'Zbogom, ti samotna velika hiša, mrtvašnica živih, zavetišče umirajočih'

"In zdaj zbogom, ti samotna velika hiša, mrtvašnica živih, zavetišče umirajočih! Zbogom vi otožni hodniki, prijetni drevoredi ponočnih senc, in ve mnogoštevilne temne stopnice, kjer se izprehajajo ob belem dnevu smešni in usmiljenja vredni strahovi, kakor na priliko tisti okostnik, ki je padal kosoma od stropa, in pa tisti obešenec, ki je bil zlezel z vislic, da bi se grel! Zbogom ve sive vlažne izbe, kjer se glase od sten vzdihi umirajočih, davno umrlih! Zbogom za zmerom!" 

Tako je Ivan Cankar v svojem delu Življenje in smrt Petra Novljana opisal Cukrarno, nekoč simbol propadanja in bede. A če bi jo Cankar videl danes, bi svoj nekdanji dom prepoznal le še po številnih oknih in legi ob Ljubljanici. Dela na objektu Galerije Cukrarna se namreč bližajo koncu in s tem se bo tudi Ljubljana poslovila od stare, razpadajoče in neugledne stavbe. Kmalu bo namreč to postal prostor ustvarjanja, umetnosti in moderne vizije. 

Zaključek del je predviden v začetku maja, torej čez en mesec. Nato sledijo tehnični pregledi, izdaja uporabnega dovoljenja in, če ne bo pripomb, bo zavod Muzej in galerije mesta Ljubljana (MGML) prostore nove Galerije Cukrarna prevzel do konca junija. 

Skoraj 200 let stara stavba je propadala praktično od začetka 20. stoletja. Njena moč in pomen sta usihala zelo počasi. Skozi leta se je pojavljalo več idej, kaj bi lahko v stavbi zaživelo. Konec 80. let so celo nameravali v njej urediti nakupovalni center. Nekateri so menili, da bi jo bilo bolje porušiti in na prostoru zgraditi nekaj novega. A stavbo so nato v 90. letih spomeniško zaščitili. Ideja, da bi bil tukaj prostor za kulturo in izhodiščna točka za urbanizacijo tega dela mesta, pa je dozorela šele v zadnjem desetletju. 

Prenova se je začela 10. oktobra 2018. Rok za dokončanje del pa se je zamaknil za 7–8 mesecev, kar glede na obsežnost projekta in tudi epidemije niti ni tako veliko. Čeprav, kot pravi Majda Gostinčar, vodja projekta prenove Cukrarne iz Službe za razvojne projekte in investicije MU MOL, sama korona ni bila glavni razlog za zamik del. 

Številni tehnični izzivi 

Obnova starejših objektov ni nikoli lahka naloga, še posebej, kadar je objekt pod spomeniškim varstvom. Tako so morali ogrodje objekta v večjem delu ohraniti, prav tako vseh 360 oken. Čeprav Cukrarna ni bila protipotresno grajena, je preživela potres v Ljubljani pred več kot 100 leti. Leta propadanja pa so jo tako načela, da je bila pred samo obnovo z vidika statične varnosti v zelo slabem stanju. Tako so morali najprej poskrbeti za vse ojačitve sten in temeljev, za statiko. "Veste, da je skoraj dve leti stala ta varovalna konstrukcija, ki je stene varovala, zato da so se ustrezno zaščitile protipotresno, da smo jih zaščitili tudi proti vlagi in tako dalje," pravi Gostinčarjeva.

V terminskem smislu so se stvari zamaknile bolj zaradi tehničnih izzivov in ne toliko zaradi protikoronskih omejitev. Tako so šele, ko so začeli izvajati dela, naleteli na nekatere izzive, ki jih niso mogli predvideti v fazi načrtovanja. "Recimo, ena takšnih so bila rušitvena dela znotraj stavbe, ker smo predvidevali, da se bo to lahko rušilo z drugačno tehnologijo in bi se seveda tudi hitreje zrušilo. Vendar pa, ko se je odprla streha, smo ugotovili, da zaradi varnosti delavcev tak način rušenja ni primeren. To je bila ena stvar, ki je podaljšala rok. Druga stvar je bil izkop kleti, kjer smo ocenjevali, da je konglomerat oziroma zemljina glede na raziskave, ki so bile izdelane izven objekta, drugačna, boljša," je pojasnila vodja projekta prenove Cukrarne. 

