Skrivnosti Bajnskih dvorov: urbana legenda o zakladu kriva za razdejanje grofičinega groba

Slovenija ima 535 enot grajske arhitekture, Hrvaška 700 (nekateri viri navajajo celo številko 1300, a jih je precej že v razvalinah ali o njih pričajo le še posamične arheološke ostaline in sledi v zemlji). In, kot kaže, brez prave ideje, kam z vso to izjemno kulturno dediščino, zapuščino (pol)pretekle zgodovine, nismo le Slovenci.

Ob omembi gradov pri naših južnih sosedih večina gotovo najprej pomisli na osupljivo veličino in skrivnostni duh Velikega Tabora ali slikovite sobane ter bogato opremo dvorca Trakošćan. In če je Republika Hrvaška z izdelano vizijo točno vedela, kaj želi z vlaganjem v te (sicer redke) mogočne stavbe tik ob slovensko-hrvaški meji doseči, pa je le streljaj stran zgodba povsem drugačna. Dobre pol ure vožnje od Ormoža v zaraščenem ruralnem okolju samevajo in propadajo Bajnski dvori. Opustošeni in odeti v skrivnosti, ki bi lahko pomenile celo njihov konec ...

Bajnski, ne Banski

Bajnski dvori je pravzaprav ime za nekdanji sklop dvorca, zgradb za služinčad in pripadajočih gospodarskih poslopij v naselju Gornje Ladanje, v občini Vinica. Spada pod varaždinsko županijo, od samega mesta Varaždin je lokacija oddaljena okoli 15 kilometrov. Zaradi podobnosti imena jih marsikdo na prvo žogo zamenja z Banskimi v Zagrebu. Slednji (imenujejo jih tudi bansko sodišče) so zgodovinska stavba na Trgu svetega Marka v hrvaški prestolnici, ki je služila kot uradna rezidenca hrvaških banov, v njej je trenutno hrvaška vlada.

Ime Bajnski (ponekod, napačno, Banjski) pa izhaja od nekdanjih lastnikov madžarskega porekla – plemičev Both (tudi Bot) iz Bajna (domačini jim pravijo de Bajn; Bajna je sicer vasica na severu Madžarske). To je bila mogočna rodbina, ki je v stoletjih nakopičila ogromno bogastvo. Sčasoma so vse imetje nasledili člani družine Batthyány, sredi 19. stoletja pa preide v lastništvo grofov Erdődy. Ob koncu 19. stoletja je grad znan po izjemni zbirki umetnin in dragocenosti. Stari deželani še vedo povedati, kako so sobane krasila dela največjih baročnih slikarjev, umetelni kipi, knjižne police so se šibile pod težo redkih izdaj. Cvetje se je bohotilo v pozlačenih vazah, klet je bila polna prvovrstne žlahtne kapljice. In da sta bila zadnja grofovska posestnika dobra, imeli so ju radi, bila sta dobrotnika vasici in prebivalcem. Tudi zato sta pokopana doma, v grobnici le nekaj korakov stran od osrednje grajske stavbe.

A vse te zgodbe o zakladih so 'prispevale' k drugačnemu koncu, kot bi si najverjetneje želela. Danes sta njuna grobova razdejana, posmrtni ostanki oskrunjeni, grofičine kosti ležijo razmetane, v odprti krsti na ogled vsakomur. "Tega dne so še muze zajokale," je bilo brati naslove v lokalnih časopisih ob odkritju uničenja. A kako je mogoče, da – če že ne zapečatijo grobnice ali zapro dostopa do zemljišča – pristojni ne poskrbijo vsaj za zadnje počivališče 'dobrih grofov' (kot jih imenujejo krajani)? In čemu bi kdo sploh razdejal grob?

Obisk Bajnskih dvorov je svojevrsten podvig. Od dopustniškega vrveža na drugem koncu Hrvaške pozabljena vasica živi svoje življenje. Zagorci so topli, preprosti in prijetni ljudje. Sprva morda nekoliko zadržani pred tujci, a ko človeka enkrat 'preberejo', ga sprejmejo odprtih rok in mu radi pripovedujejo o svoji zgodovini in znamenitostih, ki jih ima ponuditi tudi ta del države. Večkrat žal zaman – morje je vedno prva izbira trum obiskovalcev, ki prinašajo denar – podobno menijo tudi tisti, ki zasedajo visoke položaje. Pa ne bi bilo treba biti tako.

