'Večine ne zanima, ali je nekdo na levi ali desni'

Ljubljanski župan Zoran Janković, ki na tem položaju končuje svoj prvi mandat in kandidira za novega, ima za seboj precej pestro kariero. Nekateri želijo, da bi šel celo v strankarsko politiko, kar sam ostro zavrača. Pred županovanjem je bil osem let predsednik uprave Mercatorja in tega obdobja se zelo rad spominja. Javno napada nekdanja predsednika uprav Pivovarne Laško in Istrabenza, Boška Šrota ter Igorja Bavčarja, a tudi sam je deležen preiskave komisije državnega zbora. V medijih se pogosto znajde v naslovnih prispevkih. Pravi, da ga je zelo prizadelo, ko so poslanci v parlamentu razpravljali o maturi njegovega sina, sicer pa se ne boji ničesar. Tudi svojih tekmecev na volitvah ne.

Preberite tudi: Županski kandidati v Ljubljani so razložili, kateri so po njihovem mnenju glavni problemi v mestu, katere so tri ključne točke njihovega programa ter ali podpirajo združljivost županske in poslanske funkcije.

Koliko zaslug za ureditev starega mestnega jedra pripisujete sebi in svoji ekipi ter koliko svojim predhodnikom v zadnjih 20 letih?

Dejstvo je, da je ureditev starega mestnega jedra zasluga te ekipe. In sicer tako ljudi, ki so zaposleni v mestni upravi, izvajalcev in tudi mestnega sveta, predvsem Liste Zorana Jankovića, ter na vsak način podžupana Janeza Koželja, ki je vizionar. Če bi bilo mestno jedro že prej urejeno, ne bi bilo treba urejati tako veliko stvari. Od zapore za promet, kjer je nastalo območje za pešce, do poznejše širitve le-tega, da smo primerljivi z drugimi evropskimi mesti. Obudili smo življenje ob Ljubljanici. Imamo tudi novo pot, ki se začne v Botaničnem vrtu, izjemnem dragulju Ljubljane, pred kratkim smo proslavili njegovo 200. obletnico, potem čez most na Špici, ki smo jo tudi urejali v tem mandatu in dobiva svojo končno podobo, potem čez Prulski most na Trnovsko plažo, ki so jo po prenovi mladi vzeli za svoj novi dom. Vsak petek in soboto se jih tam zbere nekaj tisoč. Pa Krakovski pristan in celostno urejen Breg, po Petkovškovem nabrežju do novega Mesarskega mostu, še naprej do novega Žitnega mostu. To je skladno z vizijo, zastavljeno pred volitvami, da se pot, ki ob Ljubljanici teče od zahoda na vzhod, podaljša do Roga, ki bo v dveh letih dobil novo podobo in novo vsebino, nato se konča pri Cukrarni.

Druga pot teče od Jakopičevega drevoreda čez Staro Ljubljano na Ljubljanski grad, ki je prav tako urejen, ima tudi nov muzej. Tam so odprli novo restavracijo. Če povem zelo preprosto, z izjemo projekta Ljubljana moje mesto, ki se je ob našem prihodu že izvajal, smo prenovo začeli brez podlage, na novo. Od ureditve celotne infrastrukture pod površjem in na ulicah, novih potopnih smetnjakov pa vse do tlakovcev, po katerih je hoja s petkami prijaznejša kot prej.

Katerega svojega predhodnika najbolj spoštujete in zakaj? Zanima me na splošno in za zadnjih 20 let.

Predhodnikov ne želim ocenjevati, to prepuščam Ljubljančanom. O preteklosti ne želim govoriti, razen enega stavka. Moja kandidatura je izhajala iz dejstva, da je Ljubljana pred tem spala. In prepričan sem, da je štiriletni mandat dokaz, da smo Ljubljano zbudili.

Kaj pa Hribar?

Ivan Hribar je največji župan Ljubljane, edini politik 20. stoletja v Ljubljani. Izkaz našega spoštovanja je spomenik, ki smo ga odkrili pred kratkim in je delo izjemnega umetnika Mirsada Begića. Nenavadno je, da se na našega župana, ki je legenda tako za leve kot desne stranke, tudi za mojo listo, do tega mandata ni nihče spomnil, se opogumil in mu postavil spomenik. To me res čudi, kajti glede na to, koliko je s svojim delom dal Ljubljani, je strošek za spomenik izjemno nizek.

Bazen Ilirija, bo to pokrit bazen in kdaj bo predvidoma končan?