Vendar pa se je ob samem začetku izkopavanja izkazalo, da je bila zemljina pod stavbo drugačna in so znova morali spremeniti tehnologijo, saj niso mogli kopati z velikimi stroji. To je pomenilo dodaten časovni zamik, saj so sama dela trajala dlje od pričakovanega. 

Notranjost kot 'hiša v hiši'

Arhitekti so pri snovanju prenove Cukrarne v celoti ohranili stare opečne zidove, debeline meter in ponekod celo več. V samem objektu pa so izdelali novo betonsko stavbo, ki so jo s pomočjo jeklene konstrukcije vpeli delno v streho in nove betonske zidove.

"To je pravzaprav hiša v hiši, zato ker je bil ta koncept arhitektov zastavljen tako, da se v bistvu celotna notranjost očisti vsega, se pravi ostane samo obod. In znotraj tega se potem pravzaprav obesi nova nadstropja, tako da imamo pritličje v celoti prosto, v enem delu tudi prosto do strehe. Medtem ko na vzhodnem in zahodnem delu visita dol dva kubusa, znotraj teh kubusov so tri nadstropja, kjer so v glavnem razstavni prostori, nekaj pa je tudi pisarn," je pojasnila Gostinčarjeva. Višina osrednjega odprtega prostora je približno 28 metrov.

V razpisu so nepredvidena dela ocenili na pet odstotkov, kar je za rekonstrukcijo takšnega objekta malo, pravi Gostinčarjeva. Vendar pa meni, da končni obračun ne bo preveč presegal omenjenega zneska. "Končnega obračuna še nimamo. Seveda ugotavljamo, da so bile določene količine, ki so bile v projektu ocenjene, presežene. Presežene so z razlogom, ki sem ga prej pojasnila. Denimo, ni se dalo dovolj dobro oceniti količin ruševin. Glede na to, da smo skladno z zahtevami spomeniškega varstva morali celoten obod ohranjati, je bila ocenjena količina teh materialov za ojačitev sten in temeljev prav tako presežena. Potem nam je ena stena razpokala in smo jo morali sanirati. Ampak to je vse v nekih popolnoma normalnih okvirih preseganja pri takih investicijah,” je dejala vodja projekta.

Kakšna bo vsebina prenovljene Cukrarne?

Nekoč tovarna sladkorja, potem vojašnica in pozneje zatočišče mnogih ljudi, odrinjenih na rob družbe, bo po novem zaživela kot "tovarna" kulture, umetnosti. Ljubljana bo namreč z njo dobila multifunkcijski prostor za sodobno umetnost. "To bo prostor, kjer bo moč spoznavati in realizirati projekte, ki jih v kakšnih drugih prostorih ali pa galerijah ni možno. Se pravi, to bo neke vrste Kunsthalle (umetnostna galerija, op. a.) za prikazovanje sodobne umetnosti – od čisto klasične, likovne, pa tudi zvočne in video umetnosti … Skratka, vseh različnih polj, s katerimi sodobna umetnost danes nagovarja čas in prostor, ki nas obdaja," na kratko povzame Blaž Peršin, direktor MGML. 

Pričakujemo lahko podobne vsebine, kot v denimo newyorškem muzeju moderne umetnosti MoMA, londonski galeriji moderne umetnosti Tate Modern ali umetniškem središču Palais de Tokio v Parizu. Poleg likovne umetnosti, ki bo najbolj zastopana, bodo možni tudi drugi veliki projekti, zvočne inštalacije, začasna umetnost, nenazadnje pa tudi predavanja, okrogle mize in tudi glasbeni koncerti. "Danes vemo, da umetniške prakse niso zamejene, da prehajajo druga v drugo. In na ta način bomo v bistvu lahko vzpostavili tiste projekte, s katerimi želimo nagovarjati današnjega človeka, kako dojema umetnost in na kakšen način mu jo lahko posredujemo," pravi direktor MGML. 

