'S sodelavcem sva si rekla, greva se še najest, da ne bova šla lačna na oni svet'

Del priprav na samostojnost je bila priprava ključnih industrij za primer boja. Med cilji so bili zagotavljanje materialne in zdravstvene oskrbe enot Teritorialne obrambe in Policije ter zagotavljanje delovanja gospodarstva in preskrba prebivalstva. Izdelan je bil načrt oviranja in blokad, pri čemer so sodelovala podjetja (transportna podjetja, železnice …), pa tudi štabi TO in Policije. Cilj barikad sicer ni bilo le oviranje enot JLA, ampak je šlo tudi za psihološko taktiko. Računali so, da se mladi vojaški obvezniki, ki so bili na služenju pri JLA, ne bodo želeli bojevati proti civilistom in civilni opremi, kar so simbolizirali vojaki v civilu in druga oprema na barikadah. 

Izvajali so tudi konkretne posege v namensko industrijo, torej med drugim v tovarno TAM, ki je za JLA proizvajala bojna oklepna vozila. Pripadniki TO in njeni podporniki so zato nekatera že (skoraj) izdelana vozila odpeljali na skrivne lokacije, pomagali so si tudi z drugo uporabno opremo tovarne. 

Svojo zgodbo je z nami delil Iztok Lazar, ki je bil v tistih prelomnih časih vodja izmene varnostnikov v tovarni TAM: "Vsi smo zaskrbljeno pričakovali, kaj se bo zgodilo. Nadrejeni so nas poklicali in nam povedali, da se bo v tovarni namestila teritorialna obramba, da zavaruje tovarno, mi pa bomo pri tem pomagali po svojih močeh. Bili smo že službeno oboroženi s pištolami in zadolžili smo še dodatne okvirje z municijo."

Potem pa je nekega dne po prihodu na delo dobil nalogo, da je vozila iz voznega parka treba pripraviti za potrebe postavljanja barikad na mostovih, podvozih in v okolici kasarn v Mariboru: "Naročili so mi, naj med nami poiščem voznike, ki imajo izpite C-kategorije, da bodo lahko vozili tovornjake na blokade." 

A se je pojavila težava, saj ni bilo dovolj kvalificiranih voznikov s to kategorijo, vozila pa je bilo vseeno treba odpeljati na blokade. Zato jim ni preostalo drugega, kot da so aktivirali tiste, ki so imeli B-kategorijo: "Prav tako nismo imeli ključev vozil. Spomnil sem se, da imam v izmeni varnostnika Miha, ki uporablja ta vozila, da se vozi na delovna mesta in po končanem delu nazaj, kar sicer ni bilo dovoljeno, a tokrat nam nam je to prišlo še kako prav." 

Zato ga je poklical: "Vprašal sem ga, kje lahko dobimo ključe od vozil. Najprej je tajil, da ne ve, ko pa sem mu povedal, za kaj gre, pa jih je od nekod kar sam prinesel." 

Prav tako sem ga prosil, naj tistim, ki niso imeli izpita C-kategorije, hitro pokaže, kako voziti tovornjak na enem od vozil, ki je že bilo pripravljeno: "Nato smo šli po tovornjake v vozni park, kjer so bili pripravljeni za prodajo, in jih peljali na tovorni vhod ter parkirali v vrsto, da jih odpeljejo na blokade. Se je pa nekdo na srečo spomnil, da je v vozilih najbrž premalo goriva, saj so rezervoarje za železniški transport le malo napolnili, zato bi lahko obstali na polovici poti do barikad."

Zaplet je bilo nujno rešiti: "Ker sem bil takrat, kot vodja izmene, odgovoren, sem rekel, da naj poiščejo osebo, ki je zadolžena za gorivo in ima ključe za črpalko, ki je bila v tovarni. Ker je bil že večer in ga ni bilo v službi, sem poizvedel, kje stanuje. S sodelavcem sva se odpeljala na njegov naslov in ga zbudila. Povedal sem mu, da potrebujemo gorivo, in naj nam preda ključe. Najprej ni hotel za to niti slišati, saj je bilo v nasprotju s pravili, ko pa sem mu povedal, za kaj gre, pa je šel kar z nama. V rezervoarje vozil smo natočili gorivo in jih začeli voziti na lokacije, ki so bile določene."

