Po oceni centra za odzivno politiko bo poraba finančnih sredstev v letošnjem volilnem spopadu med Donaldom Trumpom in Joejem Bidnom dosegla vrtoglavih devet milijard evrov (10,8 milijarde dolarjev). Za primerjavo, leta 2016 je poraba znašala slabih šest milijard evrov (sedem milijard dolarjev). "Že zdaj gre za najdražje predsedniške volitve v zgodovini, čeprav je do njih še dober mesec," je konec septembra za CNBC dejala izvršna direktorica centra Sheila Krumholz.
Zaradi pandemije covid-19 bo tudi letošnja kampanja drugačna od predhodnih. Veliko več sredstev je bilo in bo vloženih v digitalno oglaševanje (predvsem prek Googla in Facebooka), čeprav so bili milijoni porabljeni tudi za televizijske oglase. Bidnova kampanja je v te namene zapravila 80 milijonov evrov, Trumpova 35. Nasploh so Biden in demokrati tokrat zbrali precej več sredstev od Trumpa in republikancev, in sicer 395 milijonov proti 275. Donacije za Bidna in demokrate so se v zadnjih tednih še povečale. Od kod torej prihajajo vsi milijoni in milijarde in kakšen je njihov vpliv?
Kako se financirajo volilne kampanje?
Spomnimo, milijarder Mark Bloomberg je kampanji Bidna doniral več kot 100 milijonov evrov, med drugim je s svojimi milijoni poskušal kupiti volilno pravico (in glas) več kot 31.000 nekdanjih floridskih kaznjencev.
Ameriški zakoni o financiranju volilne kampanje določajo, kdo lahko prispeva, koliko in kako je treba donacije prijaviti. Pravila se sicer razlikujejo na državnem in zveznem nivoju. V splošnem pa kampanje lahko prejmejo donacije od posameznikov, komitejev političnih strank in političnih akcijskih komitejev, ki jih imenujejo PAC (political action committees). Korporacije ter delovne in članske organizacije, ki sicer ne smejo financirati zveznih kampanj, tako ustanavljajo akcijske komiteje, prek katerih lahko legalno vplivajo na volitve. Komiteji nato člane korporacij in organizacij pozivajo k donacijam. Vseeno pa je obseg njihovih prispevkov k političnim kampanjam omejen z zveznimi zakoni.
Poleg političnih akcijskih komitejev obstajajo tudi superkomiteji. Gre za t. i. neodvisne politične odbore, ki ne morejo neposredno financirati političnih kampanj, lahko pa svoja sredstva, ki niso omejena z zveznimi zakoni, porabijo za politična oglaševanja. Akcijske komiteje lahko oblikujejo tudi politiki. Vodstveni komiteji so ločeni od uradnih komitejev, služijo predvsem za prispevanje sredstev političnim zaveznikom.
Kako je s financiranjem običajnih ljudi, davkoplačevalcev? Sistem in zakonodaja temu nista najbolj naklonjena, zato denar povprečnega delovnega Američana predsedniškim kandidatom ne diši najbolje. Davkoplačevalci namreč lahko financirajo kampanje, če se ob oddaji davčnih napovedi odločijo, da bodo tri dolarje usmerili v sklad za predsedniško volilno kampanjo. Da bi bili kandidati upravičeni do teh sredstev, se morajo strinjati z omejitvami njihove porabe in zbiranja. Uporaba javnih sredstev pa avtomatsko omeji porabo zasebnih donacij, zato večina kandidatov zavrne javno financiranje v korist zasebnega zbiranja sredstev. Posamezniki sicer lahko v obliki darila prispevajo do 200 dolarjev (170 evrov), ki jih kampanjam običajno ni treba razkriti Zvezni volilni komisiji (FEC).
Pravila financiranja volilnih kampanj najnatančneje določa zvezni zakon o volilnih kampanjah, ki ga je kongres sprejel leta 1971. Kljub temu pa je v financiranje kampanj večkrat poseglo tudi ameriško vrhovno sodišče. Tako je leta 2010 v primeru Citizen United proti Zvezni volilni komisiji odločilo, da pravica o svobodi govora, ki jo zagotavlja prvi amandma ameriške ustave, prepoveduje omejevanje izdatkov za politično komuniciranje korporacij, sindikatov in drugih združenj. Lastniki finančnega kapitala imajo tako na voljo veliko obvodov, ki jih lahko izkoristijo za uveljavljanje svojih agend skozi finančno tlakovanje predsedniške poti izbranim kandidatom.
Vplivi kapitala na končni izid: Kaj pravi zgodovinska praksa?
Prvi, ki je glasno opozoril na problem financiranja političnih kampanj in zahteval reformo pravil volilne kampanje, je bil predsednik Theodore Roosevelt, ki je vladal med letoma 1901 in 1909. Na začetku 20. stoletja je opozoril na "korupcijo v demokraciji", za katero stojijo zasebne donacije vplivnežev z Wall Streeta, železniški baroni in naftni tajkuni. "Ni večjega sovražnika svobodne vladavine, kot je korupcija v volilnem sistemu," je dejal in predlagal zakon, ki bi preprečil podkupovanje kandidatov.