Vizija mesta glede Galerije Cukrarna je široka in sega preko meja Slovenije. Kot pravi Peršin, si želijo sem pripeljati mednarodne projekte, svetovno znane umetnike in razstave. "Prostor Cukrarne bo nek odprt javni prostor, kjer se bodo srečevali obiskovalci, domači in tuji, s sodobno umetnostjo – domačo in tujo, in na ta način v bistvu postavili Ljubljano na zemljevid nekih pomembnejših prostorov za prikazovanje sodobne umetnosti," pravi Peršin in dodaja: "Pomembno je to, da bo možno videti neke projekte tudi malo večjih dimenzij in malo večjih gabaritov, zato ker jih drugje nismo mogli prikazovati. Predvsem v tem smislu se bomo povezovali tudi z nekimi pomembnejšimi tujimi inštitucijami, s privatnimi zbiratelji, s tistimi, ki omogočajo transfer te umetnosti, in na ta način iskali partnerstva, zavezništva, da bomo mogoče tudi s kakšnimi koprodukcijami z mednarodnimi partnerji lahko izvajali te projekte."

Takšno povezovanje s potencialnimi mednarodnimi partnerji že poteka, v MGML se povezujejo z različnimi svetovno znanimi inštitucijami. "Obiskali smo jih v Londonu, na Nizozemskem, v Berlinu in tako naprej, kjer v bistvu snujemo že neke projekte za prihodnost. Sodelovali bomo tudi z Goethe-Institutom, s francoskim kulturnim centrom, z italijanskim kulturnim centrom – s temi, ki nekako tudi podpirajo tovrstne projekte," pravi Peršin.

Prve dogodke načrtujejo že za jesen

Če ne bo posebnih zapletov zaradi pandemije, odprtje Cukrarne Galerija načrtujejo za konec septembra. "V tem času do tehničnih prevzemov moramo spoznati prostor, moramo videti, kaj so njegove danosti, tako da bomo v bistvu začeli s programom konec septembra. Razen seveda, če ne bi bilo kakšnih nepredvidenih situacij," je pojasnil Peršin. 

Kot nam je razkril, za začetek načrtujejo dogodke, ki bodo v skladu s "korona" časom, ki ga živimo. "Če bo takrat možnih več sprostitev, bo ta dogodek seveda malo bolj obširen. Če ne, pa bomo počakali s takšnimi večjimi dogodki v prihodnosti, ampak mi vsekakor menimo, da je treba čim prej začeti s projekti, z delom in z vsebinami, ki bodo tukaj zaživele," je poudaril. 

Tako že potekajo načrti tudi za prvo razstavo, a podrobnosti za zdaj ne izdajajo. "Prva razstava bo nekako poskušala z različnimi avtorji, domačimi in tujimi, pokazati usmeritev Cukrarne, njeno vizijo in to, kakšna zavezništva hočemo graditi, kakšne avtorje želimo pokazati. Sama imena so mogoče zdajle še malo skrivnost, ampak bo pa to nek "teaser show", kjer bomo v bistvu ljudem pokazali, kam bo Cukrarna šla in kaj bodo njene osnovne značilnosti."

V oktobru načrtujejo tudi festival Indigo, ki je doslej potekal pod okriljem Mestnega muzeja in ki poskuša z različnimi umetniškimi praksami distribuirati nove ideje in nov način razmisleka o našem času. 

V MGML se zavedajo, da na samem začetku še ne morejo pričakovati veliko dogodkov, sploh glede na trenutne razmere. "Moramo vedeti, da je recimo Cankarjev dom za zagon nekih udejstvovanj potreboval kar eno leto in pol ali dve. Se pravi, ne moremo takoj pričakovati polne produkcije. Treba je preveriti posamezne situacije – kako, na kakšen način obratujejo, kaj je pravi tempo in tako naprej. To lahko narediš samo ob dejanskem vstopu v hišo in izvajanju programa," pravi direktor MGML, ki poudarja, da so pri programskih izhodiščih previdni, natančni ter stremijo h kakovosti in programski viziji.