Na zgodbo o zapuščeni grajski lepotici, ki v sebi nosi številne skrivnosti, ki le čakajo, da jih odkriješ, me je opozorilo družbeno omrežje. Grad, grobnica, zaklad – več kot dovolj, da v marsikom prebudi notranjega 'Indiano Jonesa'. Kot prvovrstno lokacijo za pustolovski izlet jo ponuja celo neka stran, ki vabi nemške turiste. "Grad Bajnski dvori med raziskovalci velja za izgubljeno mesto in zato ne sodi med klasične znamenitosti," piše portal. In nadaljuje: "Kako bogata je zgodovina Hrvaške, je razvidno iz velikega števila gradov in palač, ki jih najdemo predvsem na severu države. Eden od njih so Bajnski dvori pri Varaždinu, v bližini Drave in s tem slovenske meje. Če želite obiskati kakšen grad, pojdite v Gornje Ladanje. Bajnski dvori se nahajajo nekoliko izven kraja, na samotni lokaciji zahodno od vasi."

In čeprav torej le streljaj od Slovenije, zanje ni slišal še nihče. Preveč mamljivo, da bi ostalo zgolj pri sanjarjenju ...

Ko enkrat prečkaš mejo, cesta hitro začne zavijati. Vodi med majhnimi naselbinami, vasicami, po ravnici, ki jo na desni spremljajo manjše vzpetine. Cestišče je več kilometrov razkopano in razrito, delavci na vsake toliko usmerjajo promet. Sčasoma se pot prične nekoliko vzpenjati in navigacija te na ostrem ovinku ob nekakšnem improviziranem spomeniku usmeri desno, na makadam. Po par sto metrih, na levi, deloma obraščena z bršljanom, stojijo ogromna kovana vrata – vhod na grajsko posest.

Poti vodijo navkreber, po parku, med mogočnimi drevesi – nemimi pričami vzpona in padca plemiških družin, dvornega življenja, neštetih človeških usod. Na vrhu nas pričaka Marija Hršak Bonjeković, potomka zadnjih posestnikov in ena od lastnic. Na široko se nasmeji in pozdravi, družbo ji dela revirni gozdar, ki vzdržuje gozd. "Kako je tukaj lepo. In mir ..." občudujem prizore in razgled, ki se razprostira daleč po okolišu Zagorja. "Da, sem pridem, ko iščem svoj notranji mir," pritrdi gostiteljica. "Hodim po gozdu, spominjam se časov, ki sem jih kot otrok preživljala tukaj pri babici," se nostalgično zasanja v spomine.

Kraj bogate zgodovine

Graščina na gozdnatem hribčku nad Gornjim Ladanjem se prvič omenja v začetku 17. stoletja kot last plemičev Both. Družina madžarskega porekla je že stoletje prej dala dva hrvaška bana – Ivana (1493) in Andrijo (1505–1507). Pozneje je celotno imetje prešlo v last družine Baćan (madžarsko Batthyány), ki je s posestvom in širšo okolico upravljala vse do leta 1849, ko je avstrijski cesar in ogrski kralj Franc Jožef I., Habsburško-Lotarinški zaradi sodelovanja v madžarski revoluciji dal usmrtiti lastnika gradu Ljudevita Batthyányja ter mu zasegel premoženje.

Nova doba: graščina preide v last družine Erdődy

Dobro desetletje pozneje (1864) njegovi vdovi posestvo uspe prodati Ivanu Nepomuku III., grofu Erdődyu (tudi Erded) in njegovi ženi grofici Tereziji (rojeni Raczyńsky). V tem trenutku se prične novo obdobje za Bajnske dvore – zakonca Erdődy posestvo namreč izbereta za kraj, ki bo postal zakladnica dediščine. Gre za znano, vplivno in bogato plemiško družino, ki ima prostrane posesti na Madžarskem in Hrvaškem. Grof Ivan Erdődy je zadnji veliki varaždinski dedni župan, ta čast mu je pripadala na podlagi zaslug njegove družine v boju proti Turkom. Že leta 1845 je prodal svoja posestva v Moslavini in naselje Novi Dvori Klanječki, grofica Terezija pa leta 1887 proda še svoja v tedanji ruski Poljski. Vse vrednejše imetje z vseh posesti prepeljejo v Bajnske dvore, ki kmalu postanejo pravcati muzej z velikimi umetniškimi zakladi.

Da so tam bile tudi svetovno priznane umetnine, na primer dela Anthonisa van Dycka, Rubensa, Rembrandta in Murrila, je pred časom navajal denimo tudi hrvaški spletni portal Zakladi in skrivnosti (izvorno Blaga & Misterije), ki se ukvarja z raziskovanjem lokalnih mitov in legend. "Sobane so bile polne knjig, kiparskih del iz marmorja, srebra in brona, vitrine iz mahagonija in ebenovine so čuvale dragocen porcelan Alt Wien," pišejo.

