'V ponos in čast mi je, da imam lahko uniformo Garde'

Garda Slovenske vojske je ena najbolj elitnih enot v vojski. Elitnosti ne dobi zaradi posebnih bojnih sposobnosti, ampak izvrševanja ukazov in protokolarnih nalog, ki jih večina vojakov ne zmore. Večina javnosti gardiste gleda po zunanjosti, tako jih tudi poznajo, ne vedo pa, da je za gardiste primeren približno odstotek vojakov v vojski. Niso pomembne zgolj višina, dolžina čevljev, netetovirana koža (na vidnih delih) in druge podrobnosti, ampak predvsem motorične sposobnosti. 

Večina fantov, ki so postali gardisti, je bila najprej v drugih rodovih vojske, najpogosteje v pehotnih oddelkih. S fotografom Mirom Majcnom sva preživela dva "delovna dneva" pri gardistih, predvsem zato, ker je bilo zanimivo razumeti, kako nekomu uspe dolgo časa stati popolnoma na miru. Odgovor pa: težko, a se da natrenirati. Večina gardistov je mladih, a tudi starejši ne zaostajajo veliko za njimi. Razen v letih večje razlike med njimi ni, fizično in psihično morajo biti pripravljeni na dolgotrajne protokolarne postopke. 

Če se večini zdi, da jim to ne bi povzročalo težav, se priporoča, da se postavijo na noge in stojijo na miru v točno določeni pozi: brez premikanja, brez govorjenja, brez telefona. Večina nas že po nekaj minutah "odtava", po 10 minutah že bolijo noge, saj smo navajeni na stalno premikanje, četudi nezavedno. Fantje to naredijo brez težav. 

Enota se je 23. septembra pripravljala na sprejem pri predsedniku in "varovanje" predsedniške palače. Razumljivo so bili do naju z Mirom sprva zadržani, a je profesionalnost premagala nelagodje – od vseh enot do zdaj, ki smo jih obiskali, so bili (logično) najbolj navajeni nastopanja in, zanimivo, tudi govorjenja. Tako podpolkovnik Marko Hlastec kot poročnica Viktorija Virag, ki nadzorujeta in usmerjata enoto, sta podobnega karakterja in to se pozna tudi na enoti: strogost in pravičnost na prvem mestu, humor pa kmalu za tem. 

Primanjkovanje kadrov in vojaška kombinatorika

Večina vojakov seveda ne pride brez težav med gardiste, saj morajo imeti poleg predispozicij tudi željo. Posredno morajo prestati vse intrige in notranje borbe v vojski, ki jih seveda ni malo, premajhno število vojakov pa jih samo potencira. V vseh rodovih primanjkuje vojakov, to se pozna tudi v Gardi Slovenske vojske, ki nima dovolj vojakov, da bi lahko izvajala vse programe, v kolikor bi se pojavila potreba po tem. 

Drugi rodovi tudi niso navdušeni nad dejstvom, da bi izgubljali vojake iz enot, ki bi odhajali drugam, zato so pred leti uvedli drugačen sistem. V redni sestavi je okrog 25 vojakov, pomemben del pa so tisti v začasni skupini vojakov v Gardi, dvajset vojakov, ki so sposojeni vojaki iz drugih enot, ki so opravili usposabljanje. Tretja skupina so tisti, ki so razporejeni v rednih enotah, večinoma iz pehote, in jih pokličejo po potrebi.

Ti nimajo potrebnega znanja za izvajanje vseh nalog, so pa naučeni pravilnega postavljanja, držanja puške ... Garda te vojake potrebuje pri sprejemih in nekaterih drugih dogodkih, ko je potrebno večje število pripadnikov (sprejem tujih predsednikov). Kompromisi in kombinacije, ki jih Slovenska vojska leta 2020 pač mora izvajati, da lahko izvaja naloge. 

Nekatera protokolarna dejanja so, če smo iskreni, dolgočasna, a gardisti jih počnejo z največjim ponosom, saj ne predstavljajo zgolj vojske, ampak Slovenijo. Stoja na miru je ena težjih stvari, a tudi ostala dejanja in trenirani prijemi niso ravno za odpis. Gardisti pri urjenju in dogodkih uporabljajo polavtomatsko puško PAP M59/66 Zastava, ki jo večina pozna pod izrazom "papovka". 

