'Kako ujeti bomo v trenutnih razmerah, je odvisno predvsem od nas samih'

"Nekateri so mi nastavili ogledalo, drugi so mi prisolili zaušnico, nekateri so pluli po isti reki, čeprav proti toku ... Bili pa so enostavno tam, ko sem jih najbolj potrebovala," je o ljudeh, ki jih je srečevala na svojih poteh, zapisala Anja Kovačič. Novinarka, publicistka in strokovnjakinja za odnose z javnostmi ima od nekdaj v sebi nemirni popotniški duh z neizmerno željo po svobodi, gibanju, raziskovanju. V svojem knjižnem prvencu Ujeta v svobodi opisuje, kako je zaradi ukinjenih letov ob začetku pandemije ostala ujeta sama v tropskem raju med neznanimi ljudmi in njihovimi običaji. 

Avtorica bralca takoj potegne v dogajanje in ga z izostrenim pogledom popelje na odisejado po Avstraliji, Havajih, Fidžiju, Salomonovih otokih in se s spomini dotika še nekaterih drugih potovanj. Njen potopisni roman se ne drži nobenih strogih pravil. Je osebna izpoved, a hkrati novinarska reportaža, je roman in hkrati dnevnik. Na potovanju doživi avstralske požare, tropski ciklon, doživi umor med aborigini, se med zadnjimi turisti povzpne na goro Uluru, spoznava ljudi in prisluhne njihovim zgodbam ... Pri tem pa se nauči sprejemati in izpuščati.

Ker se poznava še iz študentskih let in sva bili nekaj časa tudi sodelavki, se bova med pogovorom tikali. Naslov knjige je pomenljiv – Ujeta v svobodi. Kaj pravzaprav z njim sporočaš? Rekla si, da si se na nek način morda počutila ujeto v Sloveniji in te je zato vleklo na potovanje? Si se na tam osvobodila, ali se znova znašla ujeto? 

Nisem bila ravno ujeta v Sloveniji, sem pa vedela, da bom lahko doma občutila več svobode, če jo bom lahko našla še po svetu. Na pot se nisem odpravila z namenom, da sama sebe spoznavam, da odkrijem vse tiste kotičke v sebi, ki jih doma nisem. Ampak so se vsa spoznanja na poti zgodila spontano. Šele ko se enkrat odmakneš od domačega okolja, dnevnih rutin, od ljudi, ki te vsak dan obkrožajo, od vsakodnevnih stresnih situacij, lahko začneš dejansko spoznavati sam sebe. Ker imaš čas zase, imaš čas z razdalje podoživljat občutke, ki so ti sicer normalni … Normalno se ti zdi, da imaš rad starše, da imaš rad prijatelje, da imaš rad sestre, brate ... Ampak ko se oddaljiš od njih, dejansko šele vidiš, kakšna so iskrena čustva do njih, kako močna so, zakaj obstajajo. Takrat začneš spoznavati samega sebe. In vsaka oseba, ki sem jo spoznala na poti, je imela pomembno vlogo v mojem življenju, da sem prek nje spoznala osebe iz mojega osebnega življenja. 

Ujeta v svobodi je v bistvu igra besed z več različnimi pomeni. Denimo, ujetost v naših lastnih okvirjih, ki si jih sami postavimo. Pogosto smo sami krivi, da ne dosežemo nečesa, ker smo si sami nadeli oklep ali neko ključavnico nekje. Hkrati pa nas lahko omejuje tudi okolje. In ko se osvobodiš vseh teh stvari, zavedno ali nezavedno, ugotoviš, da si bil ves čas svoboden. Zato ujetost: ker smo ujeti, a smo hkrati svobodni. Ujeti smo v neki svobodi, ki se je ne zavedamo. Tudi trenutno, ko je korona. Vsi smo svobodni, svobodno se lahko gibamo, pod določenimi ukrepi, ki nam jih nekdo zapoveduje. Kako ujeti pa bomo, kako se bomo ob tem obnašali, je pa odvisno od nas samih. In isto je z vsemi ostalimi stvarmi. Če imaš željo nekaj narediti in boš iskal izgovore in razloge, zakaj se tega ne da doseči, boš ujet v svojih sanjah. Imaš sanje, ampak sam sebe prepričuješ z milijon izgovori, zakaj jih ne moreš doseči. Ko daš pa vse razloge na stran in namesto preprek in ovir odkriješ, da je to lahko tvoja moč ... Ko se zaveš, da to, kar si doživel, ni ovira, ampak je to tvoja dodatna moč, ki te lahko pospešeno dvigne nad oblake, da dosežeš tisto, kar si želel. Takrat pa lahko zadihaš svobodno.