O ureditvi notranjosti, prostorih in opremi več izvemo tudi iz knjige Stjepana Beloševića, ki je kot varaždinski župan in banski svetovalec dvorec obiskal ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Avtor piše o obstoju zbirke umetnin, slik (poleg prej omenjenih evropskih velikanov) Dürerja, Kaulbacha, Lenbacha in "nekaterih poljskih slikarskih prvakov", pa tudi dragega pohištva iz eksotičnega lesa, orientalskih preprog, beneških lestencev, porcelana iz Sèvresa in Dunaja.

Nekoč preprosti baročni dvorec je bil v 19. stoletju razširjen, moderniziran in obnovljen v duhu neogotike, historizicma in neoromanike, z novimi dograjenimi elementi – majhnim okroglim stolpom, tako imenovanim erkerjem (zaprtim balkonom z okni na vseh straneh) in četverokotnim stolpom. Stavbe je obdajal čudovit park s posebnimi pejsaži, vpetimi pokrajinskimi značilnostmi, jezerom in dvorno kapelico. Celota je tvorila dragocen kompleks kulturnih spomenikov in krajinske oziroma parkovne arhitekture, novo slikovito podobo Bajnskih dvorov pa so primerjali z istočasno prenovljenim dvorcem Trakošćan.

Ivan Erdődy umre leta 1879, grofica Terezija leta 1909. Posestvo podeduje vnuk njene sestre Wande – Samuel Feštetić (1876–1927) iz Tolne, aroganten in med ljudstvom precej nepriljubljen možakar. Novi lastnik še dodatno bogati in dopolnjuje zbirko grajskega inventarja z umetninami in starinami iz imetja svoje ugledne družine. Feštetići so med prvo svetovno vojno sicer bivali predvsem v Avstriji, za dvorec na Hrvaškem pa je skrbel upravitelj posestva.

Tistega marčevskega dne, davnega 1919, plameni požrejo zaklade, preostanek z dinamitom poženejo v zrak

V nemirnih časih prve svetovne vojne v graščini izbruhne požar, v večjem delu jo porušijo.

Novembra 1918, v burnih dneh razpada Avstro-Ogrske monarhije, uporni domačini prvič vdrejo v grad, prično se kraje, ropanja, uničevanje. Zgodba se ponovi marca 1919, ko kmetje in rudarji med uporom vdrejo v grad, tam popivajo in ga 'po nesreči' zažgejo. Kot pripoveduje tudi Hršak Bonjekovićeva, so bili lastniki čez leto odsotni, dvorec so namreč uporabljali kot poletno rezidenco. Po okolici se je širila vest o bogastvu, ki ga hranijo in "morda so si ga hoteli ogledati, ukrasti, kdo ve". V dvorec so vdrli ponoči in ker takrat v njem še ni bilo elektrike, so si svetili z baklami. Morda je bila kriva iskra, ali pa je kdo z ognjem oplazil katero od tapiserij. "Ali pa so hoteli na tak način prikriti sledi vloma in kraje," se sprašuje sogovornica. Ogromno poslopje so v trenutku zajeli plameni. "Gorelo je tri dni in tri noči. Ogenj je bilo ponoči videti celo iz Varaždina. Gasilska služba je bila primerna tistim časom – stara je ob koncu nekdanje države Avstro-Ogrske razpadla, nova država, ki je nastajala – Kraljevina SHS – je še ni prav osnovala. In domačini so z vedri vode gasili in reševali, kar se je pač še rešiti dalo," razlaga z žalostjo v glasu. V velikem požaru so zgorele številne umetnine, dragocenosti in knjige, inventar je bil uničen.

Na koncu so od južnega in zahodnega krila gradu ostali le goli sajasti zidovi in zogleneli ostanki. Te z dinamitom vržejo v zrak. Kot še pripomni sedanja lastnica, je imel dvorec nekoč namreč obliko podkve, na sredi je stal vodnjak, zahodni trakt je zaključeval manjši okrogli stolp. "Ohranil se je vzhodni trakt – to, kar vidimo danes. A to je le kakšnih 15 odstotkov nekdanje zgradbe."

Feštetiće je o dogodku obvestil takratni oskrbnik, grof pa nikoli več ni prestopil praga dvorca. "Kdo bi si pa želel v državo, kjer gradove sežigajo in mečejo v zrak, si je verjetno mislil. Pogorišče je le še enkrat prišla pogledat njegova soproga grofica in še zadnjič zaprla vrata."

Leta 1922 nepremičnino in del posesti kupi Janko Bonjeković z ženo Marijo, iz Varaždina. "Prababica in pradedek sta pri ptujski hranilnici vzela dolgoletno posojilo; še zdaj doma hranim to listino. Dele zemljišča – njive, travnike, gozd – ki je v skupni izmeri obsegalo kar 300 hektarjev, sta oddajala kmetom in drugim najemnikom ter tako počasi, leto za letom, odplačevala kredit."

