Nazaj je udarila Amerika, plačala predvsem Evropa: svet ni varnejši kraj

Skeptiki dvomijo, da je dogajanje 11. septembra 2001 pomenilo prelomnico v zgodovini. Ugotavljajo, da neposredna škoda za ZDA še zdaleč ni bila usodna za ameriško moč, niti ni bila tako velika, kot so sprva pričakovali. Ocenjuje se, da se je rast ameriškega BDP leta 2001 znižala za tri odstotne točke, odškodninski zahtevki pa so na koncu znašali več kot 40 milijard dolarjev – majhen del takratnega gospodarstva, ki so ga ocenjevali na 10 bilijonov dolarjev. Še celo skoraj 3.000 žrtev je pravzaprav predstavljalo le majhen del skupnega števila žrtev, ki so tisto leto umrle med potovanjem po cesti, morju ali zraku.

"Toda vseeno bodo prihodnji zgodovinarji 11. september po pomembnosti uvrščali ob prelomne dogodke, kot je bil japonski napad na Pearl Harbor 7. decembra 1941. V nepričakovanem napadu na ameriško pomorsko oporišče na Havajih je umrlo približno 2400 ameriških vojakov, uničenih ali poškodovanih je bilo 19 pomorskih plovil, med njimi osem bojnih ladij. Zakaj? V obeh primerih je bil glavni del dogodka hud učinek na psiho ljudi," v zapisu za Project Syndicate ugotavlja Joseph S. Nye, zaslužni dekan Harvard Kennedy School of Government. 

Predsednik Franklin D. Roosevelt je več let skušal Američane opozoriti na zunanjo grožnjo, vendar mu ni uspelo premagati izolacionizma. Vse se je spremenilo s Pearl Harbourjem. Na predsedniških volitvah leta 2000 je George W. Bush zagovarjal skromno zunanjo politiko in svaril pred skušnjavami gradnje držav v tujini. Po šoku 11. septembra je razglasil "svetovno vojno proti terorizmu" in napadel tako Afganistan kot Irak – strokovnjak primerja oba dogodka.

"11. september simbolizira dejstvo, da gre pri terorizmu za psihologijo in ne za škodo. Terorizem je šov. Američani s svojo močno vojsko verjamejo, da "šok in strahospoštovanje" izhajata iz množičnega bombardiranja. Za teroriste pa šok in strahospoštovanje izvirata iz drame zaradi njihovih napadov. Eksplozije imajo vizualni vpliv. Nenehno predvajanje padajočih stolpov dvojčkov na svetovnih televizijskih sprejemnikih je bil resnični udar Osame bin Ladna," ocenjuje.

Po drugi strani pa je, kot nadaljuje Nye, terorizem kot jujitsu, kjer šibek nasprotnik moč večjega igralca obrne proti njemu samemu. Medtem ko so napadi 11. septembra ubili več tisoč Američanov, so "neskončne vojne", ki so jih ZDA sprožile v odgovor, ubile še veliko več ljudi in dejanska škoda, ki jo je povzročila Al Kaida, je bila precej majhna v primerjavi s škodo, ki jo je Amerika povzročila sama sebi. 

Po nekaterih ocenah je v vojnah, ki so sledile 11. septembru, umrlo skoraj 15.000 ameriških vojaških uslužbencev in pogodbenikov, gospodarski stroški pa so presegli 6 bilijonov dolarjev. Če k temu prištejemo še število umorjenih tujih civilistov in ustvarjenih beguncev, se stroški še astronomsko povečajo.

Kljub tem stroškom pa nekateri menijo, da so ZDA dosegle svoje. Vse od 11. septembra na ameriških tleh ni bilo hujšega terorističnega napada, Bin Laden in mnogi njegovi pomočniki so bili ubiti, Sadam Husein pa je bil odstranjen – čeprav njegova povezava z 11. septembrom še vedno ni povsem pojasnjena. Obstaja pa seveda še druga razlaga, pravi Nye – in sicer, da je misija povsem spodletela, da se je džihadistično gibanje sicer razdrobilo, a se je razširilo v več držav, talibani pa so se vrnili na oblast v Afganistanu – ironično, tik pred obletnico 11. septembra, ki jo je predsednik Joe Biden prvotno določil kot ciljni datum za umik ameriških vojakov.

Kratkoročni učinki kaotičnega izhoda so trenutno videti dragi in škodljivi, a dolgoročno se lahko zgodi, da se bo izkazalo, da je imel Biden prav, da se odreče prizadevanjem za oblikovanje države v pokrajini, kjer plemena druži predvsem ali zgolj nasprotovanje tujcem. "Odhod iz Afganistana bo Bidnu omogočil, da se osredotoči na svojo veliko strategijo uravnoteženja vzpona Kitajske," meni Nye, čeprav veliko drugih analitikov meni, da Bidnova administracija enostavno ni dorasla omejevanju vzpona Kitajske. 