V okolici Brisbanea sem spoznala Andreja, Slovenca v Avstraliji, ki me je med prvimi opomnil na to, da zgolj selitev v tujino ne pomeni spremeniti sebe. On priznava, da je "zbežal" iz Slovenije v Avstralijo zato, da bi bil srečnejši, da bi mu tam bilo lepše. Ampak je živel na isti način in z isto miselnostjo kakor doma. Jaz pa ne "šparam" z besedami in sem mu določene stvari direktno povedala: "Ves čas meni sanjariš o Sloveniji. Sanjariš o stvareh, ki si jih imel doma, pa si šel stran od njih." Isto je z vsemi. Če se prestavimo v drug kraj, se preselimo v drugo mesto ali drugo državo in se naša miselnost ne spremeni, smo ujeti v svojih miselnih vzorcih, ki nas označujejo. 

Potovanje, ki ga opisuješ v knjigi, si začela v Avstraliji. Za koliko časa si pravzaprav šla tja, kakšen je bil prvotni načrt, in kako se ti je ta načrt zaradi korone sfižil?

V Avstralijo sem šla z enosmerno karto z delovno-turističnim vizumom, ki je veljaven eno leto, in z željo, da se vrnem, ko se vrnem, če se vrnem. Doma sem pospravila vse omare, vse svoje stvari zapakirala v vakuumske vrečke in pripravila domačim, da mi pošljejo, če bi to bilo treba. Nekih večjih planov nisem imela, sem si pa želela na polno izkoristit to možnost, da lahko grem potovat. 

Še preden je izbruhnila korona, sem s takratnim partnerjem, ki sem ga spoznala na poti, imela namen prepotovat še delček Azije in večino otočij okrog Avstralije, ki so nam sicer zelo težko dostopna, ker so karte zelo drage. Ko pa potuješ iz Avstralije na Salomonove otoke, Fidži, Papuo Novo Gvinejo, Novo Kaledonijo in vsa ta otočja, so pa smešno poceni. Toda, ko se je zgodila korona, so začeli odpovedovati lete. Tako sem morala prilagoditi potovanje in sem veliko stvari črtala s seznama. Ko pa sem ostala ujeta na Salomonovih otokih in so bili dejansko vsi leti odpovedani, pa sem ugotovila, da dejansko potovanja pred mano več ni, je samo še vrnitev domov. Najbolj obžalujem, na kar sicer nisem imela vpliva, je to, da nisem šla na Papuo Novo Gvinejo. To je ena stvar, ki me kliče nazaj. Še enkrat bi odšla tudi na Salomonove otoke, da bi jih dejansko raziskala. To sta dve državi, ki mi jih je korona "vzela", pa ne bom dovolila mi jih za vedno odvzame s seznama.

Se spomniš trenutka na potovanju, ko si se zavedala, da je korona res močno posegla v naša življenja?

V bistvu sva z Ryanom, takratnim partnerjem, ravno načrtovala, katere vse države v Aziji bi obiskala, ko se je začelo govoriti o koroni. In ker nisva vedela, da bo šlo to v takšne razsežnosti, sva se odločila, da bova vse načrtovala normalno. Potem pa sem zaradi spleta okoliščin, ki se skrivajo tudi v knjigi, na Salomonove otoke odletela sama. Ker je korona takrat že začela vplivati na letalski promet, je Ryana zajela panika in kot anksiozen človek je rekel, da ne gre nikamor in je odletel samo še nazaj v Kanado. Jaz pa sem vseeno hotela vztrajati in poskušati narediti največ od potovanja, kar lahko. 

