Priljubljenega duhovnika Martina Goloba, ki mu je uspelo najti pot tudi do številnih mladih, smo v Grosuplju obiskali v predprazničnem času. Velikodušno nam je postregel z nasmehi in besedami modrosti. V dnevih pred božičem namreč pre(pogosto) hitimo, čeprav od nas v resnici terjajo umiritev in pogled vase. Pri svojem poklicu se srečuje in govori s številnimi, ki mu zaupajo svoje občutke, zato govori iz izkušenj.
Zakaj je adventni čas tako poseben, da se ga večina veseli in težko pričakuje celo leto?
Ta čas predstavlja hrepenenje po luči. Je zelo močan čas priprave, ko se človek malo ustavi, zato da bi poiskal globlji smisel svojega bivanja. V tem obdobju se umirja tudi narava – listje je že odpadlo, dnevi so kratki, noč je daljša. Manj je dnevne luči, zato pa si jo hočemo prižgati sami. Adventni čas je čas umirjenosti, kar je pravzaprav velikokrat v nasprotju s tem, kar danes prinaša veseli december. Je zelo dragocen čas, ki ga imam zelo rad. To obdobje nas vabi, da najdemo poti do svojega bližnjega, da odpustimo, prosimo za odpuščanje, poravnamo odnose – tudi sami s seboj. Hrup je lahko včasih namreč beg od tega, da bi se človek srečal s samim seboj. Adventni čas pa nas vabi k temu, da se ozremo vase in da pripravimo prostor, da bi se po krščanskem izročilu tudi v nas rodil bog.
Danes se je veliko spremenilo, v času veselega decembra nas vabijo zabave, trgovci, gostinci ... Ali božično izročilo v tem času še živi, ostaja isto?
Gre za mnogo več kot za potrošništvo. In prav vse še vedno velja. Božično sporočilo se ni prav nič spremenilo. Skrivnost božiča še vedno ostaja. Tudi človek, čeprav je na prvi pogled drugačen, pravzaprav ostaja isti. Človek je in bo vedno hrepenel po tem, da je bil ljubljen, da je bil sprejet, da je bil srečen, da bi zaživel v miru in v harmoniji. In ni človeka na tem svetu, ki bi lahko danes rekel, da živi v 'nebesih'. Vsakega nekaj teži. To vem iz prve roke, ker se pogovarjam z ogromno ljudmi. In vedno znova se izkaže, da ljudje hrepenimo. In to je dobro. Res pa je, da je sodobnemu človeku pogosto veliko stvari dosegljivih zelo hitro – skoraj instantno. Če si nečesa zaželiš, lahko to v hipu naročiš. Posledica tega, da nam je vse na dosegu roke, pa je, da smo mogoče malo manj potrpežljivi. Vse hočemo zelo na hitro in kar malo težko čakamo. To pa se kaže tudi v božičnem času, ko tega dne kar ne moremo dočakati. Zato ga nekateri začnejo danes praznovati že konec novembra. Hočemo ga takoj, in če ne gre, hočemo kar sami kakšno stvar narediti, pohitriti. Ne čakamo več na tisto pravo luč, ampak lučke kar sami malo prižigamo. Postali smo kar malo preveč "scrkljani". A enkrat nas bo izučilo, da le nimamo vseh niti v svojih rokah in da včasih ni slabo tudi počakati. Tako bog trenira našo potrpežljivost.
Ljudje imamo velikokrat predstavo o popolnem božiču, popolni božični večerji. S tem je povezanega veliko stresa. Kaj svetujete v tem času?
Večkrat se pošalim, da bog ni hotel, da smo zaradi Jezusovega rojstnega dneva pod stresom. Velikokrat si stres povzročimo sami in si umetno postavimo previsoka merila. Ne razumem, zakaj bi moralo biti vse popolno, tako kot iz reklame. Za praznike se veliko ljudi tudi spre, saj imajo vsi neka svoja pričakovanja, kaj bi moral biti božični večer. Zato je dobro, da imate takrat skupen fokus in da vsak po svojih močeh prispeva k prazničnemu vzdušju. Da ne sloni vse na eni osebi. Otroke vedno učim, naj v tem času še bolj prisluhnejo svojim staršem in jim pomagajo. Raje kakšna stvar manj in naj bo tista bolj v miru, kot da mora biti polno vsega, pa smo potem od tega utrujeni. Pri sebi je treba narediti tudi kakšen kompromis, ni treba hrepeneti po tem, da naredimo popoln božič. Bog se je nenazadnje rodil v hlevu. In ta hlev je večkrat tudi prispodoba za naše življenje – srce, ki je polno vsega. Ampak ravno v to prihaja bog. In ni treba, da se trudimo s popolnostjo, saj se bo popolnost rodila v nas.
Za nekatere je božič tudi težak čas. Številni so osamljeni, v stiskah, bolni, žalostni ...
