Nagrada Slovencu, ki je preživel šest koncentracijskih taborišč: 'Smrt si je bilo treba pridelati'

Dušan Stefančič se je v mladosti pridružil antifašističnemu odporu, potem pa je bil aretiran in najprej poslan v koncentracijsko taborišče Dachau. Spoznal je grozote šestih taborišč, osvoboditev je dočakal v taborišču Gusen II. – od koder bi sicer, kot pravi, vodila le ena "vrata" – skozi dimnik. 

Takrat je bil še najstnik. "Bil sem mlad in prepričan, da se mi nič ne more zgoditi," pravi o tistih časih. Mladostni optimizem mu je tudi pomagal preživeti. Medtem ko je v taboriščih gledal od dela izmučene, umirajoče tovariše, zase pravi, da "si ni mogel predstavljati, da bi na takšnem kraju pustil svoje kosti".

A če mu je mladost dala nekaj nujno potrebnega optimizma, da je lažje preživel taboriščne izkušnje, je na situacijo gledal s treznostjo veliko starejše osebe. Tudi po vrnitvi iz taborišča se ni vdal spominom na grozote. Za njim je uspešna poslovna pot, na jesen življenja pa je postal pričevalec zgodovine – pričevalec lastne zgodovine, ki temelji na humanizmu.

Danes 93-letni Stefančič je še eden zadnjih pričevalcev časa, ki je nastavil ogledalo temni plati človeštva in jo razgalil do skoraj zadnjega kotička. Pričevalec časa, ki ga ne bi smeli nikoli pozabiti. 

Zato pravi, da namerava tako dolgo, kot bo pri močeh, pripovedovati o preteklosti in o tem, kako za "nadčloveka" človek ni bil več človek, ampak zgolj poljubna, nepomembna mrtva številka. Govori tudi v imenu vseh tistih, ki tega ne morejo več, ker so bili umorjeni. Kajti, kot pravi: "Če nehamo govoriti o tem, kaj se je zgodilo, je tako, kot da se to nikdar ni dogajalo." Tako še naprej sodeluje z Muzejem novejše zgodovine in zgodovinarko Moniko Kokalj Kočevar, tudi v vlogi predavatelja šolarjem. 

Stefančič: Smrt si je bilo treba "pridelati"

Stefančič je glede svojega dela sicer izjemno skromen, vseeno pa je za nagrado hvaležen, nam je povedal v pogovoru: "Holokavst je grozljivo početje, ki se je odvijalo v dvajsetem stoletju. Ampak moramo se zavedati, da v to niso bili zajeti le Judje, ampak tudi drugi narodi. Obstaja seveda velika razlika – Judje so bili obsojeni na uničenje brez "vmesnih postaj", medtem ko so bili pripadniki drugih narodov tudi obsojeni na smrt, a so si morali to smrt najprej prislužiti, pridelati, saj so bili pomemben element v vzdrževanju bojne pripravljenosti Nemčije."

Skozi oči moža, ki ga je doživel, je bilo 20. stoletje morilsko: "V vseh svojih predavanjih sem vedno poudarjal, da se to ne sme ponoviti nikoli več. Ljudem je treba razložiti, kaj in kako se je dogajalo, vse skupaj pa zaključiti z jasnim svarilom, da se morajo današnji mladi zavedati teh naših izkušenj in jih predati svojim zanamcem, da bodo tudi oni vedeli, da je bil to čas, ki se ne sme ponoviti. Jaz sem bil vseskozi odločen, da to ponavljam, na kako plodna tla je sporočilo naletelo, pa se bo pokazalo sčasoma."