Kljub moji trmi in vztrajnosti pa je bila korona močnejša in sem morala priznat premoč, da nisem kupovala dragih kart in vseeno na silo šla v določene države, kamor bi se sicer v tistem trenutku še dalo pripotovat. Ampak sem nekako precenila, da bom ostala na Salomonovih otokih dokler ne bo moja vrnitev domov potekala tekoče. Nisem na silo lezla domov, ampak sem počakala, da je bila vrnitev najbolj enostavna in najcenejša, kar se je dalo. 

Koliko časa si bila pripravljena čakati oziroma koliko si potem dejansko morala čakati na vrnitev?

Pripravljena sem bila čakati v nedogled, dokler bi bilo treba. Dejansko nisem želela, da bi se mi kjerkoli še kaj zataknilo, ker sem na Salomonovih otokih začutila, da sem doma. Domačini so me sprejeli, sosedje so me sprejeli. Spoznala in družila sem se Polono, Slovenko, ki je poročena z domačinom. Spoznala sem vplivneže, ki mi še danes sporočajo, kakšno je stanje glede morebitnih okužb. Ugotovila sem, da imam močno zavetje, da je brez pomena trmarit in "z glavo čez zid" potovat v eno drugo državo, kjer lahko spet ostanem sama v teh kriznih trenutkih. Tako sem se s trezno glavo odločila, da počakam, dokler bo treba. 

Namesto načrtovanih sedmih dni, sem na Salomonovih otokih preživela 47 dni. In čez nekaj časa se nisem več počutila ujeto, ker sem sprejela, da so Salomonovi otoki oziroma Honiara moj dom za nedoločen čas. Ko pa sem to sprejela, je naenkrat prišla priložnost, da grem domov. In spet nisem vedela, kaj naj. Ravno sem se odločila, da ostanem in potem sem se spet morala odločiti, ali zdaj res grem, ali ostanem. 

Ves čas sem bila torej na neki preizkušnji in sem razmišljala, zakaj se te stvari dogajajo. Danes razmišljam ravno nasprotno. Če se vse te stvari ne bi dogajale, bi verjetno to korono zdaj dosti težje prenašala. Tako pa jo zelo enostavno sprejemam. Vsi ukrepi, ki se z danes na jutri sprejemajo – poskušam se pretvarjati, kot da jih ni. Enostavno sprejemaš, kot da so že nekaj normalnega in greš naprej z normalnim življenjem. Ne obremenjujem se z ukrepi, mogoče ravno zato, ker sem toliko enih odločitev morala sprejemati na Salomonovih otokih. 

Ravno to sprejemanje in izpuščanje je eno od spoznanj, ki ga opisuješ tudi v knjigi. Ali ti je uspelo tudi po vrnitvi domov to miselnost obdržati? Je težko, da pustiš, da se stvari odvijajo same od sebe, da jih ne skušaš izsiliti?

Pred potovanjem sem vedela, da želim biti takšna, ki sprejema in izpušča in gre naprej, pa nisem bila v celoti. Med potovanjem sem se tega učila. Ko sem prišla nazaj, pa mislim, da to dejansko zdaj znam počet. Z Boštjanom (Videmškom, op. a.) se velikokrat pošaliva tudi v drugih situacijah, ki pridejo v življenju: "Vdih in izdih." Pride – vdihneš, izdihneš in greš naprej. To je predvsem težka stvar za osebe, ki so kot jaz: trmaste, odločne, mislijo, da mora biti vse po “reglcih”, kot si si zamislil. Ja, lahko je tako. Ampak ne tisti trenutek, ko si si zamislil. Lahko ta stvar, ki si si jo zamislil, ki bi jo rad, pride enkrat pozneje. Ko je čas za to. 

Ali velikokrat slišiš očitek, da nisi več ista in da si se spremenila?

Ne, tega mi nihče ne reče. Sama pri sebi pa vidim, da sem se spremenila. Ker pa sem sama dovzetna za opazovanje ljudi in za opazovanje občutkov, ki jih dobim od drugih, pa vidim, da so drugi opazili, da sem se spremenila. Nihče pa tega ne reče. Ker je ravno to tisto, kar je najtežje: sprejeti videno in sprejeti spremembe.