V dvorcu družina sicer nikoli ni živela. Na posestvu so si zgradili novo hišo, grad je po besedah potomke nekdanjih lastnikov sprva služil bolj kot nekakšno skladišče, so ga pa vendarle vzdrževali. Krilo, ki je edino preživelo nemirne čase, novi lastnik nato postopoma znova prične obnavljali. Grajska posest spet zacveti, a ne za dolgo. Nastopi druga svetovna vojna, ko jo še enkrat deloma uničijo.

"Po več kot dveh desetletjih, ravno ko jim je končno uspelo bankam odplačati dolg in so si mislili, da bodo lahko mirno zaživeli, je prišla agrarna reforma." Okoliške obdelovalne površine v zakup dobijo lokalni kmetje. "Potrkali so na vrata. In če dedek ne bi umrl tri leta prej, bi ga kap gotovo takrat. A vedelo se je, kaj bo. In če so povsod državne uradnike, ki so prišli in jemali zemljo, odganjali in se nanje celo spravljali z vilami, lopatami in sekirami, jih je moja babica sprejela z velikim kosilom. Na mizo je dala najboljši porcelan in srebrni pribor. Razumela je, da niso oni krivi, opravljali so samo svoje delo," razlaga Hršak Bonjekovićeva. Družini je ostalo pet hektarjev zemljišča. So jim pa šli na roko vsaj toliko, da niso posesti do konca razdrobili.

Od otroškega letovišča do psihiatrične ustanove: grad za infekcijske in duševne bolnike

Leta 1945 oblast Bajnske dvore dokončno odvzame Bonjekovićem, ozemlje preide v državno last in postane lastnina Narodnega odbora Občine Vinica, z namenom preureditve v okrevališče za otroke iz vse nekdanje Jugoslavije.

Grad pozneje prevzame Zavod za socialno varstvo Narodne Republike Hrvaške (NRH) in ga najprej spremeni v sindikalno letovišče, nato pa nameni za klimatsko zdravilišče za bolnike z infekcijskimi boleznimi oziroma v ambulanto za tuberkulozo, je pred časom poročal portal eVaraždin.

Leta 1961 osrednja grajska stavba postane psihiatrični oddelek takratnega Medicinskega centra Varaždin. Nazadnje tukaj vzpostavijo samostojno psihiatrično bolnišnico, kar Bajnski dvori ostanejo še dolga leta.

150 postelj za 'kronične alkoholike in psihotične'

Bolnišnica, ki je delovala od leta 1967 do 1995, ima kar 150 postelj – 30 na Oddelku za bolezni odvisnosti in 120 postelj v moškem in ženskem psihiatričnem oddelku. Na nevrološko-psihiatričnem odseku so zdravili nevroze in psihoze, ki niso zahtevale daljšega bolnišničnega zdravljenja, alkoholni delirij in druge organske psihoze ter somatske zaplete med psihiatričnim obolenjem. Tam so obravnavali tudi kronične psihotične bolnike, psihoorganske sindrome, kronične alkoholne bolnike in manjše število psihiatričnih bolnikov, ki jim je bil zagotovljen azil, piše spletni portal Sjeverni.info.

Stara gospodarska poslopja, nekoč namenjena oskrbi grajske gospode, prilagodijo za potrebe bolnišnice, dogradijo številne nove stavbe – največjo na območju, kjer sta bili nekoč južno in zahodno grajsko krilo. Pa kuhinjo, stražarnico, kotlovnico, stanovanja za terapevte, osebje, celo majhno trgovinico.

Nerešena premoženjsko-pravna razmerja dvorec prepustila zobu časa

Kljub temu, da se je prostore uporabljalo oziroma so vsaj služili nekemu namenu, pa je (podobno kot pri nas) ostajalo vprašanje pravega lastništva oziroma protipravnega predvojnega odvzema imetja prvotnim lastnikom. In nerešeni lastniško-pravni odnosi ter čas propada so naredili svoje – to je postal še en zapuščen objekt; kljub temu, da je sodišče pozneje odločilo, da se ga vrne lastnikom. Psihiatrično bolnišnico so izselili, bolnišnične stavbe in zdravniška stanovanja pa opustili in prepustili zobu časa.