Enajsti september za Zahodu ni najbolj zaznamoval ZDA, ampak Evropo, omogočil je (hitrejši) vzpon Kitajske

Anatol Lieven, višji znanstveni sodelavec za Rusijo in Evropo na Inštitutu za odgovorno državnost Quincy, pred tem pa med drugim novinar in gostujoči profesor na oddelku za vojne študije King's College v Londonu, meni, da je bil najpomembnejši rezultat napadov 11. septembra odziv ZDA – ki pa ni potekal v ZDA, ampak na Bližnjem vzhodu. "Zunaj te regije so bili učinki 11. septembra presenetljivo omejeni. Odziv ZDA na 11. september so kritično oblikovale dolgoletne tradicije v ameriški politični kulturi in institucijah," je zapisal v komentarju za Lowy Institute.

Razlog za ta omejen vpliv je po njegovem dejstvo, da je šlo za enkraten dogodek, ne za začetek serije napadov: "Ukrepi, ki so preprečili nadaljnje napade – in bi preprečili 11. september in njegove posledice, če bi veljali 11. septembra 2001 – so bili skromni, poceni in res očitni. Vključevali so vse od boljše varnosti letališč do boljšega usklajevanja med zveznim preiskovalnim uradom (FBI) in osrednjo obveščevalno agencijo (CIA) za spremljanje potencialnih tujih teroristov, ki vstopajo v državo. Na drugi strani pa je bil pošastno drag aparat domovinske varnosti ustvarjen za boj proti sovražniku, ki se ni pojavil."

Na drugi strani pa se je v obliki tarče pojavila Evropa, izpostavlja: "Čeprav se noben islamistični teroristični napad v Evropi doslej ni približal velikosti 11. septembra, je bil vpliv islamističnega terorizma v Evropi veliko večji kot v Združenih državah." 

Napadi, migracije in grožnja terorizma pa so močno zaznamovali evropsko politiko, vplivali na odnose med državami in na preizkušnjo postavljajo EU. "V Evropi se zato širi stalni strah pred muslimanskim priseljevanjem in pomanjkanjem vključevanja muslimanov v evropske družbe. Posledično je 11. september prispeval k povečanju podpore nacionalističnim strankam, kar grozi s prevračanjem obstoječega evropskega političnega reda. V Združenih državah Amerike, kjer je muslimansko prebivalstvo veliko manjše in na splošno veliko bolj asimilirano, je bil ta učinek dejansko veliko manj pomemben," pravi Lieven.

Tudi v Veliki Britaniji je bil vpliv velik – odločitev Tonyja Blaira, da podpre ZDA pri invaziji na Irak, je imela zelo pomemben rezultat. Vplivala je na Blairovo strategijo "tretje poti" v laburistični stranki, kar je stranko močno razdelilo in privedlo do oživitve njenega radikalnejšega krila. To je na koncu prispevalo k brexitu, ki pa spet ni zaznamoval le Velike Britanije, ampak EU. 

Na drugi strani pa se v Združenih državah Amerike dolgoročni učinek 11. septembra ne more primerjati z velikimi napetostmi, ki so skozi generacije v več stoletjih oblikovale ameriško življenje: rasne napetosti in zatiranje, strahovi zaradi priseljencev, zaskrbljenost zaradi kulturnih sprememb, grožnja sprememb, povezanih z vero in moralo, strah pred vplivom alkohola in drog ter hladna vojna. Učinek 11. septembra je precej podoben eni od "moralnih panik", ki jih je analiziral James A. Morone v Hellfire Nation, meni Lieven – valu javne histerije, ki se je tako kot prohibicija spet umaknil in za seboj pustil novo plast varnostnih praks ameriških institucij.

Zanimiv pa je vpliv 11. septembra na svetovno geopolitiko. Medtem ko je bil vpliv na odnos ZDA – Rusija omejen, je v primeru odnosov med ZDA in Kitajsko 11. september – ali bolje rečeno vpletenost ZDA v Irak in Afganistan – za desetletje odložil napor ZDA, da bi premagale naraščajočo moč in vpliv Kitajske. Busheva administracija je namreč leta 2001 na oblast prišla prav s to strategijo na dnevnem redu, a se je nato temu odpovedala, vse do Donalda Trumpa pa večjega upora ZDA Kitajski ni bilo. Koliko je to vplivalo na globalno rast Kitajske, lahko danes le ugibamo, zagotovo pa učinek ni bil majhen. 