Zdaj je na ljudeh, ki so ob meni, da sprejmejo to novo osebo. Torej, naložila sem jim en izziv, na katerega pa tudi niso vsi pripravljeni. Zdaj opazujem, kako se na novo postavljajo odnosi v družini, med prijatelji in med znanci, s katerimi smo bili dolgo časa na razhodu oziroma nismo bili v stiku, pa se zdaj spet povezujemo. Oni nekako laže sprejemajo to novo osebo, medtem ko tisti, za katere sem mislila, da me sprejemajo, pa me mogoče ne več. Ali pa tudi oni potrebujejo čas, da spoznajo to novo osebo, ki ni tako drugačna, samo na drugačen način sprejema stvari. 

Prve besede, ki si jih zapisala na Salomonovih otokih, si v bistvu pisala v času, ko se je pri nas začel prvi val epidemije. Kako je bilo tam tistih 47 dni, ko si bila ujeta v Honiari? Kaj se je dogajalo, ste imeli kakšne ukrepe?

Ob pojavu korone je na Salomonovih otokih zavladalo nekakšno samozaprtje. Zaprte so bile vse turistične znamenitosti, odpovedana vsa potovanja, vsi izleti, vsa vodenja, agencije so zaprle svoja vrata. Ljudje pa dejansko niso točno vedeli, kaj se dogaja, zato ker je tudi informiranje javnosti na Salomonovih otokih zelo šibko. Če si predstavljamo, je to v bistvu tretji svet, kjer sicer ljudje imajo telefone, nimajo pa interneta, ne spremljajo toliko televizije, mogoče preberejo kakšen časopis, če ga slučajno na ulici najdejo. Zato tam poteka vse bolj v smislu “rekla, kazala”. In ko zaokroži informacija po mestu, je dan, dva panika, potem pa spet potihne. 

Ljudje so v strahu, da bodo ostali brez služb in brez denarja in da banke ne bodo imele več denarja množično čakali v vrstah na bankomatih. Ko se je bankomat izpraznil, so šli domov in naslednje jutro spet stali v vrsti, da so dvigovali denar. Maske so se kar naenkrat pojavile vsepovsod. Rdeči križ s Salomonovih otokov je s pomočjo Avstralije in Nove Zelandije dobil pošiljke za socialno ogrožene ljudi. Medtem ko smo se turisti navadno srečevali v lekarnah, kjer smo iskali razkužila, ki se jih ni dalo dobiti, in maske, ki se jih prav tako ni dalo dobiti. Prebivalci pa se niso toliko ukvarjali s tem. 

Najbolj zanimivo je bilo opazovati vajo policijske ure. Vaja policijske ure je bila za njih igra. Mislim, da je trajala od sedmih zvečer do petih zjutraj, dva dni zapored. Drugi dan, ko je bilo konec druge vaje policijske ure, so ljudje začeli “na polno” proslavljat. Bilo je kot, da praznujejo novo leto. Glasba, na ulicah ljudje, skupaj so jedli, pili, se zabavali, peli. Vso noč nisem spala, ker je bil na ulici direndaj. Oni so praznovali konec vaje policijske ure. 

Ena od stvari, ki pa te je precej bolj prestrašila med bivanjem na Salomonovih otokih, pa je prihod tropskega ciklona. 

Tako je, ravno v tem času se je zgodil še tropski ciklon, ki je pri meni povzročil paniko, saj nisem vedela, kaj moram storiti. Za potres vemo, da se postaviš pod obok, če so poplave, veš, da greš nekam na suho, na dvignjene točke. Pri ciklonu pa je bil dež z neba, z ene strani hiše je grozil ocean, s tretjega konca pa veter in lomljenje dreves. Tako, da nisem vedela, kam naj grem. Nisem vedela, ali sem bolj varna na ulici, v hiši, v kopalnici, pod drevesom, ali kje drugje. Nisem se znala obrniti in zato, ker nisem vedela, kaj narediti, me je zagrabila panika. 

