguma, kot smo ga potrebovali včasih. Brez izjeme pa se lahko z aplikacijami obide ranljivost, ki je pri fizičnem stiku po navadi veliko večja. Tako nam aplikacije ponujajo možnost kontakta in ne način pristopa do druge osebe.
Kaj pa pasti aplikacij?
Previdni moramo biti, ker so lahko stiki tudi vprašljivi zaradi navajanja neresničnih podatkov. Za profilom se lahko skriva zlorabitelj in toliko bolj moramo biti pozorni na točnost podatkov, s katerimi se reprezentirajo.
Velikokrat slišimo, da si ljudje puščajo odprte možnosti, saj obstaja navidezni občutek, da imamo na voljo ničkoliko partnerjev, ker aplikacije dajejo takšen vtis. Kako to komentirate? Je res več možnosti izbire pri izboru partnerjev?
Rekla bi, da imamo več priložnosti za izbiro morebitnih partnerjev in s tem več možnosti, da najdemo to, kar iščemo oziroma potrebujemo. Vendar v kolikor posameznik sam pri sebi ne ve, kaj išče, potem mu tudi te možnosti ne predstavljajo priložnosti.
Ob tem bi omenila FOMO ali ang. fear of missing out, prevedeno v strah pred zamudo. Posameznik razvija bojazen, da bo zamudil nekaj, kar bi mu lahko izboljšalo življenje. Bodisi je to nova izkušnja, dogodek, odločitev ali celo partner, s katerim bi si lahko izboljšal življenje. Tako ostaja vpet v idejo kaj bi vse lahko bilo, če bi bilo tako ali če bi tista oseba bila drugačna itd. Zato tak posameznik ne more biti popolnoma predan odnosu in partnerju, ker je večino časa na preži, da ne bo mogoče zamudil koga, ki bi mu prinesel več sreče in zadovoljstva. Večja izbira morebitnih partnerjev je zato varljiva za tiste, ki se srečujejo s to bojaznijo.
Ali morda opazite razliko v dojemanju aplikacij pri moških in pri ženskah?
Razlika se opazi pri moških uporabnikih, največkrat istospolno usmerjenih, ki večkrat iščejo zgolj avanturo. Vendar ne smemo posploševati, med njimi so tudi tisti, ki si želijo iskrenega in dolgotrajnega odnosa.
Kaj menite, kako epidemija vpliva na aplikacije?
Vsekakor je epidemija doprinesla k večji uporabi družbenih omrežij. Saj smo po naravi socialna bitja in naša potreba po bližini, pripadnosti in povezanosti z ljudmi, je močno živa kljub okoliščinam. V zadnjih dveh letih smo bili deležni omejenega stika in edina možnost srečevanja novih obrazev je bila omogočena ravno prek družbenih omrežij.
Zmenkarije se ne dogajajo samo na aplikacijah, ki so temu namenjena, to se je preselilo tudi na instagram, facebook .... Zakaj?
Včasih smo pristopili k nekomu, ko smo bili na pijači z družbo. Danes pa to storimo s klikom na Instagram ali Facebook profil. S telefonom v roki smo vsekakor lahko pogumnejši in drznejši pri vzpostavljanju stika, saj s telefon ohranjamo distanco v odnosu do drugega. Tako je tudi zavrnitev lahko manj boleča, pri tem pa je pogum pri vzpostavljanju stika zelo vprašljiv dejavnik. Vsekakor pa so FB in Insta tudi družabna omrežja namenjena povezovanju, zato je smotrno, da so zmenkarije postale tudi del teh omrežij.
Izraz ghosting izhaja iz besede ghost, ki v angleščini pomeni duh. Samo dejanje pomeni, da se partnersko razmerje nenadoma prekine zaradi druge osebe. Oseba, ki nenadoma 'izgine' svoje odločitve ne pojasni, rez pa je jasen in nenaden. Oseba, s katero smo se pogovarjamo, dobivali, družili se ne javlja na klice, ne odpisuje na sporočila.