Vedno več ljudi se trudi, da ne bi pozabljali na osamljene in bolne. Ta čas je lahko težji tudi za tiste, ki izgubijo bližnje. Prvi božič brez ljubljene osebe je lahko še posebej težak. To je razumljivo. A malo teže smo si naložili tudi sami. Božični večer je običajno predstavljen idilično – družina z dvema otrokoma v božičnih puloverjih. Vsi srečni, krasijo dom, čaka jih ogromna miza, polna dobrot ... In nekdo, ki vsega tega v življenju nima, ki si tega ne more privoščiti, se prične primerjati s temi idealnimi podobami in zato postane žalosten, ker te podobe ne dosega. In številni potem mislijo, da zanje božiča ni, da je božič le za tiste, ki so takole skupaj srečni in si lahko privoščijo vse dobrote tega sveta. A to je laž in to je zgrešeno. To ni božič. Božič je za vse. Prav vsak se lahko veseli božjega rojstva.
Kako vi praznujete božič?
Moj božični večer je videti tako, da darujem svete maše. Imam božično kosilo, ne pa božične večerje. Ko pridem s polnočnice sem sam. In to samoto in mir lahko darujem za tiste, ki so sami prav tako kot jaz. In tiste, ki so morda zato žalostni, lahko potolažim, da sem na ta večer sam tudi jaz in sva lahko v mislih skupaj. Nočem, da bi se ljudje na ta dan počutili žalostno. Naj jih ne zavede neka idealna podoba, ki je dostikrat le iluzija. To ni namen božiča. Božič je za nepopolne in za tiste, ki jim ne gre vse lepo. In za tiste, ki se jim stvari obrnejo na glavo. Veliko stvari v življenju nimamo v rokah. Kako jih sprejmemo, je naš izziv, tolažba pa vedno prihaja. Govorim iz izkušenj.
Kdaj pa bi naj glede na tradicijo okrasili božično drevesce? Ga lahko okrasimo tudi pred božičnim večerom?
Gre za dekoracijo, ki pomaga pričarati vzdušje, ki je človeku lepo in toplo, ki se prilega temu času. Novoletno drevesce oziroma zelenje namreč simbolizira življenje, to hrepenenje po življenju v domovih pričara lepo vzdušje. In seveda ni strogo določeno, kdaj si ga lahko ustvarimo. Poznam celo nekatere, ki imajo drevesce postavljeno kar celo leto in potem za božič le malce pobrišejo prah (smeh). Ni nekega strogega pravila in to tudi ni namen Cerkve. Načeloma se jaslice in božična drevesca postavljajo okoli božiča, oziroma kakšen dan prej. A seveda ni treba čakati do 24. decembra, če vam to povzroča dodaten stres. Takrat imamo običajno že veliko drugih opravkov in živčnosti. S tem, da mnogi že prej pripravijo domove pred božičem, ni nič narobe. Hvala bogu, da si doma naredimo praznično vzdušje. Res ni najboljše, da si čisto vse pustimo za zadnji dan in da smo potem preveč utrujeni, da bi v prazničnem vzdušju tudi uživali.
Čeprav ima božič za kristjane, ki se v tem času zgrinjajo k svetim mašam, še prav poseben pomen, ga praznuje praktično cel svet.
Za kristjane je božič rojstvo našega odrešenika in se na to rojstvo tudi pripravljamo. Pričakujemo rojstvo tega, ki prinese upanje, ki nam ga danes kar malo manjka. Nič nimam proti, če neverujoči ali pa ljudje druge vere praznujejo božič. Meni se zdi to zelo lepo. Hvala bogu, da praznujejo. Res pa je, da je razlika, česa se veselimo na sveti večer. Kristjani se veselimo, da med nas prihaja bog in zato ima to še posebno težo. Je pa praznični čas priložnost za graditev medsebojnih odnosov. Kar ne velja le v adventu, ampak celo življenje. A človek vedno potrebuje malo spodbude. In božični čas je dodatna priložnost za družine in prijatelje, da se srečamo, da si damo priložnost, se ustavimo in družimo. In prav vsak je povabljen, da gradi dobre medosebne odnose.
Kaj bi radi sporočili bralcem v tem času?
Seveda bi vsem zaželel upanja, veselja, sreče, zdravja. Bi si pa želel v svet, ki se srečuje s strahom in negotovostjo, poslati globlje sporočilo. Srečujemo se z različnimi miselnostmi, po drugi strani pa je zadaj še vedno tisto hrepenenje, da bi bili eno, da bi držali skupaj, da bi preživelo prijateljstvo. Želel bi predvsem volje. Da bi hrepeneli po več, da ne bi bili kar takoj zadovoljni, da se ne bi kar dali zmesti, da lahko vsako stvar kupimo. Da bi bila to priložnost, da ne bi bili tako površinski in zadovoljni samo zato, ker kupimo najnovejši telefon. Želel bi, da bi se znali malo ustaviti. Ni treba, da osvojiš cel svet. Mogoče je včasih bolj pomembno, da osvojiš svojega soseda in svoje srce. Naj bo to praznik hvaležnosti. Da si lahko hvaležen, tudi če si trenutno v težki stiski ali situaciji. Da ne iščeš, česar nimaš, ampak pogledaš, koliko pa v resnici tudi imaš. In da si hvaležen, da si nekomu dragocen. Zagotovo pa si neskončno dragocen bogu.