Domačini pa so v tem uživali, ker so vedeli, da ciklon pride in mine. Voda odnese to, kar mora, in jim zjutraj vrne to, kar potrebujejo. Oni iz ostankov, ki jih ocean vrže nazaj na kopno, zgradijo novo hišo. Najdejo ostanke, si jih razdelijo, saj je to za njih skupno. In oni so uživali, ponoči so si kuhali riž, imeli piknike, otroci so se igrali, se veselili, da se lahko ponoči družijo. Mislim, da so se malo norčevali iz mene in se mi smejali, ker so videli, da sem bila panična in nisem vedela, kaj bi sama s sabo. 

V nahrbtnik sem dala računalnik, fotoaparat in dokumente in sem ga trdno držala ob sebi, v primeru, če nas “odnese”, da imam vsaj te osnovne stvari ob sebi. Oni pa enostavno sprejemajo naravo. Vse, kar jim da narava, sprejmejo in s tem živijo. Edino, česar so se bali, je to, da bi korona prišla v mesto. Bojijo se prvega primera korone, ker vedo, da če enkrat pride prvi primer, se bo okužba hitro razširila, zato ker so šibkega zdravja in je njihov zdravstveni sistem šibek. Tako, da se dejansko borijo za to, da ostanejo pri nič primerih.

Poleg ciklona in korone se ti je na potovanju zgodilo še veliko zanimivih, celo neverjetnih stvari. V knjigi opisuješ tudi zelo zanimivo izkušnjo, ko se je med tvojim bivanjem v aboriginski skupnosti zgodil umor. Si po vsem tem času sploh že dojela, kaj se je zgodilo?

Res sem doživela veliko. Bila sem prisotna v Avstraliji, ko so se odvijali obsežni gozdni požari. Bila sem ena od zadnjih stotih popotnikov, ki so se povzpeli na goro Uluru tik pred njenim zaprtjem. Kot že omenjeno, sem doživela tropski ciklon na Salomonovih otokih in prihod korone. Še pred tem pa se je med opravljanjem prostovoljnega dela v eni od največjih aboriginskih skupnosti v Avstraliji zgodil tragičen dogodek, ki mi je dal neverjetno življenjsko izkušnjo. 

V Yuendumu, vasici sredi puščave, oddaljene približno pet ur vožnje od Alice Springsa, je umrl eden od zelo pomembnih poglavarjev te skupnosti. Oblasti so dovolile njegovemu vnuku, ki je bil sicer v priporu oziroma zaporu, da pride na pogreb. Slovo od pokojnega je namreč skoraj pomembnejši običaj kot poroka. Za vse to nisem vedela, dokler se ni zgodil umor. Stemnilo se je že, bil je večer, ko sva s prostovoljko iz Anglije sedeli na terasi pred hišo, ki je bila sicer ograjena z visoko kovinsko ograjo. Kar naenkrat sva zaslišali tri poke, nato kričanje, dretje, jok in kar naenkrat tišino. Nisva vedeli, kaj se je zgodilo. Kmalu zatem sva dobili SMS sporočilo od upraviteljice prostovoljnega centra, ki nama je naročila, naj ostaneva v hiši, naj ne hodiva niti na teraso niti pred hišo, pač pa se zakleneva v notranjost, ker se je zgodil umor. Bilo je veliko negotovosti, panike. Nisva vedeli, ali je prišlo do prepira, kdo je koga umoril, zakaj, ali je orožje prisotno v kraju ... 

Naslednji dan dejansko nihče ni prišel delat v naš center in potem so začele krožiti informacije, da je moril policist. Motiv še danes ni razjasnjen, govori pa se, da naj bi bile v ozadju spletke med policijo in aborigini ter da se je ta umor načrtoval že dlje časa. Čakali naj bi na priložnost, da ga lahko izvedejo. Vsaj tako se govori v vasi. Aborigini imajo tudi svojo organizacijo, ki skrbi za ohranjanje njihovih pravic, in je seveda stopila na stran umorjenega. Po vsej Avstraliji so se odvijali protesti v podporo aboriginski skupnosti, ki se je borila proti poskusom, da bi umor prikazali kot nesrečo. Policist se je namreč branil, da je streljal v samoobrambi, na koncu pa se je izkazalo, da ga je dejansko umoril. 