Učinka pa na nek način "sploh ni bilo" tam, kjer so ZDA udarile najbolj – v Afganistanu – in to kljub žrtvam. Poskus ZDA, da bi ustvarile sodobno afganistansko državo, je neslavno propadel, tako kot vsi drugi pred njim. Talibani so ponovno prevzeli oblast v Afganistanu, čeprav nekateri upajo, da bodo vladali v nekoliko bolj pragmatični obliki kot pred 11. septembrom. Je pa jasno, da bodo imele ZDA pri tem relativno majhno vlogo.

Na Bližnjem vzhodu pa je bil vpliv 11. septembra ogromen in to ne le v smislu izgubljenih življenj. Deli ameriške družbe so si dolgo želeli ameriško invazijo na Irak, vendar je bilo zelo malo verjetno, da bi Busheva administracija pridobila potrebno javno podporo za to potezo brez množične histerije, ki jo je povzročil 11. september, in posledične možnosti ustvariti povezavo med Sadamom Huseinom, iraškim orožjem za množično uničevanje in islamističnim terorizmom.

Uničenje iraške države je privedlo do velikega povečanja šiitskega in iranskega vpliva ter do hudega spopada med šiiti in suniti. Povečan strah pred Iranom je Savdsko Arabijo in druge sunitske arabske države de facto zavezal z Izraelom, kar je imelo nevarne posledice za njihovo domačo legitimnost. Pojav Al Kaide v Iraku in nato ISIS zaradi ameriške invazije na Irak se je prelil v sirsko državljansko vojno, ki je Rusijo vrnila na Bližnji vzhod. Zavezništvo ZDA s Kurdi za boj proti ISIS je močno prispevalo k radikalni odtujitvi Turčije od zahodnega zavezništva. Katastrofalna ameriška strategija je tako tista, ki je precej začrtala najbrž še bolj turbulentno prihodnost regije. 

Lieven tako meni, da dogodki 11. septembra sami po sebi zagotovo niso redefinirali sveta, dejavniki, ki ga danes dejansko nezadržno preoblikujejo, pa so široki, zanimivi, marsikdaj pa posredno povezani tudi s širokimi vplivi teh terorističnih napadov: vse večji geopolitični boj s Kitajsko, domače težave zahodnih demokracij, ki so se še poslabšale zaradi socialno-ekonomske neenakosti, množične migracije in njihove družbene, kulturne in politične posledice. 

Bin Ladnov katastrofalen uspeh ali kako je Al Kaida spremenila svet, vendar ne tako, kot je pričakovala

Osama bin Laden in njegovi pajdaši, s katerimi so načrtovali napad, sicer že na začetku niso imeli v mislih "zgolj" terorističnega dejanja, zanje je to predstavljalo nekaj veliko bolj veličastnega: začetno salvo kampanje revolucionarnega nasilja, ki bo začela novo zgodovinsko dobo. "Čeprav je bin Ladna navdihnila religija, so bili njegovi cilji geopolitični. Poslanstvo Al Kaide je bilo spodkopati sodobni svetovni red nacionalnih držav in ponovno ustvariti svetovno skupnost muslimanov, ki jo je nekoč držala skupna politična oblast. Bin Laden je verjel, da bi lahko dosegel ta cilj, če bi ZDA zadal "odločilni udarec", ki bi jih prisilil, da umaknejo svoje vojaške sile iz držav z večinsko muslimansko vero, kar bi džihadistom omogočilo boj proti avtokratskim režimom na teh mestih," v analizi za Foreign Affairs piše dr. Nelly Lahoud, avtorica prihajajoče knjige The Bin Laden Papers.

A čeprav bin Ladnova korespondenca, ki so jo našli leta kasneje, kaže, da je bil dobro seznanjen z islamsko zgodovino, zlasti z vojaškimi pohodi preroka Mohameda v sedmem stoletju, je imel le površno razumevanje sodobnih mednarodnih odnosov, meni strokovnjakinja: "To se je odrazilo v samem napadu 11. septembra, kjer bin Laden ni nikoli pričakoval, da se bodo ZDA odločile za vojaški odgovor na napad. Menil je, da bodo Američani šli na ulice in ponovili proteste proti vietnamski vojni ter svojo vlado pozvali, naj se umakne iz držav z večinsko muslimansko vero. Namesto tega so strnili vrste okoli Busheve ideje "vojne proti terorju", bin Laden pa ni imel načrta, da bi zagotovil preživetje svoje organizacije."