Ko danes prestopiš prag stare grajske stavbe, na tleh dolgega hodnika ob prevrnjeni omari najprej zagledaš kupe porumenelih kartonov in papirja. Bolj ali manj popisane kartoteke razkrivajo najbolj intimne osebne podatke, življenjske zgodbe nekdanjih bolnikov. Anđelko V. iz Zagreba, sprejet avgusta 1985, poskus samomora. Josipa M. iz Varaždina, april 1976, prividi, prisluhi, halucinacije. Pa aplikacije zdravil: haldol, prozac. Deloma neberljive informacije, ki pa bi gotovo povedale več, kot bi zdravljeni dopustili in radovedni obiskovalec sploh smel vedeti. Med njimi pa, v posmeh in ironijo, razmetane igralne karte. Podobna slika je na koncu hodnika – razbite sanitarije, na steni pa z zelenim sprejem popisano ogledalo: norčavo, zlovešče, kruto ali zgolj odsotno se 'z druge strani' smeji popačen obraz ...

Ogromni izpraznjeni prostori so tudi v nadstropju, po katerem se povzpneš po majavih lesenih stopnicah. Zelo previdno, deloma so namreč že povsem strohnele in polomljene. Soba za sobo, s sten se lušči omet, polomljene ploščice, na sredini tu in tam kakšen kos pohištva, ob katerem je že na prvi pogled jasno, kdaj in kje je bilo narejeno. Tam je tudi izhod na teraso – okrog in okrog jo zapira kovana ograja, ki sega do stropa. Menda so se sem enkrat na dan lahko 'sprehodili' pacienti z najtežjimi psihozami.

Še stopnišče višje je mračno. Smrdi. Po plesni, gnilobi, morda tudi mrhovini. Podstreha je do vrha napolnjena s preperelimi vzmetnicami. V stolpu, ki ga z dveh strani osvetljujejo velika okna, je stojalo za oblačila – tam visijo moške obleke, ki so jih v desetletjih požrle miši.

Slika ni nič lepša v drugih stavbah. Hodniki in na obeh straneh prostori za obolele, prevrnjeno jugoslovansko pohištvo in nočne omarice na zarjavelih kolescih, pod nogami se lomi in poka razbito steklo. Prah, pajčevina, umazanija. Tudi v zgradbah sodobnejšega 'porekla' pa ostajajo sobe, ki so videti, kot da jih je nekdo pravkar izpraznil. Mešanica zgodovinskih in sodobnih opuščenih objektov. To je resnično izgubljen kraj ...

Leta 2010 je bilo celotno premoženje v postopku denacionalizacije vrnjeno potomcem družine Bonjeković. "Prvotno sva bili lastnici skupaj s teto, očetovo sestro, po njeni smrti je ta delež nasledila hči, moja sestrična," pojasni lastnica. "Želela sem si, da bi vsaj nekdo od prednikov to doživel." Povprašam jo še o možnosti izplačila in ne vrnitve v naravi. Pravi, da je država nepremičnino ocenila na tako mizerno vsoto, da je že smešno in da se za to možnost niso odločili. Pa tudi če bi se, stanje verjetno ne bi bilo kaj drugačno. "Morda bodo prihodnje generacije kaj naredile iz tega, ne vem, upam. Še vedno pa lahko na koncu prodamo, a precej pod ceno."

Skrit, a dobro obiskan. Morda še preveč

Leta 2015 so dvorec še enkrat zajeli plameni. Požar je izbruhnil v stolpu, preiskava pa je pokazala, da je zaradi iskrenja zagorel strop. Ogenj se je nato razširil na streho, ki se je skoraj v celoti podrla. V požaru se je lažje poškodoval 52-letni lastnik, višino škode pa je bilo skorajda nemogoče oceniti, navajajo hrvaški spletni portali.

Težko je tudi govoriti o krivdi. Morda je šlo za splet nesrečnih okoliščin, morebiti so še enkrat 'po nesreči' zakurili vandali. Dostop do dvorca je namreč prost bolj ali manj vsakomur, ki si želi vanj, vhodi in vrata so odprti. Da je celotno posest nemogoče ograditi, priznava Hršak Bonjekovićeva. "A ljudje morajo vedeti, da hodijo po tuji, moji lastnini." To, kot pravi, je še ne moti toliko kot dejstvo, da nepridipravi dodatno uničujejo vse, kar jim pride pod roke. "Ne razumem, zakaj je treba razbijati. Kako lahko nekdo uživa v tem?" se sprašuje. Vsako tako uničevanje, poškodovanje brez pravega razloga, morajo prijavljati policiji. "To je samo dodatno delo za nas, pa tudi potrata časa. Kar smo jih kdaj sploh uspeli izslediti, so bili to mulci." Tudi zato raje vidi, da bi jo ljudje – če bi že radi obiskali in si ogledali ta pozabljen kraj – poiskali, kontaktirali in ji povedali za namero. Morda jim bo še kaj povedala in razkrila kakšno skrivnost, kot jo je nenazadnje tudi nam ...