V kongresu so nato sprejeli številne reforme, vendar je šele omenjeni zakon iz leta 1971 prinesel pravo alternativo neomejenemu zasebnemu financiranju. S tem zakonom so namreč želeli izenačiti količino javnih in zasebnih donacij. In res, v obdobju med letoma 1976 in 1996 je javno financiranje odigralo pomembno vlogo v kampanjah Jimmyja Carterja, Ronalda Regana, Georgea Busha starejšega in Billa Clintona ter tudi njihovih nasprotnikov. Ob tem se je tudi povečala transparentnost in zmanjšal vpliv bogatih donatorjev. Nekateri politični analitiki menijo, da je vpliv javnega financiranja omogočil širšo izbiro med kandidati ter pomagal do zmage nefavoriziranima kandidatoma Carterju in Reganu.
Zanašanje na sistem javnega financiranja pa se je zlomil ob volitvah leta 2000. Takrat se je republikanski kandidat George Bush mlajši odločil, da za financiranje kampanje za osvojitev republikanske nominacije ne bo porabil javnih donacij, ampak bo zaupal zasebnim financerjem. V predsedniški tekmi je sicer sprejel kombinacijo zasebnega in javnega financiranja, vendar je bila s tem Pandorina skrinja odprta in že na naslednjih volitvah sta tako Bush kot John Kerry v celoti prisegla na zasebne donacije. Barack Obama je bil prvi kandidat po uveljaviti zakona iz leta 1971, ki se je tako v tekmi za demokratsko nominacijo kot tudi v predsedniškem dvoboju z Johnom McCainom povsem naslonil na finance bogatih zasebnikov. Od takrat vsi predsedniški kandidati hodijo po isti poti.
Pri tem sicer ne gre zgolj za slepo zaupanje v finančne mogotce, saj so se stroški kampanj od sedemdesetih let do danes astronomsko povečali in močno presegli kapacitete javnega financiranja. Drugi razlog je 'davkoplačevalska apatičnost', saj se je denimo leta 1980 za donacije odločilo 30 odstotkov državljanov, leta 2008 pa le še devet. Leta 2012 so tako davkoplačevalci zbrali vsega 67 milijonov evrov v dve milijardi evrov vredni kampanji. Bistveno pa so vplivali tudi t. i. superkomiteji z neomejenim financiranjem. Z njihovo ustanovitvijo kandidat, ki prisega na javno financiranje, praktično nima možnosti za enakovreden boj. Ob tem je zanimivo, da se je v volilnem proračunu nabralo že več kot 250 milijonov evrov denarja, ki ga nihče noče porabiti. Za oživitev javnega financiranja se je zavzel nekdanji predsednik Carter in še nekateri demokrati, medtem ko republikanci temu ostro nasprotujejo.
Na temo vpliva financiranja kandidatov in kampanj na izide volitev je bilo opravljenih več raziskav. American Journal of Political Science je leta 2016 objavil študijo, ki ugotavlja, da so politiki bolj pripravljeni na sestankovanje in pogovore s posamezniki, za katere menijo oz. vedo, da so donirali za njihovo kampanjo. "Korporacije in politični akcijski komiteji uporabljajo donacije za neposredno pridobitev naklonjenosti kandidatov in s tem močno vplivajo na politiko," so zapisali v ugotovitvah. Še ena študija iz leta 2011 pa kaže, da so podjetja, ki so financirala kampanje političnih kandidatov, posledično tudi sklenila več javno-zasebnih partnerstev.
V kampanji 2016 je manj kot 400 najbogatejših družin v ZDA doniralo skoraj polovico vseh sredstev, je na podlagi delno objavljenih podatkov v javnosti poročal The New York Times. Študija univerze v San Diegu iz leta 2017 pa ugotavlja, da se veliki donatorji, tako republikanski kot demokratski, pri izbiri kandidata, ki ga bodo finančno podprli, predvsem ozirajo na korist, ki bi jim jo prinesla njegova potencialna izvolitev.
Ob že tako zapletenem volilnem sistemu, kjer imajo odločilno besedo delegati v zveznih državah, se tudi v financiranju kampanje zrcali težava povprečnega delovnega Američana. Njegov vpliv na izbiro kandidata je tako, bodisi zaradi interesov finančnih mogotcev ali zaradi objektivnih okoliščin ali lastne nemoči, vsaj okrnjen. Retorično se lahko tudi vpraša, komu bo izvoljeni predstavnik ljudstva prisluhnil prej – velikim korporacijam in bogatim posameznikom, ki so mu omogočili finančno kritje za prihod na položaj, ali ljudem, ki so 'zgolj' oddali svoj glas. Predvsem takrat, ko bo navzkrižje interesov.
Preberite še:
Raznolikost volivcev obljubljene dežele
Ura in pol kaosa: Trumpove pikre opazke in malo 'težkih vprašanj' za Bidna
KOMENTARJI (26)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.