Za časa njegovega življenja nato organizacija ni bila več zmožna izvesti večjega napada v tujini, po letu 2014 pa se je bin Ladnov naslednik Ayman al-Zawahiri bolj ukvarjal z delegitimizacijo Islamske države (ali ISIS), skupine džihadov, ki je sčasoma prehitela Al Kaido, kot pa z zbiranjem muslimanov proti ZDA. 

Kljub temu je nemogoče pogledati nazaj v zadnji dve desetletji in ne biti presenečen nad tem, v kolikšni meri je majhni skupini skrajnežev, ki jo vodi karizmatični izobčenec, uspelo vplivati na globalno politiko. Bin Laden je svet res spremenil – samo ne tako, kot je hotel – ne osebno, zaznamovale so ga posledice njegovih dejanj in napačnih ocen. 

Potem ko je koalicija pod vodstvom ZDA izrinila talibane z oblasti v Afganistanu, je bila naslednja faza Busheve vojne proti terorizmu invazija na Irak, državo, v kateri je vladal sekularni tiran Husein, ki je sovražno gledal na džihadiste. Z invazijo pod vodstvom ZDA so Huseinovo brutalno vladavino hitro končali, a tudi razpustili iraško vojsko in izpraznili druge posvetne vladne institucije. 

Izbruhnilo je sektaško nasilje na čelu z arabskimi suniti, kar je bila voda na mlin Al Kaide. Pomenilo je vzpon Abuja Musaba al-Zarqawija, jordanskega džihadista. Do leta 2004 je bil Zarqawi in ne bin Laden vodja najmočnejše skupine džihadistov na svetu. Poleg skupne zavezanosti nasilnemu džihadu sta imela oba moža malo skupnega. Bin Laden je imel privilegirano vzgojo, Zarqawi je bil prekaljeni bivši obsojenec in brutalni razbojnik. Kljub velikemu prepadu med obema možema je Zarqawi želel, da bi se njegova skupina združila z Al Kaido. Zarqawi je voditeljem Al Kaide zagotovil tudi, da si prizadeva združiti vse frakcije džihadistov v Iraku.

Zarqawijevo navdušenje je bilo po godu bin Ladnu. Zarqawijeva pobuda je na koncu spodbudila tudi džihadistične skupine v Somaliji, Jemnu in Severni Afriki, da se uradno pridružijo Al Kaidi. Te skupine torej niso nastale neposredno iz prvotne organizacije, toda njihovi voditelji so v pridružitvi mednarodni "blagovni znamki terorja" videli priložnost, da izboljšajo svoj položaj in financiranje, analizira Lahaudova. 

Bin Laden je pričakoval, da bodo tisti, ki so mu obljubili zvestobo, nadaljevali napade proti ZDA, kot jih je vpeljala Al Kaida. Upal je, da bo njihov uspeh "dvignil moralo muslimanov, ki bi se nato bolj angažirali in podpirali džihadiste". A se je spet uštel, saj Zarqawiju ni uspelo združiti iraških džihadističnih skupin pod njegovo zastavo. Do leta 2009 se je nato večina višjih voditeljev Al Kaide naveličala svojih neposlušnih podružnic.

V zadnjem letu svojega življenja je bin Laden obžaloval, da so njegovi "bratje" postali "neuporabni" za svetovni džihad. Nekateri njihovi napadi so po njegovem povzročili "nepotrebne civilne žrtve". Še huje pa je, da so "muslimansko javnost takšni napadi odbili". Nova generacija džihadistov se je izgubila, je ocenil, navaja Lahaudova.  

Nekaj novega upanja so mu dali upori, ki so postali znani kot arabska pomlad. Užival je v uspehu tako imenovanih "revolucionarjev", ki so zrušili avtokratske režime v Tuniziji, Egiptu in Libiji. Toda kmalu je postal zaskrbljen. V pogovorih z družino ga je skrbelo, da so se "revolucije rodile prezgodaj", obžaloval je, da so Al Kaida in druge skupine džihadistov večinoma na stranskem tiru. 

Vseeno je nameraval upornike podpreti. A zgodila se je ameriška racija, ki je končala njegovo življenje. "Pravica je bila dosežena," je izjavil ameriški predsednik Barack Obama, ko je napovedal bin Ladnovo smrt. 

Ko je bil človek, ki je stal za napadi 11. septembra, mrtev, večinoma miroljubni in sekularni protestniki pa so se zoperstavili bližnjevzhodnim tiranom, se je za trenutek zdelo, da se je džihadizem izpel. A le za trenutek. 