Od druge svetovne vojne je minilo 75 let, sam je že več desetletij pričevalec, od blizu gleda družbo, ki jo še vedno dosledno spremlja in analizira, tako družbeno kot politično dogajanje. Smo torej v vseh teh desetletjih ponotranjili "nikoli več"? "Današnja mladina o tem ne razmišlja veliko, prav tako so njihove predstave o tistem času zelo mešane. To seveda razumem, danes si mislijo, to je bila avantura, ki je prišla in odšla, kar seveda ni res, po drugi strani pa je tisto obdobje izjemno težko ubesediti. Seveda obstajajo fotografije, posneli so filme ... Ampak prihajamo v čas, ko je vse "kopija originala", pričevalci se poslavljamo, prihajajo ljudje, ki celo trdijo, da taborišč ni bilo, holokavst pa je izmišljotina, fantazija."

In kako človek, ki je preživel šest koncentracijskih taborišč, gleda na ljudi, ki pravijo, da taborišč ni bilo? "Edino, kar lahko naredim, je, da jih ignoriram. Veste, če je nekdo zelo prepričan v svoje misli, ne pomagajo nobeni dokazi. Pa to seveda ni vezano samo na holokavst, ampak velja kot splošno pravilo."

S slovesom preživelih bo vse breme ohranjanja spomina na družbi, predvsem na zgodovini, ki pa mora biti pri svojem delu natančna, opozarja Stefančič. "Imate vejo zgodovine, ki je črpala iz pričevanj preživelih. Slovenska zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar je na tem področju opravila veliko delo prek pogovorov, dejstva pa je preverjala z več viri. Tudi pričevalci smo namreč med seboj različni. Ne gre pozabiti, da se je moja taboriščna pot začela pri šestnajstih, možgani so bili sveži, na njih se je odtisnilo marsikaj. Pri vseh taboriščnih sopotnikih ni bilo tako. Ampak danes večine ni več, zato je pomembno, da imajo ljudje na razpolago objektivne vire, žal pa prihaja do poskusov ponovnega pisanja zgodovine. Včasih je to zlonamerno, včasih pa posledica malomarnosti."

Pravijo, da zgodovina uči. Kaj pa pravijo njegove več kot devet desetletij dolge življenjske izkušnje? Ta rek drži? "Ne, to pa ni tako."

Je pa njega izučilo življenje: "Moram reči, da se do leta 1941 nisem veliko zanimal za politiko, dogajanje okoli sebe, živel sem udobno življenje v hiši staršev, v šoli pa sem bil srednje dober. Ampak leta 1941 se je idila zame končala in potem so se stvari razvijale v zelo napačno smer in jaz sem moral odpreti oči za svet okoli sebe. Danes si sicer mislim, da je bilo vse skupaj zame pomembna šola, ki je oblikovala moj značaj."

Seveda nisva vlekla vzporednic med tistimi in današnjimi izzivi, ampak on pravi, da je, ko je bilo treba, odprl oči za svet okoli sebe. Danes, ko je nekoliko krizna situacija, mnogi pravijo "raje ne vidim, raje ne slišim" ... "To se je dogajalo tudi takrat. Ljubljana je bila majhen otoček v Evropi in že tukaj smo imeli tri zadrte smeri. Osvobodilno fronto, katoliško cerkev in pa tiste, ki so si mašili ušesa in zatiskali oči. In takšnih ni bilo malo in v glavnem so vojno preživeli relativno udobno. Večina ljudi pa takrat v Ljubljani ni imela briljantnega življenja."

Življenje je bilo tako treba po vojni ponovno zgraditi v več pogledih: "Vrnitev domov je bila zame veliko razočaranje. Iz taborišča sem se vrnil s pričakovanji, da se bo razvil nov, pravičen svet, v to sem res verjel. Pa se ni zgodilo. Najprej je bila hladna vojna, pri čemer sem težko razumel, kako se dve veji odpora proti nacizmu ne moreta več sporazumeti o tem, kaj je prav in kaj ne. Seveda je šlo za boj kapitalizma in socializma. Prvi je danes še vedno trdoživ, drugi pa, kot pravi moj prijatelj, največja zmota 20. stoletja. Razmere se takrat niso spremenile, šli smo iz enega totalitarnega režima v drugega, ki je sicer govoril o rožicah, ki pa jih ni bilo."