Cukrarna bo ustvarila tudi nekaj novih delovnih mest. "Na začetku bo 12 novih zaposlitev, ob tem, da bomo imeli tudi kar nekaj zunanjih sodelavcev za izvajanje posameznih programskih del, predvsem v performativnem smislu, potem varovanje, čiščenje prostorov in tako naprej. Tukaj se skušamo gospodarno obnašati glede na sredstva, ki jih bomo imeli na voljo," pravi Peršin. 

Prav na samo financiranje Galerije Cukrarna opozarjajo tudi nekateri kritiki. Sama gradnja se je delno financirala iz evropskih sredstev. Kako pa bo naprej z vzdrževanjem stavbe in financiranjem vsebin? "Mestna občina Ljubljana se je zavezala, da bo potem, ko bomo šli v izvajanje programov, sofinancirala te programe, kar je bil tudi pogoj za financiranje obnove. Tako, da se Mestna občina zaveda te obveznosti in v bistvu tudi želje po tem, da bi ta prostor zaživel v takšni meri in da jih bo financiral v tem smislu, da se bo tukaj program, ki je bil predviden, lahko tudi odvijal," je zagotovil Peršin.

S prenovo Cukrarne bo oživela tudi širša okolica

Eden od glavnih razlogov za prijavo na razpis za evropska sredstva je bila oživitev tega degradiranega območja. S tem, ko se bo razpadajoči stavbi dalo novo življenje, bo oživel tudi ta del mesta. 

Ob Ljubljanici bo urejena peš in kolesarska povezava s središčem mesta. "To, kar je včasih že bilo in se je potem s propadanjem objekta v celoti zaprlo. Postavljene bodo klopi, kjer se bodo lahko ljudje usedli, se družili, skratka neke vrste promenada. Eden od vhodov v Cukrarno je s sredine tega dela ob Ljubljanici. Na tej drugi strani stavbe, kjer je zdaj še gradbišče, pa bodo urejene tako imenovane stopnice, ki pa istočasno predstavljajo neke vrste tribune za poletne prireditve. Urejeno bo tudi parkirišče. Nazaj se vzpostavlja kolesarska povezava v podmostje, ki je bila že prej," je naštela Gostinčarjeva. 

Na drugi strani Fabianijevega mosta je Palača Cukrarna, ki jo bodo prav tako prenovili. Palača je od preostanka Cukrarne odrezana, saj so morali del kompleksa podreti za gradnjo nove prometne povezave. 

"Čisto končni program za Palačo Cukrarna še ni potrjen in določen. Bile so ideje, da bi bil to nek literarni prostor in prostor za mlade," je pojasnila Gostinčarjeva. 

"Pripravlja se tudi razpis za območje nekdanje Snage, kjer naj bi gradili neprofitna stanovanja. Potem v bližini je Center Rog, ki naj bi se prav tako vitaliziral kot center kreativnih industrij," je izpostavil Peršin. S tem bodo vse skupaj povezali v neko koherentno celoto bivalno-kulturnega in kreativnega prostora. "Ki bo na nek način osmislil ta del mesta, ki je bil res zelo degradiran in ni prinesel ničesar k razvoju mišljenja ali pa idej, kaj bi lahko s tem prostorom počeli," dodaja.

200 let stara stavba je trmasto kljubovala času in dogodkom

Stavba na Poljanskem nasipu v Ljubljani spada med najpomembnejše industrijske objekte iz prve polovice 19. stoletja na Slovenskem. Cukrarna, ki je v tistem času ležala na obrobju mesta, se toliko let ni obdržala zaradi svoje arhitekturne lepote, pač pa zato, ker je bila dolgo časa največja stavba v mestu. 

Zgrajena je bila za potrebe nove rafinerije sladkorja v Ljubljani, sladkor pa so v njej začeli izdelovati decembra 1828. Vendar usode tovarne sladkorja ni določil trg ali pomanjkanje kapitala, pač pa nepazljivost nekega delavca, zaradi česar je 25. avgusta 1858 izbruhnil požar. Ta je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zaloge sladkorja. "Celo noč, pa še drugi dan je tekla Ljubljanica od tod vsa černa in sladka od sirupa, ki je tekel v vodo, čeravno so ga otroci in babe lovile v lonce in ga je nalovila nekatera babura na cente," so o tem velikem požaru takrat zapisale Novice. 

