Boji za Koroško: vojaška zmaga pred političnim porazom

Slovenci po prvi svetovni vojni so se pri reševanju narodnostnega vprašanja, ki je bilo neločljivo povezano z vprašanjem meja, znašli v zelo težavnem položaju. Mednarodna skupnost oziroma zmagovalne sile antante in Italija so jih namreč obravnavali kot del poražene Avstro-Ogrske. Italiji, ki je imela svojo teritorialno računico s slovenskim in hrvaškim ozemljem, so te okoliščine seveda prišle še kako prav. Tako so Italijani, ko je šlo za 'južnoslovansko nevarnost, v svojih donedavnih smrtnih sovražnicah Avstriji in Madžarski videli pomembnega zaveznika. 

Soočeni z mednarodno izolacijo in nevarnostjo, da bodo podvrženi še bolj zaostrenemu ponemčevanju, so koroški Slovenci v začetku novembra 1918 v Ljubljano poslali delegacijo, ki je prosila za vojaško pomoč. Na Koroško so se Slovenci vrnili z obljubo o pomoči, vendar so nekateri vidnejši člani vlade, med njimi tudi Ivan Tavčar, temu iz različnih razlogov nasprotovali. Kljub vsemu se je na Koroško odpravil stotnik Alfred Lavrič, ki pa je za pohod moral zbrati prostovoljce. Te je našel predvsem na Gorenjskem. Na Koroško je sicer kot prva prišla enota pod poveljstvom Franja Malgaja in se nastanila na Prevaljah. 

Lavrič je 19. novembra zasedel Borovlje in se z deželnimi oblastmi dogovoril, da bo vojska SHS zasedla območja južno od demarkacijske črte Zilja, od izliva Ziljice do izliva v Dravo. V Špilje je 23. novembra prikorakal oddelek srbskega 26. pehotnega polka. Istega dne so Malgajeve enote vkorakale v Pliberk. 24. novembra je Malgaj generalu Rudolfu Maistru poročal o organiziranosti slovenske vojske na Koroškem. 1. odseku na zahodnem delu južne Koroške s sedežem v Borovljah je poveljeval stotnik Lavrič, 2. odseku, šlo je za narodno stražo okoli Žitare vasi, poveljnik Rudolf Knez, 3. odseku s sedežem v Pilberku in oddelki narodne straže v Libeličah, Guštajnu, na Prevaljah, v Mežici in Črni, Globasnici, Šmihelu in v Blatu, pa Malgaj. 

30. novembra je Malgajev oddelek, na Miastrov ukaz, zasedel Velikovec, kar je sprožilo spor zaradi različnih razlag demarkacijske črte. Proti Velikovcu so udarile avstrijske čete iz Celovca, vendar so njihov napad Slovenci odbili. V začetku decembra 1918 so slovenske čete zasedle Grebinj, Mali št. Vid ob Krki, Labod in Tinje. Št. Pavel so zavzeli pripadniki 26. srbskega pehotnega polka in manjše število slovenskih borcev. Enotam je poveljeval Stane Jurak.  

14. decembra je srbski oddelek dosegel Grabštajn. Iz Ljubljane so takrat na Koroško poslali 41 vojakov, prispelo pa je tudi 35 Srbov, ki so bili vključeni v Lavričevo skupino. Ta je sedaj štela okrog 270 mož, imela pa je tudi dva topa.   

Avstrijsko-nemška ofenziva

Potem ko so čete kraljevine SHS zasedle precejšen del Koroške, so se koroški Nemci odločili za protiofenzivo. 15. decembra je po kratkem boju padel Grabštajn. Srbski kapetan Milosavljević je zahteval prekinitev ognja in se skliceval na to, da je njegov oddelek del antantnih sil, česar pa ni mogel dokazati, saj je imel le ljubljanske dokumente. V bojih je padel en vojak, dva sta bila ranjena. Nemci so Srbe razorožili in jih preko Budimpešte poslali v Zagreb. Narodna vlada se je naposled odločila za delno mobilizacijo in enote poslala proti Velikovcu, kjer je bilo ustanovljeno poveljstvo za vzhodno Koroško. Tako se je fronta razdelila na tri poveljstva. Zahodno je bilo pod Lavričem, vzhodno koroško pod Žerjavom, štajersko obmejno poveljstvo pa je vodil Maister.

Po zmagi pri Grabštajnu so Nemci napadli še posadko v Št. Pavlu in jo zajeli. 2. januarja je nemški vojaški poveljnik Ludwig Hulgerth odpovedal sporazum o demarkacijski črti in koroški Nemci so prešli v polno ofenzivo. 5. januarja so napadli enote v Podkloštru in prodrli v bližino karavanškega predora. Pri tem so jim pomagali tudi Slovenci, ki so se zavzemali za to, da Koroška ostane v sklopu Nemčije oz. Avstrije. Dva dni kasneje so prečkali Dravo, umaknila se je tudi boroveljska posadka. V bojih je bil ranjen in ujet tudi Lavrič. Šele 10. januarja je Slovencem uspelo obraniti izhod iz predora pri Podrožci. Boji na območju so bili zelo krvavi. Po nekaterih podatkih je bilo 64 mrtvih in ranjenih Slovencev. 12. januarja sta branilcem predora priskočili na pomoč dve srbski četi, ki sta dvignili moralo in dokončno pomagali zadržati Nemce. Tem je spodletel tudi dvakratni napad na Velikovec, zato so prosili za premirje. To je bilo podpisano 19. januarja, demarkacijska linija pa je bila dosežena bojna črta. Nastopilo je krhko premirje, ki je veljalo do konca aprila 1919. 