Ta izkušnja je bila grozna, čeprav samega umora nisem videla in doživela na lastne oči. Sem pa doživela celoten običaj žalovanja, ki mi je pokazal, kako lahko ena takšna skupnost skupaj diha in skupaj čuti. Ne znam opisati z besedami, kako močno se je na ulici čutila žalost. Tam je tudi navada, da ko nekdo umre, si ljudje ne gledajo v oči, ker ne želijo začutit žalosti drugega, ker že sami dovolj trpijo. Žalost izražajo z močnim objokovanjem, z dretjem … Najprej sem pomislila, da se ljudje na silo jočejo. Toda dejansko jih skupinska bolečina tako prizadene, tako se jo čuti v mestu, da je bilo tudi nam, prostovoljcem, ki nismo vedeli, kaj se dogaja, tako hudo, da smo z njimi jokali. Tako prisotna je bila žalost in to je trajalo dva tedna. Ta umor med aborigini je bila izkušnja zavedanja, kako močni smo lahko ljudje, ko stopimo skupaj. 

V knjigi si zapisala: 'Dokler bo v meni tlela želja po odkrivanju, tako dolgo bom potovala.' Zdaj si že približno leto in pol v Sloveniji, kako je zdaj s to željo po potovanju? Vemo, da so trenutno razmere še vedno takšne, da potovati ni najlažje, ampak ali že imaš kakšne načrte?

Potujemo lahko tudi po Sloveniji. Raziskovanje, potovanje je lahko tudi po domačem kraju. Ko sem se vrnila nazaj v Celje, sem hotela iti vsepovsod, ampak sem potem ugotovila, da niti vseh lokalnih hribov in zaselkov okoli Celja ne poznam. Tako sem najprej začela raziskovati to. In zdaj raziskujem naprej, delčke Slovenije, ki jih nisem še nikoli videla, a so božanski. In to mi je za zdaj dovolj. Trenutno raziskujem in potujem po Sloveniji in še vedno tudi sama po sebi. Podoživljam še vse zgodbe, ki sem jih doživela na potovanjih. 

Praviš tudi, da si še preden si si lahko privoščila potovanja, potovala s knjigami. Se ti je že takrat porodila želja, da bi nekoč sama napisala knjigo? Kako je sploh prišlo do ideje, da napišeš knjigo o svojem potovanju?

V osnovni šoli sem bila "požiralka" knjig. Po pouku sem šla v knjižnico, si izposodila pet, deset knjig, jih čez dva dni prinesla nazaj in si izposodila nove. Že takrat sem oboževala potopise in takrat se je začela razvijati želja, da bi bila novinarka. Mislila sem, da bom skozi novinarsko delo samo potovala, raziskovala, spoznavala nove ljudi in kraje. Mislim, da so te stvari zelo povezane: raziskovanje in novinarstvo, pa tudi potovanje. V osnovni in srednji šoli, ko še nisem vedela, da bom napisala knjigo, sem med potovanji pisala dnevnik. Iz teh dnevnikov je začela nastajati ideja o blogu, še preden so blogerji postali popularni, pa nikakor ni prišlo do izvedbe. Nato sem po vsakem potovanju prišla nazaj s tisočimi slikami in zgodbami, a nisem imela časa niti da bi najbližjim prijateljem povedala, kaj vse se mi je zgodilo. Tako sem začela razmišljat: "Daj, res začni pisati." Vedela sem, da bo nekoč nastala knjiga.  

Med potovanjem po Avstraliji sem prebirala knjigo Ultrablues (Gombač, Rugelj, Videmšek). In dogajalo se mi je, da sem točno v tistih trenutkih, ko sem potrebovala neko spodbudo, prebrala en delček iz njihove knjige, in sem nato Boštjanu sporočala: "Ravno sem to prebrala, zdaj pa se mi je zgodilo to. Top! Imam moč za naprej." Nekako je Boštjan preko Ultrabluesa potoval z menoj po Avstraliji in mi ves čas govoril: "Piši, samo piši zgodbe." In ko se je zgodila korona, je rekel: "Zdaj pa nehaj razmišljat in travmirat, tam si, sedi in napiši knjigo. Nehaj samo pisati članke in objave za svojo stran. Usedi se in začni pisati knjigo." In ko mi je to rekel, sem se dejansko poslovila od njega, se usedla za računalnik, si skuhala kavo in začela pisat knjigo. 