In kako gleda na današnjo situacijo? "Vsekakor je Slovenija z osamosvojitvijo šla na pot, za katero kaže, da bi lahko prinesla dolgoročno izboljšanje razmer. Seveda pa ne smemo pozabiti, da imamo v vodstvu države ljudi, ki so se učili pri komunizmu. To so učenci komunizma, ki sistem nadvlade, absolutizma, želijo peljati naprej, a v bolj "okrašeni obliki", imenovani parlamentarna demokracija, zadaj pa bi ostala trda roka oblasti. Oblast seveda mora biti trdna, a mora biti premišljena, imeti mora svoj zakaj in svoj zato."

O nagradi ...

Nagrado Austrian Holocaust Memorial Award od leta 2006 podeljujejo "vidnim in vzornim posameznikom, znanim in manj znanim osebnostim, ki se javno zoperstavljajo pozabljanju in odrivanju teh zločinov. Ljudem, ki so se v svojem življenju vedno postavili na stran šibkejših in so tudi v najtežjih trenutkih ostali "ljudje" ter tako ostali zvesti osnovnemu etičnemu prepričanju."

Sicer pa gre za s strani Republike Avstrije uradno priznano civilno-družbeno organizacijo, ki mladim omogoča civilno služenje vojaškega roka ali opravljanje prostovoljne civilne službe. Ena od možnosti te prostovoljne službe je tudi delo na katerem od številnih spominskih krajev holokavsta, npr. v obliki posredovanja spominske dediščine obiskovalcem, ohranjanja stika s preživelimi ali z delom v arhivih.

Gstettner: Stefančič nagovarja človečnost v vsakem posamezniku

Obrazložitev k priznanju je spisal dr. Peter Gstettner. Gstettner je profesor na Univerzi Alpe-Adrija v Celovcu, 25 let je bil predsednik Komiteja Mauthausen za Koroško in s tem tudi odgovoren za oblikovanje spominskega kraja Koncentracijskega taborišča Ljubelj.

V obrazložitvi je izrazil zahvalo Stefančiču za njegovo delo na področju ohranjanja spomina na grozljivo obdobje taborišč: "Nisi nam odprl zgolj oči za nečlovečnost in zločine nacizma, ampak tudi srca za dojemanje poguma v odporniškem gibanju ter sočutja in solidarnosti z žrtvami. Iskreno se ti zahvaljujemo za tvojo potrpežljivost in tvoje razumevanje v napornem procesu, da lahko nam, Avstrijcem in Avstrijkam, pripoveduješ o zgodovini koncentracijskih taborišč in preživetja v njih."

Izpostavil je njegov čut za razumevanje situacije kljub težki osebni izkušnji: "V svojih pripovedovanjih nikdar nisi obtoževal storilcev ali odklonil sprave s tistimi, ki so jim sledili. Na drugi strani pa tudi nikdar nisi dvomil v nujnost odpora partizanov in slovenskega prebivalstva proti nacističnim okupatorjem. Prav tako si se vselej zoperstavil predstavi o nekakšni nedorečeni spravi med potomci žrtev in storilcev, ampak si se vedno zavzemal za nepristranski spomin na lastno zgodovino. Naša naloga je, da šele sedaj marsikje vzpostavimo ta spomin; to je naša dediščina."

Ter zavezanost, da svoje sporočilo preda mlajšim generacijam: "Prav tako si med svojimi pripovedovanji o "najtemnejših časih" ohranjal ravnovesje med morebitnimi občutki krivde in obrambnimi mehanizmi. To ti je uspelo tudi zaradi tega, ker si vedno, čeprav tiho, nagovarjal človečnost v vsakem posamezniku. S svojimi pripovedovanji in z zgodbami si se dotaknil številnih ter kot učitelj in človek osvojil razum in srca mnogih, veliko stvari in prepričanj si trajnostno spremenil in 'izobraževal' v najboljšem pomenu besede."