In da se vrnemo še na sam začetek. V sklop grajske posesti Bajnskih dvorov je nekoč spadala tudi kapela. Zgrajena je bila konec 19. stoletja in posvečena Sveti Mariji Čestohovski. Do nje od dvorca s stolpom vodi krajša pot po hrbtišču hriba, med stoletnimi drevesnimi velikani. Stoji na gozdni jasi, obdana s spokojno tišino.

Ogromna težka lesena vrata so zaprta, a ne zapahnjena, še manj zaklenjena. Le improviziran zatič loči zunanji svet od skrivnostne notranjščine. Kapela, ki sta si jo zakonca Erdődy izbrala za zadnje počivališče, pa v sebi nosi malodane grozljive prizore, na kar so prvi opozorili raziskovalci prej omenjenega portala Zakladi in skrivnosti. Že ob vhodu je videti, da sta oba grobova 'dobrih grofov' poškodovana – grofičin, ki je na levi, močno, grofov nekoliko manj. Sarkofaga iz barvnega marmorja z izklesanimi angeli in okrašenimi stebri sta razbita in polomljena, razdejana, opustošena in odprta. Grofičina kovinska krsta z ornamenti, značilnimi za slog pokopa s prehoda iz 19. na 20. stoletje, je odprta. Posmrtni ostanki dveh izjemnih oseb, za časa življenja znanih kot velikih mecenov, zavetnikov in zaščitnikov celega varaždinskega okoliša, so oskrunjeni. Kosti grofice vidne in celo razmetane.

Terezija Erdődy (z dekliškim priimkom Raczyńsky, oziroma Raczyńska) se je rodila 23. aprila 1820 v Poznanju na Poljskem. Za časa življenja je slovela kot ena redkih akademsko izobraženih žensk svojega časa. Ukvarjala se je s slikarstvom ter bila velika poznavalka in zbirateljica umetniških del, organizirala je tudi likovne kolonije.

Domačini se je spominjajo kot velike donatorko, klicali so jo 'dobra grofica'. Zapisi o njenem delovanju razkrivajo tudi, da je bila dobrotnica, ki je finančno pomagala prostovoljnemu gasilskemu društvu iz Vinice. Darovala jim je že leta 1896 ob gradnji gasilskega doma, ki je kmalu postal zbirališče tako gasilcev kot drugih domačinov, prispevala pa je tudi denar za novo mehansko brizgo, ki je lahko istočasno dobavljala vodo iz vodnjaka in jo prečrpavala do požarišča.

Okoliškim prebivalcem pomagala pri šolanju in izobraževanju, letno podarjala obleko za revne otroke

Med drugim je pripomogla tudi pri razvoju šolstva v varaždinski županiji, zato so ji 28. maja 1899 zaupali posebno čast botrstva šolske zastave v mestu Varaždin. V Vinici oziroma današnjem naselju Marčan je še pred tem, leta 1887, dala zgraditi in opremiti dekliško šolo, leta 1897 pa ustanovila posebno fundacijo za vzdrževanje šolske stavbe. V zgodovinskih virih je ta dogodek opisan kot "pridobitev šole" in je omenjen kot eden najpomembnejših dogodkov v občini Vinica. Grofica Erdődy je vsako leto revnim šolarjem podarjala oblačila in obutev, v zimskih mesecih pa uvedla dnevne tople obroke za otroke, ki so živeli daleč od šole. Tudi zato je ostala v spominu naroda kot izredno plemenita ženska.

Umrla je 14. januarja 1909 v Gradcu, kjer je običajno preživljala zime. "Njena smrt je užalostila vso skupnost, zlasti šolo za deklice, ki je izgubila pokroviteljico, svojo najmočnejšo zaščitnico, svojo mamo ..." so tedaj pisali hrvaški časniki. Pokopana je bila ob svojem možu, grofu Ivanu Nepomuku III.

Grofov sarkofag je prav tako poškodovan, ne pa polomljen. Kjer se stikajo stranice kamnitih blokov, zevajo nekaj centimetrske razpoke, umetno ustvarjene špranje, kamor so nepridipravi zabili lesene zagozde, da bi se lažje dokopali do 'vsebine'. V obrisih je vidna lesena gmota, a bi težko rekel, da gre za krsto z njegovim skeletom.

Ivan Nepomuk III. je bil zadnji župan Varaždina iz rodbine Erdődy, ki mu je ta naziv pripadel z dedovanjem. Ko je 30. maja 1848 okrajna županijska skupščina sprejela odločitev, da grofom Erdődy ne bo več priznana oziroma se jim na podlagi tako imenovanega nasledstvenega prava ne bo več podeljevala dedna pravica do časti nazivov velikih županov varaždinske županije, je kot zaveden Madžar zapustil deželo. Obstaja tudi njegov dopis županiji, v katerem uradno protestira zoper odločitev, da sta bila čast in naziv velikega varaždinskega župana podeljena osebi izven družine Erdődy.

