Nova vesoljska tekma: ZDA, Kitajska in Rusija v osvajanje rdečega planeta

Julija so proti Marsu poletele tri misije – kitajska, ameriška in misija Združenih arabskih emiratov (ZAE). Če marca sveta ne bi udarila pandemija covid-19 in na raketi ne bi nastale tehnične težave, bi rusko-evropska misija proti najbližjemu planetu poletela že marca. Ker pa potovanje na rdeči planet ni enostavno in se mora raketa izstreliti skozi ozko časovno okno, bo prva načrtovana misija na destinacijo prispela zadnja.

Potovanje od Zemlje do Marsa je namreč najbolj izvedljivo, ko sta planeta v primerni medsebojni legi, to pa se zgodi na približno 26 mesecev. Trenutna oddaljenost Zemlje od Marsa je približno 100 milijonov kilometrov, najmanjša pa bo septembra, približno 60 milijonov. Naslednja priložnost za panevropski podvig Roskozmosa in Esa bo tako šele leta 2022. 

Do takrat pa bosta na planetu vzorce že pobirala ameriški in kitajski rover, medtem ko bo bo Upanje (Hope), ki ga proti planetu 20. julija poslal ZAE, krožil v njegovi orbiti. Vse tri misije bodo na Mars prispele čez približno šest mesecev. 

Kitajski rover, ki bo prispel z misijo Tianven-1 oziroma Vprašanja nebu-1, tehta 240 kilogramov, z energijo pa se oskrbuje prek solarnih panelov. S kamerami si bo pomagal pri navigaciji ter fotografiral planet. Ob tem ima še pet instrumentov, misijo pa sestavlja tudi satelit, ki bo preučeval planet. Na drugi strani je ameriški rover, ki tehta skoraj petkrat več kot njegov kitajski konkurent. Ta je "oborožen" s 23 kamerami in celo majhnim brezpilotnim helikopterjem. Največji izziv obeh odprav bo pristanek na planetu, saj gre za zahteven podvig (oziroma spust). Največ izkušenj na tem področju imajo seveda Američani.

Kitajci in Američani bodo tako na površju planeta v atmosferi, zemljini in sedimentih iskali tudi odgovore, ali je na planetu kdaj obstajalo življenje, predvsem pa bodo poskušali o planetu izvedeti čim več. Tako ZDA kot Kitajska pa tudi Rusija si namreč prizadevajo, da bi na Mars poslali človeka. 

Čeprav znanstvena skupnost pozdravlja številne ekspedicije in raziskovanje Osončja, je skoraj nemogoče spregledati politične implikacije osvajanja vesolja.

Kdo bo osvojil rdeči planet?

Priprave na osvajanje Marsa so se začele že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, na vrhuncu vesoljske tekme med Sovjetsko zvezo in ZDA. Sovjetom je prvim uspelo pristati na površini planeta, vendar je nadaljnjim ameriškim misijam uspelo zbrati veliko več informacij o planetu. Z ameriškim pristankom na Luni, ki je bil v obdobju sovjetskega prednjačenja v vesoljskih podvigih pravi propagandni triumf ZDA, se je vesoljska tekma začela umirjati, krepilo pa se je sodelovanje med velesilama v okviru številnih projektov, med drugim vesoljske postaje Mir. 

O misijah v Osončju smo intenzivneje začeli poslušati ob začetku tisočletja, ko je človeško osvajanje planeta napovedal že George Bush ml. S Trumpovo ustanovitvijo poveljstva vesoljskih sil pa so prizadevanja za osvajanje vesolja dobila tudi militanten prizvok. 

Kot pravi Jelena Juvan, predavateljica obramboslovja na Fakulteti za družbene vede, ne gre za nič novega, saj je bilo vesolje vedno predmet poželenja velesil. "Kar je novo, je predvsem, da so se na svetovnem prizorišču pojavili novi igralci, ki so dovolj bogati in strokovno opremljeni, da se lahko podajo v bitko za vesolje. Včasih sta za primat v vesolju tekmovale ZDA in Sovjetska zveza, danes imamo še Indijo, Kitajsko, nekatere države Arabskega polotoka, če se omejim zgolj na državne akterje." Juvanova, ki poudarja jasne paralele med tekmovanjem velesil v času hladne vojne in današnjimi razmerami, v tem tekmovanju vidi predvsem boj za prestiž. "Državi, ki bo uspelo prej, bo postala simbolna zmagovalka."

