Tudi redke izdaje poklanja: Knjige je treba dati naprej, niso za to, da bi nekje ležale

Če se kak knjižni molj na Koroškem zaplete v pogovor o literaturi, starih, še v usnje vezenih zakladih in znanju, ki so ga nekoč ponujale veličastne knjižnice, kot so jih imeli na dvorcih, je kaj hitro odgovor domačinov: "Ti moraš k Fajčiju". Nenavadno ime, s še bolj zanimivo zgodbo. Bogomir Fajmut – Fajči je dravograjska, če ne kar koroška legenda, ki bolj ali manj že vse življenje zbira – in poklanja – knjige. Pred dvema desetletjema si je na dvorcu Bukovje uredil bukvarno. A ker se je v njegovi zbirki nabralo že toliko del, da so zasedle že ves prostor, je danes – simbolno na osrednji slovenski kulturni praznik – v središču Dravograda odprl novo, 'mini' bukvarnico.

Ko sem se s Fajčijom dan prej po telefonu dogovarjala za intervju, je nanj pristal pod svojimi pogoji: "Da, če obljubite, da boste vzeli piškot, spili deci mošta in domov odšli s knjigo." Ni me bilo treba posebej prepričevati.

Poklon Prešernu

Ko sem malo pred 11. uro prispela na Trg 4. julija, je bila tam že zbrana precejšnja množica – staro, mlado, družine z otroki ... 'Dravograjski dežurni knjižničar', kot bi ga lahko oklicali, ima tam kar malce zvezdniški status. Je sosed vseh, ljudje ga imajo radi, nanj so ponosni. "Srečaš ga povsod in vedno, kadar koli greš od doma," so mi pripovedovali družinski prijatelji, ki so me nanj tudi prvi opozorili. Tudi na Prešernov dan Fajči ni razočaral. Oblečen v našega največjega pesnika je nagovoril zbrane. "Kako pa drugače, se edino spodobi," ko ga ob koncu kulturnega programa, ki ga je pripravil, povprašam po opravi. "Slovenci premalo cenimo svojo kulturo, svoj jezik, pisano besedo, veste," nadaljuje, ko stopiva na stran in se umakneva množici njegovih podpornikov in ljubiteljev knjig. Kar malo nejeverno pogledam po prostoru. Več deset ljudi se drenja med policami in komaj čaka, da začno brskati po mali zakladnici v iskanju novega čtiva, ki jim ga je Fajči pripravil za krajšanje dolgih zimskih večerov.

Kako se je njegovo življenjsko delo sploh začelo? Od zbiranja knjig po vsem svetu, do odprtja bukvarne

Povprašam ga, kdaj in kako je razvil tolikšno ljubezen do knjig. "Že v rani mladosti," odgovori. "Mati je bila srčni bolnik in že kmalu po 11. letu starosti me je pripravila na dejstvo, da se poslavlja, da bo smrt zdaj, zdaj prišla. Pri nas doma je bilo kar veliko knjig, radi smo brali. In že mama je imela nekaj sto knjig, ki pa jih je takrat zapustila enemu Dravograjčanu, zbiratelju. Spomnim se, da sem štiri knjige celo skril," pripoveduje. Po mamini smrti je moral k rejniški družini, nato pa se je kot kot vajenec in terenski delavec podal na pot. "Hodil sem po ožji in potem širši domovini, po celi Evropi in svetu. Takrat sem se zavedel, kaj mi pomeni slovenski jezik in narodnost. Pričel sem zbirati knjige in se tudi učiti tujih jezikov – malo nemščine, ruščine in francoščine. Ob tem pa sem spoznal, kako lep je pravzaprav moj materni jezik. Slovenci imamo enega najlepših jezikov."

'Za ohranitev jezika je pisana beseda več kot vsa tehnologija'

Ko se je vrnil domov, se je zbiranju knjig posvetil še intenzivneje. "In tako se je začelo moje poslanstvo zbiranja čim več pisane besede – tam nekje od '60. let. Včasih tudi ni bilo te tehnologije – televizije, telefonov, interneta - in smo kar precej brali. Na srečo so bile knjige poceni. Če primerjam - danes boljša knjiga stane za najmanj dva zaboja piva, nekoč pa si za en zaboj piva dobil tudi po dve knjigi," se spominja. Tudi sicer Fajči ni pretiran ljubitelj novodobnih bralnih naprav. "Moje poslanstvo je ohraniti čim več pisane besede - pisane in natisnjene na papir. Ker tehnologiji ne zaupam, se prehitro spreminja in stvari se izgubljajo. Pisano in napisano pa je večno." "Tudi občutek, ko v rokah držiš knjigo, njen vonj ... je povsem drugačen," se strinjava.