Na vprašanje, zakaj še vedno uporabljajo staro orožje, je bil odgovor, da je to vse povezano s tradicijo – in države nekdanje Jugoslavije najpogosteje uporabljajo ravno papovko, ki je bila prilagojena za protokolarne zadeve: posebno kopito, kromirani deli in bajonet. Puška je prava, delujoča in ni lahka, tako da postavlja v kontekst metanje in tudi prijemanje puške, ki jih vidimo na nekaterih predstavitvah. 

Trening in urjenje sta zelo pomembna za gardiste, saj prijemi in preprijemi niso enostavni, morajo pa biti usklajeni. Ne glede na število gardistov mora biti vsak met, premik, sinhroniziran – ravno zato pravijo, da je potreben poseben tip človeka, ki je lahko gardist. Izredne motorične sposobnosti niso edina vrlina, saj morajo biti gardisti tudi dovolj učljivi in prilagodljivi, da rešujejo zagate, ki se lahko zgodijo na protokolarnih procesih. 

Gardisti so seveda kot vsi ostali vojaki v vojski, ki ima številne dogodke, in preveč časa. Razen usposabljanja je seveda prisotnega nekaj dolgčasa, ki pa se predvsem pozna pri medsebojni povezanosti. 

Tudi sami pravijo, da se pogosto počutijo kot del družine. Dejstvo, da kolega vrže vate papovko z bajonetom, ki se vrti in jo moraš prijeti, je verjetno tudi močan element združevanja. 

Zgodbe gardistov so zgodbe o vztrajnosti

Vojak Denis Kalabić, Novogoričan, je v vojsko stopil že pred leti in je bil dodeljen artilerijski enoti v Postojni. Že od začetka je imel željo biti pripadniki Garde, tudi med pogovorom s ponosom opisuje vse, kar mu Garda pomeni. Kot večina gardistov je bila ta želja pomemben faktor, saj je moral skozi sito, da je iz pravega testa in tudi potrpežljivosti. "Ko sem opravil usposabljanje za začasno skupino, sem vedel, da bi rad bil v Gardi. Sprva sicer nisem bil v skupini tistih 20 vojakov, ki so na posoji, a se je potem tako obrnilo, da sem le uspel priti not." Kalabić je bil nato nekaj časa v drugem vodu, želel in uspel pa je priti v prvi vod, se pravi tistega, ki izvaja vse programe, tudi najbolj zahtevne. 

Poddesetnik Uroš Druzovič je denimo v Gardo prišel slučajno, dobil je ukaz, da se zglasi v enoti. Nato je moral opraviti usposabljanje, pol leta kasneje pa je že prišel v začasno enoto. "Delo mi je postajalo vse bolj všeč, zato sem tudi vlagal prošnje, da bi želel v prvi vod, v stalno sestavo." Sedem let je že od prvega ukaza in številna leta od vstopa v stalno sestavo, na svoje delo pa je zelo ponosen:"To mi pomeni ponos, čast, da imam lahko uniformo Garde, in to bom počel še nekaj časa."

Vojak Robert Rožman je že od začetka imel željo, da bi bil gardist, a je, kot je pogosto v vojski, bil razporejen k drugi enoti. Vedel pa je, da gardna enota na pol leta oziroma leto dni išče nove pripadnike, zato ni obupal. Že približno tri leta je v Gardi, o usposabljanju pa pravi: "Osnovna postrojila kar hitro osvojiš, predstavitveni program pa je spet odvisen od posameznika, ker je motorično zahteven. Potrebuješ pa približno od pol do enega leta, da si dovolj izurjen, da lahko to opravljaš kjerkoli ali kadarkoli." 

Vojaki med seboj, pa tudi njihovi nadrejeni, so imeli zanimiva razmerja, saj je bilo videti, da so majhna in tesna ekipa, ki preživi veliko časa skupaj. To je pravzaprav eden od pomembnih elementov, ki ga v Gardi sicer ne izpostavljajo toliko, a je za enoto ključen: kolegialnost. To je sicer videti v vseh enotah v vojski, predvsem v tistih manjših, a v Gardi je kolegialnost mogoče za odtenek močnejša. Poleg prijateljskega drezanja in pomoči imajo tudi poseben odnos, zaradi katerega imajo delo v Gardi radi. Oziroma, kot je rekel eden od gardistov: "Smo super skupina, ki se dobro razume. Kot družina."