Velik del knjige je tako bil napisan med samim potovanjem, knjiga pa je razširitev zgodb in člankov, ki sem jih napisala, ki so se mi zgodile. S pomočjo urednikov, Boštjana Videmška in Petre Tomše, sem nato vključila še čustvene dodatke in osebno izpoved. Velikokrat sta mi namreč rekla: "Tukaj si hotela nekaj povedat, pa si zatajila." Tako, da sem potem te stvari dodajala, medtem ko je bila sama osnova knjige zgodbe, ki so se mi prikradle na pot. 

Za konec se vrniva na začetek knjige, ki je v bistvu konec potovanja. Vrnitev v Avstralijo in potem od tam nazaj domov. Kako je potekala, kaj vse si pri tem doživela?

Zbrati sem morala vse dokumente, potrebnih je bilo sedem dokumentov samo za pot iz Salomonovih otokov v Sydney … Pridobiti sem morala dovoljenje Slovenije oziroma Evropske unije za vrnitev v Evropo. Potem razna dovoljenja za prehajanje regijskih mej. Letalske karte so bile noro drage, cene so se dvigale iz ure v uro, vmes je pogosto tudi zmanjkalo kart. To je bila prava psihična vojna same s seboj, s tem, ali zmorem. Že samo z urejanjem papirjev. Ko sem prišla v Avstralijo – seveda nisem imela vsega s seboj, kar so zahtevali, ker tudi v elektronskih sporočilih niso prišle prave informacije do mene – mi je na pomoč priskočila neznana ženska na letališču. Videla je, da sem že čisto utrujena, mi dala svoj zasebni elektronski naslov, da sem ji poslala kopije dokumentov in mi je na letališču uredila manjkajoči dokument. Rekla mi je: "Usedi se tja za pol ure, bova uredile."

Potem se je zgodilo milijon kolobocij, ki jih opisujem v knjigi – kako so me sploh spravili iz letališča do hotela, ker niso vedeli, kam točno sodim. Ali med tiste, ki morajo iti za dva tedna v karanteno, ali med tiste, ki prestopamo. Morala sem zaprositi za odobritev skrajšane karantene, ker nisem želela ostati še dva tedna. Vse to se je dogajalo v času, ko se je pandemija šele začela, tako da še niso znali izvajat ukrepov, kaj šele, da bi se ukvarjali z izjemami. Iz minute v minuto je bil nov izziv. Avstralska vlada nas je namestila v petzvezdnični hotel, ki je bil spremenjen v karantenski hotel. Hotel, ki si ga sama nikoli ne bi privoščila. Imela sem ogromno hotelsko sobo z jacuzzijem in s pogledom na Sydneyjsko opero. Na poti na letališče sem imela osebno policijsko spremstvo, v avtobusu, ki so ga najeli samo za mene, ker sem imela takrat edina let proti Dunaju. 

Ko sem prišla na Dunaj, pa sem z največjim nasmehom na obrazu zadihala, ker sem videla, da ni bilo takšne panike glede ukrepov kot v Avstraliji. Preverili so moj potni list, dovoljenj, ki sem jih imela s seboj v mapi, pa ni nihče pogledal. V Slovenijo sem se vrnila tako, da so mi na meji le pomahali in me spustili naprej, niso preverjali dokumentov. Dejansko sem iz dvodnevne karantene iz tropskih krajev prišla v Slovenijo, ne da bi kdo vedel, da sem prestopila mejo. Z Dunaja do Slovenije sem prišla s potnikom, ki sem ga srečala na vlaku. Prosila sem ga, če bi me lahko zapeljal do meje, ker moji niso dobili dovoljenja, da bi zapustili Slovenijo. Tako so me zgolj pričakali na slovenski strani meje, a jih nisem smela objeti, ker smo upoštevali ukrepe in ker takrat nismo vedel, kaj sploh je korona. Dejansko smo si samo pomahali na razdalji nekaj centimetrov. Ni bilo prisotnega tistega običajnega veselja, ampak je vladala nekakšna zmeda in negotovost. Vrnitev domov je bila tako povsem drugačna, kot bi si želela po 15 mesecih odsotnosti.