Obamova administracija je v Washingtonu opustila Bushevo oznako "vojna proti terorizmu". Vseeno je administracija ohranila pretirano osredotočenost svojega predhodnika na Al Kaido, Obamova ekipa pa ni zaznala delitev znotraj džihadizma, kar se je izkazalo za usodno. 

Administracija Obame je precenila pozitivne učinke, ki naj bi jih imela smrt bin Ladna in umik ZDA iz Iraka na boj proti džihadizmu. To pa je omogočilo vzpon Abuja Bakrja al-Bagdadija, ki je nato sejal teror pod zastavo Islamske države in svojega zloveščega kalifata. 

Skupina se je razširila v Sirijo in se vključila v krvavo državljansko vojno, ki se je tam začela po tem, ko je režim Bašarja al Asada krvavo zatrl vstajo arabske pomladi. Septembra 2014 je nato Obamova administracija oblikovala koalicijo 83 držav, "da bi uničila in na koncu premagala ISIS". 

Do leta 2016 je ISIS začel propadati. Administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa je nadaljevala boj, koalicija pa jim je sčasoma odvzela nadzor nad celotnim ozemljem ISIS. Čeprav je Bagdadiju uspelo bin Ladna za nekaj časa nadomestiti kot obraz globalnega džihadizma, sta oba moža imela podobni usodi. Oktobra 2019 so ameriške sile napadle Bagdadijevo bazo v provinci Idlib na severozahodu Sirije. Ameriški vojaški psi so Bagdadija preganjali v slepi tunel. V kotu je nato skrajnež detoniral samomorilski telovnik. "Svet je zdaj varnejši kraj," je izjavil Trump.

A vprašanje je, ali to res drži. Drži, da so džihadisti razdeljeni, da nobena skupina ne prevladuje tako kot nekoč Al Kaida in ISIS. Njihove zmogljivosti segajo od zgolj grozljivih groženj do metanja molotovk, izvedbe samomorilskih operacij, razstreljevanja avtomobilov, do omejenih in večinoma začasnih prevzemov nadzora nad ozemlji. 

A velik preobrat se je zgodil letos, ko je novi ameriški predsednik Joe Biden ukazal umik sil iz Afganistana, na oblast pa so se vrnili talibani, ki so sicer leta 2020 z ZDA dosegli mirovni sporazum, v katerem so talibani obljubili, da "bodo preprečili, da bi katera koli skupina ali posameznik, vključno z Al Kaido, uporabil afganistansko zemljo za ogrožanje varnosti Združenih držav in njihovih zaveznikov".

Medtem ko številni menijo, da je zaupanje talibanom nekje na meji med nepopisno naivnostjo in norostjo, drugi menijo, da je mogoče, da bodo vsaj nekaj časa v zameno za denar in druge ugodnosti vzdrževali mirne odnose z Zahodom – v zakulisju pa kovali svoje načrte. 

Talibani, tako meni Lahoudova, so namreč razdeljeni na tiste, ki so za nekakšno sodelovanje z Zahodom, in tiste, ki so absolutno proti. To se lahko izkaže ne le za nerešljiv problem za Zahod, ampak – glede na izkušnje Al Kaide – tudi za teroriste, ki iščejo zatočišče v Afganistanu. Tudi naklonjen režim gostitelja namreč ni zagotovilo za varno zatočišče. Bin Laden se je te lekcije naučil na težji način, Bagdadi pa je kasneje ugotovil, da je nadzor nad ozemljem še težji. 

Toda tudi Washington in njegovi zavezniki so spoznali, da je odprta vojna proti terorizmu nesmiselna in da se mora uspešna protiteroristična politika spopasti s političnim vidikom teh režimov, kar so denimo ZDA že počele s podporo diktaturam na Bližnjem vzhodu.

Kdo je torej zmagal v vojni proti terorizmu? Pravzaprav nihče, je bila pa cena visoka predvsem za Evropo, ki že nekaj časa požira posledice neravnovesij, ki jih je povzročila ameriška invazija, ki so ji sicer asistirale tudi številne evropske države. Vprašanje je, kako se bo kontinent v naslednjih letih spopadel s toliko težavami in ali mu bo uspelo ohraniti načelno enotnost. 

Sta pa zadnji dve desetletji tudi pokazali, kako malo upanja na uspeh imajo džihadistične skupine, da bi z ustaljenimi pristopi na kolena spravile ZDA ali kakšno drugo zahodno državo. A četudi je njihov še najbolj zanesljiv uspeh "večno življenje v raju", to ne pomeni, da se bodo razmere v regiji umirile, kaj šele, da lahko v varnostnem smislu Evropa mirno spi. Svet namreč ni varnejši kraj.