Umrl je leta 1879 na Dunaju, v zakonu z ženo Terezijo pa ni imel potomcev.

Vsakodnevno potovanje sonca skozi barvna stekla metalo žarke na oltar

Hršak Bonjekovićeva se spominja, kako čudovita kapela je to nekoč bila. "Strop je bil obarvan temno modro, kot nočno nebo, krasile pa so ga zlate zvezde. Ob vsaki strani so bile lesene klopi, prostor za kamnit oltar so obdajali stebri s štukaturami," pripoveduje. Tri okna, visoko nad prezbiterijem, so krasili stekleni vitraži, in ker vsako leži na eni strani neba (vzhod, jug in zahod), je sončni svod spremljala čudovita igra svetlobe in barv. Nad vhodom je majoličen relief v slogu florentinske keramičarske in kiparske delavnice Luca della Robbia, vernike je ob vstopu pričakala škropilnica iz črnega marmorja. Tudi kapela (podobno kot dvorec) je bila skrbno opremljena: ob obeh straneh oltarja sta stala kipa, dodatno vrednost je dajala slika Žitne Madone.

To je tudi edina dragocenost, ki se je ohranila od nekdaj tako bogate opreme. Danes jo hranijo v varaždinskem mestnem muzeju – pravzaprav je to najstarejša slika iz njihovega fundusa oziroma 'Stalne razstave starih mojstrov'. Gre za delo neznanega avtorja iz druge polovice 15. stoletja, naslikano v tehniki jajčne tempere na lesu. Da gre za eno najlepših zavetnih slik, ki jih hranijo, navajajo tudi v muzeju. "Žitno Madono ali Devico s klasjem se pripisuje češkemu umetniškemu krogu," pišejo na svoji Facebook strani ter dodajajo, da je slika – edina znana te vrste oziroma tipa na Hrvaškem – del triptiha iz Bajnskih dvorov.

S slikanjem takšnih prizorov so začeli umetniki s podeželja, večinoma samouki, vpliv pa se je kasneje razširil še na slikarje, delujoče v mestih. Te vrste slik so bile v 14. stoletju zelo priljubljene na Bavarskem in v Avstriji, kjer bi lahko iskali njen pravzor. Noseča Marija v zeleni obleki, okrašeni s klasi žita, je naslikana stoje, s sklenjenimi rokami. Klasje je simbol deviškega materinstva, primerjali so ga z "Gospodovim poljem, ki žito rodi brez semena". Žitna Madona velja za zaščitnico plemstva, k njej so nekoč v porodnih mukah molile predstavnice aristokracije, ponekod pa se jo prikazuje tudi kot tisto, ki "odpelje pokojnika", pojasnjujejo v Mestnem muzeju Varaždin (Gradskem muzeju Varaždin – GMV).

Sogovornica se še živo spominja, kako se je v nekdaj imenitni kapeli poročila njena teta. "Sprevod je šel od dvora do kapelice. Imam še fotografijo tete v poročni obleki pred cerkvico," pove. "Danes ni več nič, še stopnice so izruvali," tiho in potrto pristavi, medtem ko se skorajda že sama pri sebi sprašuje, zakaj bi kdo odtrgal kamniti prag. "Ga je očitno že potreboval doma ..." na humoren način skuša zakriti razočaranje.

Prelaganje odgovornosti? Moje, tvoje, nikogaršnje ...

Marija Hršak Bonjeković ob tem še razlaga, da kapela ni bila del premoženja, ki jim je bilo leta 2010 vrnjeno kot dedičem poslednjih lastnikov. "Grofica Erdődy je kapelo in zemljišče okoli nje, kot kraj, kjer je želela biti pokopana, izvzela iz posesti ter jo darovala skupnosti kot javno dobro," pove. Nepremičnina je sicer v samem središču Bonjekovićeve zemlje in je tako treba za dostop do nje v vsakem primeru prečkati njen del.

Na stanje kapele je že večkrat opozorila pristojni konservatorski oddelek v Varaždinu. V obupanih in jalovih poskusih, da se jo vsaj nekoliko zaščiti, so jo že večkrat skušali zakleniti, pa so uničevalci zlomili del vrat. Nato so celo sami zamenjali ključavnico – zaman, vlomilci so jo razbili in našli pot v notranjost. "Delamo vse, kar je v naši moči, a zdi se, da nikomur ni mar," je aprila izjavila hrvaškim novinarjem.