To bo pokrit olimpijski bazen in bo vsem našim plavalcem, predvsem pa našemu svetovnemu prvaku Petru Mankoču, omogočal, da se na bazenu vzgajajo nove generacije. Uspehi naših plavalcev v Ljubljani, ki so bili doseženi brez pravih pogojev za trening, so res nekaj izjemnega. Začetek postopka se je zavlekel, ker natečaj gospoda Petra Lorenza iz Avstrije, ki je bil izbran pred tem mandatom, ni dobil soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine in bomo šele sedaj z novim prostorskim načrtom lahko dobili gradbeno dovoljenje, začeli graditi leta 2011 in objekt odprli leta 2012. Tudi zato je novi prostorski načrt, veljavnost katerega sedaj žal posamezniki s pozivi na referendum zaustavljajo, tako potreben.

Zanima me tudi, kdaj bo končana Emonika?

Za Emoniko vam odgovora ne znam dati, sem pa prepričan, da bo končana. To je zasebna investicija, za uresničitev katere je Mestna občina Ljubljana naredila vse, kar je bilo v njeni moči, saj novi potniški center v Ljubljani nujno potrebujemo. Sprejeli smo prostorski načrt in naredili celo več. Ko je že bil v zadnjem mesecu prejšnjega mandata ta načrt na nočni seji mestnega sveta sprejet, nam je z dogovarjanjem uspelo doseči, da se lahko železnica poglobi. To je ključno. Se pravi, da izgradnja Emonike v nobenem pogledu ne bo onemogočala poglobitve, in tudi na vladi smo dosegli dogovor, da bo šel vsaj en tir, če že ne oba, v zemljo.

Prepričan sem, da se bo začela graditi leta 2011, kdaj bo v celoti končana, pa je odvisno od gospodarskih razmer in tudi od nadaljnjih odločitev investitorja o tem, ali bo tam potrebna nova trgovina, ali bo samo hotel, samo stolpnica ali samo stanovanja. Naš pogoj je, da ko bodo začeli graditi prvo stavbo, bodo morali hkrati urediti celotno infrastrukturo, se pravi postaje na avtobusni in železniški postaji. To je ključno in to je interes, ki ga ščitimo.

Ne bom vas spraševal, ali so bili delavci pri projektu Stožice neplačani oziroma ali so bila plačana njihova matična podjetja.

Zakaj pa ne?

Zato ker smo vaš odgovor lahko prebrali že skoraj povsod, me pa zanima, kako ste se vi osebno počutili na dan otvoritve dvorane, ko so prišli zjutraj tja tovornjaki?

Če sem iskren, me to ni motilo. To je bil žal izraz nekulture tega podjetja. Celo rekel sem, pustite jih, naj tam stojijo, zaradi mene se tudi ni treba nič dogovarjati. Stali so na strehi bodočega trgovskega centra, na delu, ki je bil posut s peskom, in naredili kar nekaj škode. Na mestno zemljišče so stopili brez soglasja in pri tem s svojimi izjavami ter načinom temu mestu naredili škodo, zato bomo zadevo urejali na sodišču. To je bil tudi poziv praktično vsem, da če nečesa ne morejo doseči, tudi če je to neupravičeno, da lahko blokirajo kar koli se odločijo. Zaradi pozornosti so prišli k nam in ne pred podjetje, s katerim imajo pogodbo.

To pomeni, da smo prišli v neke nevarne vode, kjer se ne spoštuje več pravna država, ampak se zadeve urejajo na neki drugi način. Naslednji korak je lahko ta, da bo močnejši reševal stvari s silo. Tak način podjetja Leka zelo odklanjam. Mestna občina pa z njimi nima nobene pogodbe.

Zanima me tudi informacija, da bo dvorano tržil Pristop.

Za odgovor bi se morali obrniti na Zavod Tivoli, ampak to ne drži. Veliko je kandidatov, ki bi radi tržili dvorano, in pri tem imamo dve možnosti. Da dvorano tržimo sami, torej naš javni zavod, kar je tudi njegova funkcija. Ali da dajemo dvorano v najem po tržnih pogojih. Se pravi, če pridete vi ali Pristop ali nekdo tretji, boste rekli, da želite dvorano in kakšna je cena. Mi bomo povedali, dvorana je takrat in takrat prosta, cena pa je takšna. Ekskluzivne pravice za trženje ne bo imel nihče drug.

Glede Lekarne Ljubljana: Pred kratkim smo v prispevku na 24 UR poročali, da so nekatera zdravila za 13 odstotkov dražja v Lekarnah Ljubljana kot pa v konkurenčni zasebni lekarni. Menite, da je to dobro za Ljubljančane?