V požaru so bili uničeni tudi visoki dimniki, ki so stavbi dajali značaj industrijskega objekta. Cukrarna je gorela šest dni in šest noči. Po tem dogodku si Cukrarna ni več opomogla in obratovanje se je ustavilo. 

"Pozneje, skozi čas, je objekt spreminjal svojo funkcijo. Bil je vojašnica, bil je zatočišče revnih, pozabljenih in tudi po drugi svetovni vojni se njegov namen v tem smislu ni spreminjal," pravi Peršin. 

Leta 1863 je stavbo kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, ki je med leti 1864 in 1866 poslopje oddajal rekrutom. Prostore pa so najemala tudi različna podjetja. Okoli leta 1870 je med drugim v njej bila tudi tobačna tovarna, ki jo je leta 1973 prav tako prizadel požar. Kmalu za tem se je sicer dejavnost preselila v novo zgrajene prostore ob Tržaški cesti. Lastniki in najemniki Cukrarne pa so se menjavali.

Večino prostorov v Cukrarni je sicer od obnove v začetku 60. let 19. stoletja pa vse do konca prve svetovne vojne zasedala vojska. Kot nadomestna vojašnica je stavba tudi dočakala prvo svetovno vojno in njen konec. V Cukrarni je nekaj časa svoj prostor imela tudi tekstilna tovarna. Deli stavbe pa so bil ves čas namenjeni bivanjskim prostorom, ki so jih najemali manj premožni Ljubljančani. 

Dom slovenskih modernistov

Svoj dom so tukaj našli tudi literati slovenske moderne, med drugim Ivan Cankar, Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Zupančič. Murn in Kette sta v Cukrarni celo umrla.

Zato je prenova Cukrarne na nek način tudi "hommage" oziroma poklon umetnikom in ljudem, ki so bivali v njej. Del galerije bodo tako posvetili tudi umetnikom slovenske moderne. 

"To bo neka manjša časovna kapsula, kjer bodo ljudje lahko videli prenovitvena dela in pa tudi pomen teh pisateljev tiste moderne za današnji čas," je pojasnil Peršin. 

Leta 1955 so na zahodnem delu severne fasade odkrili spominsko ploščo, razdeljeno v tri dele. Zgoraj piše: "V tej hiši so imeli pri preprosti in plemeniti ženi Poloni Kalanovi dom in zatočišče Murn, Kette, Cankar, Župančič in njihovi prijatelji." V sredini je zapisano: "V tem okolju je nastajala in zorela slovenska moderna." In spodaj: "Tu sta izdihnila Dragotin Kette 26. IV. 1899 in Josip Murn 18. VI. 1901."

Po drugi svetovni vojni je stavba znova sprejemala socialno ogrožene ljudi in postala prehodni dom za delavce gradbenih podjetij in socialne varovance. Tukaj pa so pogosto prenočevali tudi prodajalci ljubljanske tržnice. 

Pozneje, ko je stavba že povsem propadla, so v njej svoje zatočišče našli brezdomci in anarhisti, ki so leta 1999 v njej vzpostavili svoj "skvot". Zaradi izgredov in drugih dogodkov je v objektu večkrat posredovala Policija, ki je na koncu iz nje izgnala "skvoterje". 

V nižjih nadstropjih so okna in nekatere vhode nato preprosto zazidali ter s tem preprečili nadaljnjo uporabo in uničevanje objekta. Leta 2008 je MOL stavbo in zemljišče odkupila od lastnikov, saj je bil to edini način, da so lahko del stavbe porušili in zgradili most, ki povezuje Njegoševo in Roško cesto. Začeli pa so se snovati tudi načrti o usodi preostanka stavbe, da se z besedami Cankarja dokončno poslovimo od "samotne velike hiše, mrtvašnice živih, zavetišča umirajočih".