Zdaj so na vrata namestili le začasen, provizoričen zatič in zarjavelo verigo, ki pa ne opravlja svoje vloge. Že pred časom so sicer zamenjali streho in tako preprečili vsaj zamakanje, s tem pa popolni propad stavbe.

Novinarska vprašanja o (najmanj) žalostni usodi kapele smo posredovali tako na Občino Vinica, varaždinsko županijo kot tudi Ministrstvo kulture in medijev Republike Hrvaške. Slednji so nas prosili za prevod, njihove odgovore še čakamo in jih bomo objavili takoj, ko jih prejmemo.

Edini so nam doslej odgovorili le z občine, kjer so uvodoma potrdili, da se je celotno posestvo Bajnski dvori vrnilo potomcem družine Bonjeković. Na delu nepremičnine (natančneje del parcele številka 551/1, katastrska občina Gornje Ladanje) je omenjena grobna kapela. A težava se pojavi, ker je v zemljiških knjigah najti zapis, da je kapelica na parceli številka 551/2, kar je napačno – njena točna lokacija je vidna na orto-foto karti oziroma zemljevidu (fotografija levo).

Lastništvo kapele, čeprav napačno vrisane, pa pripada tako imenovanim Zakladom Matere Božje Czestochanske (v prevodu Čestočanske ali Čestohovske) – za kaj točno gre, sicer ni povsem jasno (morda je bil to kakšen fond, zakladnica s sredstvi za vzdrževanje kapele ali društvo oziroma združenje, op. p.). Tudi na občini o tem niso našli sledu, potrjuje pa navedeno zemljiškoknjižni izpisek, ki so nam ga posredovali – kaže, da jim pripada zemljišče, na katerem je kapela s pokopališčem, v kupni izmeri 528,8 kvadratnega metra.

Drugi vpis (Z. 6626/08) z 29. oktobra 2008 medtem navaja, da je na podlagi dokončne odločitve Uprave za zaščito kulturne dediščine hrvaškega kulturnega ministrstva od 13. julija 2004 zabeleženo, da na nepremičnini iz prejšnjega odstavka "obstaja kulturno dobro, označeno kot grobna kapela družine Erdődy v Bajnskih dvorih (Ladanje Gornje)". Na podlagi pravnomočne odločbe je nato še vknjižena pravica do prvoodkupa v skladu s 37. členom Zakona o varstvu in ohranjanju kulturnih dobrin.

Da ima kapela status kulturnega bogastva, potrjujejo tudi na občini in nas zato nadalje napotujejo na pristojno ministrstvo: "Vsa vprašanja v zvezi z lastništvom in ureditvijo ali sanacijo bi moralo reševati Ministrstvo za kulturo RH." Pravijo še, da je kapela začasno zaprta. "Pred 20 leti je bilo ustanovljeno Društvo za zaščito zapuščine grofov Erdődy, ki razpolaga z določenimi finančnimi sredstvi, s pomočjo katerih načrtujejo naročiti dela za nujno sanacijo, prvenstveno vhoda v kapelo," so sporočili.

Vesti, govorice in zgodbe o zakladu: pravljice za lahko noč ali legenda, v kateri je vendarle zrno resnice?

Skorajda toliko kot je stara sama kapela oziroma vse od pokopa grofice, ves ta čas se pojavljajo tudi novi in novi vlomi, neprestano brskanje za zlatom in drugimi dragocenostmi, s katerimi naj bi bila Erdődyjeva pokopana. "To ni prvič, da so vlomili. Pravzaprav to uničenje sploh ni novo, zadnji tovrstni dogodek se je zgodil pred leti in je tako pač ostalo oziroma se vsa ta leta ni naredilo nič, da bi se takšni dogodki preprečili. Vlomi v kapelo so razmeroma pogosti. Največja devastacija se je zgodila pred desetletji, se mi zdi, da v šestdesetih. Po tem so krsto popravili in grofa položili nazaj, sarkofage popravili. Pa je zdržalo le par let," pravi naša gostiteljica.

Za nenehna opustošenja je nedvomno 'kriva' tudi urbana legenda, ki privablja radovedne iskalce zaklada. Roparji grobov, ki ne razumejo, da ne gre za materialni, temveč izjemni kulturni zaklad, se strinjava. "Sploh pa, resnično mislite, da so bili grofje in njihovi nasledniki tako neumni, da bi dali vse to bogastvo zakopati? Edina vredna stvar v grobu bi morda bil poročni prstan na roki grofice. In po drugi strani – če bi že kaj bilo – glede na to, kolikokrat so njune kosti že premetali, mislim, da možnosti za to, da se tam še kaj najde, več ni." Zakaj ne bi dobrim grofom torej končno le pustili leči k zadnjemu počitku?