'Še preklinjamo ne več slovensko'

Prizna pa, da je včasih tudi malce razočaran nad Slovenci: "Se hitro spozabimo in se 'afnamo' s tujkami, ki nadomeščajo naše lepe besede. Ko pride tujec, se mi njemu prilagajamo, namesto on nam. Še preklinjamo ne več slovensko, ampak s tujkami. Ni več dober dan, nasvidenje, je vse v tujih jezikih  - čau, ful, kul. Pa tako je lepa slovenska beseda," je odločen.

3000 metrov knjig, samo za branje naslovov bi potreboval več dni

Prvo bukvarno je Fajči v dvorcu Bukovje odprl na prelomu tisočletja. "20 let nazaj sem tam dobil prostor. Doslej sem ustvaril okrog tri kilometre knjižnih polic, od tega je čez 200.000 knjig, pa za okoli 500 metrov revij, tukaj so še gramofonske plošče."

Najljubše delo bi sicer težko izbral, pravi. V največji ponos so mu celotna zbirka revije Naša žena, izvodi Cicibana od leta 1945 naprej, Pionirski list, Pavliha, pa domače koroške revije, kot je Koroški Fužinar . Najstarejša knjiga, ki jo hrani, sega v leto 1725, pohvali se lahko tudi z originali oziroma prvimi izvodi del Ivana Cankarja, Prežihovega Voranca in Dragotina Ketteja.

Vprašam ga je, ali je kdaj v roke dobil kakšno knjigo, za katero je ugotovil, da je zelo iskana in ima v rokah pravi zaklad? "Zame ni ena knjiga pomembnejša od druge, vsaka je enako vredna, dragocena. Tudi Rdeča kapica je zame zaklad," poudari. Se pa glede določenih izdaj posvetuje s strokovnjaki, priznava. "Imam par ljudi, ki se na to spoznajo in ocenijo, kaj je zares pomembno." Eden takšnih je tudi Ferdinand Blaznik, s katerim že leta sodelujeta in bosta v kratkem v Bukovju pripravila razstavo, vezano na viteštvo, srednji vek, gradove in trubadurje.

"Bi pa za primerjavo povedal, da če bi vso to literaturo, ki je je ne vem koliko ton, dal za star papir, bi dobil okrog 15.000 evrov. Lahko pa se vmes najde tudi posamezna knjiga, ki je vredna ravno toliko," se skrivnostno nasmehne. "Ampak zame je vsaka knjiga neprecenljiva."

'Knjige morajo krožiti. Knjigo je treba dati naprej, niso za to, da bi nekje ležale'

Fajči vso gradivo prejme v dar, ga pregleda, razvrsti, nato pa zainteresiranim bralcem podari. "Vedno pravi, da morajo knjige krožiti. Knjigo je treba dati naprej, niso za to, da bi nekje ležale," pove Nataša Zavec, ki mu v bukvarni občasno priskoči na pomoč. Ujela sem jo ravno med pogovorom z eno od obiskovalk, da bi morda lahko razmislil vsaj o tem, da bi nastavil kakšen hranilnik, kamor bi njegovi 'odjemalci' lahko primaknili kakšen evro. A Fajči o tem noče niti slišati. "Ne. Ustvaril sem se en 'imidž' in sem nanj ponosen. Da ne samo tukaj iz Koroške, pač pa cele Slovenije ljudje prihajajo k meni po knjige. Tudi, če kdo išče kakšno posebno, ki jo je težko najti in jo kje izsledim, grem sam ponjo. Ni mi težko, grem na izlet, pa vzamem še knjigo."

Pripomnim, da so tam tudi zelo iskane zbirke - denimo Pet prijateljev, ki se na spletu prodaja tudi po 300, celo 500 evrov. "Ravno to zbirko je zelo dolgi iskala moja hči. Zelo si jo je želela in nazadnje je do nje prišla pri Fajčiju," se pogovoru pridruži ena od obiskovalk. Na svoj račun sta v bukvarni prišla tudi mala Neža in Tim, ki sta iskala knjige o žabah. "Dolgo smo iskali in skupaj našli vse možne knjige, ki jih je imel," povesta.

Fajči pravi, da na tak način po svojih močeh vrača skupnosti. "Občina mi je dala brezplačno na voljo prostor, na strehi sem uredil sončne kolektorje in imam zastonj elektriko. Zakaj bi torej prodajal? Denar nas pokvari, ga zapravimo. Ni večjega zadovoljstva, ko kakšen obrtnik, strokovnjak ali otrok najde knjigo, pa jo z veseljem vzame v roke. To je zame največje plačilo. Imam pa po drugi strani ceneje ali skoraj zastonj pri mojstrih kakšen material, ko ga potrebujem. Zato mi ne da srce, da bi knjige prodajal," sklene koroška legenda.

*Za konec pa še dopolnilo: Seveda sem domov šla s knjigo. In obljubo, da se prihodnjič v Fajčijevi bukvarni lotim iskanja čisto svojega knjižnega zaklada. Vrednega 15 tisočakov ali – kot pravi Fajči – neprecenljivega le zame.