Predvsem menim, da gre za navajanje premalo preverjenih dejstev, odgovor pa je dala že sama Lekarna Ljubljana. Naša lekarna je najboljša, zaposluje največ strokovnih sodelavcev. Vse v prispevku navedene artikle so kupili v petih zasebnih lekarnah in račune predložili novinarju, ki je o tem poročal. Tam ugotavljajo, da je naša lekarna, z le eno izjemo, povsod najcenejša. Če bi pri nakupih upoštevali še kartico zvestobe Lekarne Ljubljana, še bistveno bolj. Pred tremi leti je mestni svet sprejel sklep, da se dobički lekarne, ki so nastali pred tem mandatom, prenesejo v mestni proračun. Gre za 20 milijonov evrov, s katerimi smo zamenjali vseh 47 azbestnih streh na vrtcih in šolah. Tri leta je od tega, ves čas je bilo vse javno in transparentno, danes pa se najde novinar, za katerega je mesec dni pred volitvami to ključna tema.

Potem za mnenje povpraša še gospo Mazej Kukovičevo, ki natrosi polno puhlic, ne da bi dejstva preverila. Cene so pri nas nižje ali enake kot v zasebnih lekarnah, z razliko, da slednje od dobička živijo in gre le njim, dobiček naših lekarn pa se namenja v mestni proračun in od tam za Ljubljančane, kot je bila odstranitev azbesta. Naj mi nekdo pove, da bom še jaz razumel to logiko, kdo dela bolj prav? Ne pozabite še nečesa. 75 odstotkov prometa Lekarne Ljubljana predstavljajo zdravila na recept. Zato je lahko razlika samo v tržnem delu, v tem pa smo najboljši in za potrošnika najugodnejši.

Za direktorja lekarn je bil z vašo podporo imenovan Marko Jaklič. Po nekaterih, tudi mojih informacijah, se on ne loti posla, v katerem ne bi mogel nekaj "dobrega" ustvariti tudi zase. Lahko to komentirate?

Lahko. Samo povejte mi, kje v Lekarni Ljubljana imate tak očitek, konkreten primer, kjer na bi se to zgodilo. Kaj je bilo v preteklosti, preden je Marko Jaklič prišel k nam, ne vem in nočem komentirati. Za direktorja ga je imenoval svet zavoda in ga kot dobrega direktorja zelo podpiram. Povečal je število lekarn, zmanjšal režijske stroške in dal prednost farmacevtom. Imamo več lekarn in več prometa. Dobil je priznanje za svoj odnos do sodelavcev, bili so celo finalisti na Zlati niti. Tisti, ki si privošči očitke, naj bo bolj konkreten. Marko Jaklič je uspešen, dober direktor in dober sodelavec, potem pa očitki, da ima zagotovo nekaj za bregom. Sedaj boste pa najbrž še mene spraševali, da sem tudi jaz zelo uspešen, ne?

Veliko ste pokazali v Mercatorju in sedaj na mestni občini. Kje ste bili zaposleni prej oziroma kaj ste počeli?

Moja prva služba pred vojsko je bila Pošta. Tam sem bil štipendist in delal na investicijah. Po vojski sem dal odpoved in postal trgovski predstavnik zagrebškega podjetja Grič za Slovenijo in Istro. Podjetje se je ukvarjalo z inženiringom. Povabili so me na mesto direktorja Mercator Investe, kar sem sprejel in tam ostal od leta 1984 do 88. Nato sem bil dve leti v Emoni, odgovoren za vse, kar se zgodi, od trgovine, kmetijstva, industrije ipd. Leta 1990 sem zapustil Emono, star sem bil 37 let in bil na položaju, na katerem sem imel 10.000 sodelavcev. Spraševal sem se, kam naprej. Takrat sem ustanovil Electo in bil sedem let v tem podjetju. Delovali smo zelo uspešno. Bil sem soustanovitelj prvega diagnostičnega centra v Sloveniji Vila Bogatin Bled, imeli smo prvo zasebno pivovarno, bilo je kar nekaj dejavnosti. Z enim od projektov, diskoteko na Malti, smo naredili tudi izgubo, ko sta se lastnik in najemodajalec sprla. Še danes je zaklenjena.