Nova zaostritev in neuspeh aprilske ofenzive

Še februarja 1919 so v Slovenijo prispeli bataljoni redne srbske vojske. Šlo je za izkušene vojake, ki so se borili na solunski fronti. Vendar pa so jih marca premestili na Madžarsko mejo, na Koroškem pa pustili le nekaj rezerv. V pripravi na ofenzivo so tako na koroškem odseku poveljevali slovenski poveljniki s 3400 borci. Nemške enote so bile številčnejše.

Ofenziva se je začela 29. aprila 1919 vzdolž celotne fronte. Nemške enote so ujeli »na levi nogi« in zabeležili začetne uspehe. Osrednja smer preboja je bila od Velikovca proti Celovcu. Toda kmalu je sledil nemški protinapad in Slovenci so se morali umakniti na izhodiščne položaje. Tudi na drugih odsekih fronte je prodor slovenskih čet zastal. Še najbolje je šlo enotam, ki so napadle iz predora v Podrožci, vendar so se zaradi neuspeha ljubeljske skupine znašli v položaju, ko je bil nadaljnji napad nesmiseln, zato so ga prekinili. 

Nemci so takoj prešli v velik protinapad. 2. maja so napadli Velikovec. Na zahodu so prebili obrambne položaje in Slovence pregnali čez Dravo. Ob tem so zajeli tudi več vojakov. 3500 Nemcev se je vsulo na predor pri Podrožci, od koder jim je uspelo pregnati branilce. S tem so bile neposredno ogrožene Jesenice. Nemcem je tudi uspelo prečkati Dravo in razbiti obrambo med Pliberkom in Peco. Nemci so celo prišli v bližino Slovenj Gradca, kjer so jih 9. maja zaustavili. S tem se je tudi ustalila bojna črta. Slovenske izgube so bile velike, padel pa je tudi Franjo Malgaj.

6. maja 1919 je, da bi opazoval sovražne premike, splezal na drevo pri Tolstem Vrhu. Ob sestopu z drevesa se mu je po nesreči zataknila veja ob ročno bombo, ki mu je visela za pasom in eksplodirala. Franjo Malgaj je padel star komaj 24 let. Na mestu njegove smrti so mu Slovenci kasneje postavili spomenik. Posmrtno je bil leta 1920 odlikovan s Karađorđevo zvezdo z meči 4. stopnje.

Slabo pripravljena ofenziva je bila že prej obsojena na neuspeh zaradi dejstva, da v njej niso sodelovale izkušene srbske enote, pa tudi zaradi prevelike samoinicative in nekoordiniranosti nekaterih slovenskih poveljnikov. Te napake pa so sklenili popraviti zelo kmalu. 

Prihod srbske vojske in zlom nemške obrambe

Pogajanja o premirju med 9. in 16. majem 1919 so bila neuspešna, v Slovenijo je prispela redna srbska vojska s konjenico in topništvom. To je bil za nemško-avstrijsko vojsko precejšen psihološki udarec, saj so se Srbi v veliki vojni izkazali za izjemno trd oreh, poleg tega so njihove enote veljale za del zmagovalnega antantnega zavezništva. Poveljstvo ofenzive je prevzel general Krsta Smiljanić in organiziral pet odredov pod srbskim poveljstvom. Večino borcev, z izjemo jezerskega odreda, so sicer še vedno sestavljali slovenski vojaki. S tem so enote kraljevine SHS (12.000) postale številčnejše od nemških (okrog 9000). 

28. maja je Ljubeljski odred udaril proti Borovljam in Dravi, Labotski pa skozi dravsko dolino proti Velikovcu. Koroški odred je osvojil Mežiško dolino. Zaradi globokega prodora se je nemška vojska začela pospešeno umikati. Ker so uvideli, da je njihov položaj nevzdržen, so prosili za premirje, vendar se čete SHS še niso zaustavile. Labotski odred je 3. junija zasedel Velikovec, 6. junija pa so slovensko-srbske enote zasedle Celovec in Gosposvetsko polje. S tem so bili praktično doseženi vojaški cilji. Na političnem prizorišču pa je bilo stanje drugačno. 

"Kar je meč že razsodil in čustvo duše slovenskega naroda blagoslovilo, je pero diplomatov prečrtalo, slovenski narod pa je bil odtujen od svoje svete zibelke, od ognjišča praočetov," je v spominih zapisal generalštabni polkovnik Kraljevine SHS Ljubomir Marić.

Ozemlje je bilo po dogovoru na pariški mirovni konferenci razdeljeno na cono A in B. V prvi je oblast vzpostavila Kraljevina SHS, vendar zgolj za dobro leto. 10. oktobra 1920 je bil na sporedu usodni plebiscit, na katerem se je večina, 59 odstotkov volivcev, odločila, da se Koroška priključi republiki Avstriji. Plebiscita v coni B, v skladu z dogovorom, ki je bil vezan na rezultat v coni A, niso izvedli.