V okoliščinah, ki so takrat vladale, je bilo to tvegano početje: "Osebno sem najprej vozil vojaški tovornjak T11. Na cesti so mi nekateri Mariborčani poskušali preprečiti vožnjo, ker pa smo imeli podobno uniformo kot policisti, so se umaknili, ko so jo videli." 

"Najbolj stresno situacijo sem doživel, ko sem peljal omenjeno vozilo proti Titovemu mostu in sem videl naše policiste, ki so z orožjem merili proti meni, saj je bilo vozilo vojaško, in so po vsej verjetnosti mislili, da prihaja vojska. Še zdaj se spomnim, da sem si sam sebi rekel: pa saj to ne more biti res, me bodo res naši ustrelili?! Na srečo so videli, da sem v uniformi, ki ni vojaška ali so jim pravočasno javili, da prihajamo v blokado mostu. Vozilo sem parkiral, kamor so mi pokazali, potem pa so nas odpeljali nazaj v tovarno, kjer smo z sodelavci varnostniki in gasilci nadaljevali postavljanje blokad po nadvozih, predorih, mostovih in kasarnah po Mariboru in okolici."

Šlo je za pomemben prispevek k varovanju Slovenije, a tudi tvegano početje: "Medtem ko sva sodelovala pri postavljanju blokade kasarne, se je, ko sva parkirala vozila, sodelavec spomnil, da je pozabil plinsko masko, ki smo jih dobili v primeru kemičnega napada. Ko je hotel do vozila, sem ga potegnil nazaj, in mu pokazal, naj pogleda v okno, kjer se je videl odsev cevi puške. Po vsej verjetnosti so nas imeli na muhi ostrostrelci."

Stresnih situacij tiste dni res ni manjkalo, se še spominja: "Spomnim se primera, ko so nam povedali, da obstaja možnost letalskega napada in nam dali nalogo, naj ugasnemo luči okrog tovarne. S sodelavcem Miho sva si rekla: greva se še najest, da ne bova šla lačna na oni svet." Na srečo ni bilo napada.

"Gasilci in varnostniki, ki smo v tistem času delali v tovarni TAM, smo bili res zelo aktivni, in vsak od nas bi imel za povedati svojo zanimivo zgodbo," poudarja pogum in požrtvovalnost svojih sodelavcev. 

"Spomnim se tudi dogodka, ko so z ministrstva prišli po nekaj bojnih oklepnih vozil. Takrat sem bil, kot vodja izmene, zadolžen za vse, kaj je šlo iz Tama. A čeprav ni bilo v zvezi  s tem prevzemom prav nobene dokumentacije, bilo pa je nujno, sem brez razmišljanja takoj dovolil odvoz, čeprav sem se zavedal hudih posledic, ki bi sledile, če bi JLA prevzela oblast."

Ob vsem tem pa je nad akterji tistih dni visel še strah za svojce: "Zgodilo se je, da smo dobili plinske maske, saj je bilo rečeno, da obstaja možnost kemičnega napada. Imel sem srečo, da sem dobil dve. Tako kot sodelavci sem ju tudi jaz odnesel družini. Ko sem prišel domov, sem jo namestil svojemu sinu in zgrožen videl, da mu je veliko prevelika in sploh ne bi služila svojemu namenu. Stres, ki sem ga doživel ob tem spoznanju, je bil tako hud, da sem moral k zdravniku. Ko je moj nadrejeni naslednji dan opazil, da nimam maske, me je na to opozoril. A sem mu odvrnil, da je doma pri družini, če pa mask ni več, potem je pa zase pač ne potrebujem."