"Zloraba vesolja za vojaške namene"

Z izstrelitvijo satelita Sputnik leta 1957 je vesolje, poleg kopnega, morja in zraka, postalo četrta domena vojskovanja. V peto domeno danes uvrščamo še kibernetsko vojskovanje, pojasnjuje Juvanova in dodaja, da ravno zato ne gre zgolj samo za prestiž, ampak tudi za uporabo oziroma zlorabo vesolja za vojaške namene. "Vesolje prinaša v vojskovanje novo dimenzijo, vesoljski prostor se lahko uporabi kot vojskovališče ali pa se z uporabo vesolja poskuša doseči zmago na Zemlji. Že ta Trumpova poteza, da so leta 2019 t. i. vesoljske sile postale samostojna zvrst v ameriških oboroženih silah, nakazuje na velik pomen, ki ga ZDA pripisujejo vesolju."

Stroški vesoljskih misij so astronomski. Po prepričanju nekaterih analitikov in zgodovinarjev je tako ravno ameriško izčrpavanje Sovjetske zveze v tekmovanju za Luno državo spravilo v stagnacijo in posledično tudi pripeljalo do zloma na začetku devetdesetih let. Se torej tovrstni projetki z astronomskimi stroški sploh izplačajo oziroma ali bo tisto, kar bodo 'zmagovalci' na koncu dobili ven, zares vredno vseh finančnih žrtev in drugih naporov? Juvanova meni, da bo šlo pri človeškem pristanku na Mars ne glede na vse za veliko prelomnico in velik zgodovinski mejnik, primerljiv z Gagarinovim letom v vesolje in Armstrongovim sprehodom po površini Lune. Ob stroških opozarja tudi na neuspešne poskuse. "Ti so postopoma pripeljali do opustitve vesoljskih programov, ker so presodili, da so stroški in tveganja postali preveliki. ZDA so npr. prevoze človeških posadk na Mednarodno vesoljsko postajo opustile leta 2011 in to v celoti prepustile Rusiji ter za to namenile tudi ogromna finančna sredstva. Rusom pa je šlo za dober zaslužek."

Doba zasebnih projektov in vesolje kot "javno dobro"

Pri tem pa predavateljica s FDV izpostavlja, da tokratni akterji niso zgolj državni, ampak tudi zasebni. Dozdajšnji poskusi zasebnega vesoljskega turizma so povezani predvsem z zelo bogatimi posamezniki, med njimi je tudi Elon Musk in njegov SpaceX. Prav to podjetje je skupaj z Naso prvič po letu 2011 v vesolje poslalo astronavta v ameriški raketi z ameriškega ozemlja. Pred tem so za prevoz na Mednarodno vesoljsko postajo skrbeli Rusi.

Ali to pomeni, da se tudi vesolju obeta privatizacija? Doc. dr. Jelena Juvan meni, da gre za legitimno skrb. "Pri tem se postavlja vprašanje uporabe vesolja kot javnega dobrega ter predvsem regulacije takšnih dejavnosti. Od leta 1967 imamo pogodbo o vesolju, ki je osnova za mednarodno vesoljsko pravo. Pogodba določa, da so države pogodbenice odgovorne za škodo, ki jo povzročijo s telesi, poslanimi v vesolje, in za dejavnosti v tem. Hkrati je prepovedano nameščanje orožja za množično uničevanje. Pogodba nadalje navaja, da sta raziskovanje in uporaba vesolja dostopna vsem ljudem in da si nobena država ne sme lastiti Lune ali drugih nebesnih teles."

Juvanova se ob tem sprašuje, kdo posameznikom in podjetjem dovoljuje tovrstne dejavnosti, če naj bi veljalo, da je vesolje od vseh nas in si ga nihče ne sme lastiti.

Kljub temu priznava, da gre pri SpaceX za zelo ambiciozne načrte, vendar pri tem ne smemo pozabiti, da tudi zadnja izstrelitev človeške posadke ne bi mogla biti izvedena brez infrastrukture v lasti ZDA oziroma Nase. "Tudi usposabljanje posadke, ki je v vesolje poletela na raketi v lasti SpaceX, je potekalo v Nasinem centru za usposabljanje astronavtov. Torej brez držav in državnih zmogljivosti še vedno ne gre. Nedvomno pa to dokazuje, da je z zadostno količino denarja mogoče vse, tudi osvajati vesolje," sklene sogovornica. 

Pred nami je torej zanimivo dogajanje, v katerem se bodo prepletali merjenje moči, pridobivanje informacij in znanja ter tudi domišljija. Vesolje je neskončen prostor, človeški apetiti pa nič manjši.