Z razmahom aplikacij pa se je pojavil tudi novi pojem, ki mu v angleščini pravijo "ghosting". Kako pojasnjujete ta primer?
Ob porastu družbenih omrežij se nam zazdi, da je vstopanje v odnose postalo hitrejše, lažje in enostavnejše, enako pa tudi izstopanje iz njih. Ghosting se največkrat uporablja pri prekinitvi kratkoročnih razmerjih, za katere je značilna nizka predanost in rahla bližina. Gre namreč za pasivno-agresiven način zavrnitve brez zaključka. Za tako odločitev obstaja več razlogov, kot je na primer ta, da je posamezniku težko nekoga zavrniti in raje izgine ali ga je tisti drugi prizadel ali enostavno nima časa za odnos in tega niti ne sporoči. Pri tem gre za nezdravo in nespoštljivo vedenje, ki drugemu ne da jasne slike o tem, zakaj nekdo odnosa ne želi več nadaljevati, temveč ga pusti v zmedi in dvomu vase.
Obstaja razlika med nenadnim izginotjem ali nenadnim izstopom iz odnosa. Najpogosteje izginejo osebe, ki ne zmorejo soočanja z lastnimi občutki ob prekinitvi razmerja. Nenadni izstop iz odnosa pa lahko kaže na nezdrav ali celo toksičen odnos, pri kateri ostaja tak izstop kot edina možnost prekinitve. V takem odnosu je velikokrat prisotno nespoštovanje mej, manipuliranje, poniževanje, nespoštovanje in druge zlorabe. In ko oseba ne zmore več lastne borbe za obstanek v nezdravem odnosu, tega prekine z odmikom ali z blokiranjem drugega na socialnih omrežjih.
Kakšne posledice 'ghosting' pusti na posamezniku?
Posameznik, ki se je v otroštvu srečeval z občutki zapuščenosti, zavrnjenosti in nesprejetosti, je lahko ob takem dogodku retravmatiziran. Ob tem začne poglabljati svoj strah pred novim stikom, odnosom, lahko začne razvijati osamljenost, poglablja socialno stisko in odmik.
Tako dejanje lahko drugega pušča v občutkih negotovosti, projekcijah in fantazijah, ki jih ne more preveriti z drugim. Temu lahko sledijo občutki razvrednotenja, globlje osamljenosti, ponižanja in nepomembnosti. Ker posameznik nima priložnosti za jasen zaključek odnosa, si mora tega ustvariti sam, kar pa je pogosto boleče in utrujajoče. Gre torej za precej agresivno dejanje tišine, ki lahko poškoduje celo bolj kot besede.
Kaj 'ghosting' govori o človeku, ki to naredi?
Lahko rečem, da oseba, ki uporablja takšen način prekinitve razmerja sledi udobnejšemu in vsekakor bolj enostavnemu načinu zaključevanju. Prekinitev razmerja je za večino ljudi neprijetno, saj zahteva soočanje s svojimi občutki ter sposobnost izražanja le teh v odnosu. Ravno zato je izginotje veliko "lažje" kot soočenje s seboj in drugim ter ostajanje z manj prijetnim ali celo napornim trenutkom prekinitve odnosa. Tako je nenaden odhod ugodnejši zaključek razmerja, sploh v primerih, ko tisti, ki odnos zaključuje nima jasno postavljenih meja ali ki želi morda drugemu ugajati ter s tem razlogom ostajati v razmerju. Včasih je odnos na ta način tudi lažje zaključiti v izogib občutkom, da smo drugega razočarali, kjer se pogosto lahko zbujajo tudi občutki krivde. Nenadna prekinitev brez razlage pa je lahko tudi neke vrste zaščita sebe, ko se to zgodi v izjemno toksičnih odnosih, kjer posameznik v stiski doživlja, da je to edini varen način za samozaščito.