Leta 1997 so me povabili v Mercator kot predsednika uprave, dokler me nista predstavnika lastnikov, gospoda Bavčar in Šrot, ob pomoči predsednika vlade Janeza Janše konec leta 2005 zamenjala. Najprej je bil zamenjan nadzorni svet, potem z izenačenim glasovanjem in z zlatim glasom novega predsednika nadzornega sveta še jaz. Nadzorniki so pač imeli navodila lastnikov. Mercator je bil zame izjemno lepo obdobje. Za dosežke sem dobil največ nagrad v tej državi, kar trinajst. Največje priznanje pa mi je pomenilo dvoje. Najprej, ko mi je Miran Goslar, oče Mercatorja in moj idol, rekel: ti si boljši od mene. To je bilo sicer nemogoče, je pa zelo lepo, če ti to reče tisti, od katerega si se učil. In drugič, ko so ob moji zamenjavi sodelavke jokale, prižigali so sveče. Tega ni doživel nihče. Tudi v mestni občini so za menoj lepa in zelo zanimiva štiri leta, ki so zahtevala veliko časa, in vesel sem, ker nimam več prostega časa. Lepo in lahko je biti župan Ljubljane. Lepo zato, ker so ljudje v veliki večini prijazni do svojega župana. Lahko pa zato, ker imam najboljšo ekipo v državi. V občino sem prišel prepričan, da prevladuje samo birokracija, in bil potem izjemno presenečen, koliko znanja imajo sodelavke in sodelavci. Samo motivacija in reorganizacija sta bili potrebni, tako smo prišli do tega, da se veselimo uspeha skupaj. Bistveno je, da drug drugega spodbujamo in uživamo skupaj v napredku.

Veliko ljudi vas kuje v višave, vas tudi ljubkovalno imenujejo "Zoki", spet drugi vidijo v vas le slabe stvari. Kako to komentirate?

To je normalno in pričakovano. S tem sem zadovoljen, saj pomeni, da sem črno-bel. Tudi sam sem čustven človek, tak je tudi moj nastop do drugih. Ljudi imam rad in mi hitro postanejo blizu, obstaja pa določen odstotek tistih, ki me ne marajo in bi me najraje vrnili tja, kjer sem rojen, ali kam drugam ...

Prosil bi še za en komentar. Janez Janša pravi, da je afera Patria politični konstrukt, Gregor Golobič pravi, da so obtožbe na njegov račun politični konstrukt, vi pravite, da so obtožbe zoper vas in MOL glede Stožic politični konstrukt. Ali je odgovor, da gre za politično diskreditacijo, ki ni osnovana, najlažja in najučinkovitejša obramba?

Za druge ne bom govoril. Iz krogov stranke SDS so me začeli napadati že v Mercatorju. Od moje zamenjave do imenovanja na ta položaj sem bil zelo lahka tarča, če bi tisti, ki so me napadali in mi očitali vse mogoče, imeli za to tudi argumente. Takrat je vladal Janez Janša, minister za notranje zadeve je bil Dragutin Mate. Lastniki – Pivovarna Laško in Istrabenz – so na skupščini Mercatorja naročili revizijo petih področij poslovanja in pregledali tudi porabo na moji poslovni kartici. Nepravilnosti niso ugotovili.

V časopisu, ki je blizu desni opciji, so se pozneje vsakih 14 dni spraševali, ali bo policija proti Jankoviću končno vložila obtožbo. Pristojni so nato ugotovili, da za to ni osnove. Kdor želi o resničnosti očitkov razpravljati pred kamerami, tudi s pomočjo detektorja laži, je dobrodošel. To sem že večkrat povedal. O političnem konstruktu pa je tako: če Janez Janša v pogovoru za dnevni časopis izjavi, da si NLB v primeru, da odobri posojilo zasebni družbi GREP, ne zasluži dokapitalizacije, ampak kazensko ovadbo, potem je to politični pritisk in konstrukt. Če želi njegov strankarski kolega in nekdanji gospodarski minister o tem razpravljati še v parlamentu, je to spet konstrukt. In če gospod Dimitrij Kovačič, spet SDS, potem ko so stene nastajajočih športnih objektov že vidne, v svoji kolumni trdi, da se v Stožicah sploh ne gradi, se spet sprašujem, kaj je to, če ne konstrukt. Zanimivo je, da vedo vsi toliko o Stožicah, pa si objektov sploh še niso ogledali. In zanimivo je, da so vse ovadbe proti meni anonimne.

Očitki, da delavci na gradbišču niso plačani, so se začeli, ko me je nekdanji poslanec SDS, ki je zdaj v SLS, gospod Pukšič, obdolžil, da je eden od podizvajalcev naredil samomor zaradi projekta Stožice. Potem ko so sorodniki te informacije zanikali in dejali, da so bili za finančne težave krivi dolžniki iz Štajerske, ni bilo to več za nikogar od navedenih zanimivo. To je bil spet 10-odstotno političen konstrukt. Ne razumem, da ni nobenega zanimanja za pozitivne zgodbe. Ko nas recimo obišče UEFA in stadion razglasi za enega najlepših v Evropi. Če bi imel 30.000 sedežev, bi po njihovem mnenju dobil vseh pet zvezdic in bil predstavljen kot vzorčen model. Kako je mogoče, da na to nismo ponosni?

Kljub očitkom trdim, da je Lista Zorana Jankovića, ki je neodvisna in strokovna, dokaz, da lahko tudi občine delujejo uspešno. Trdim, da tudi župan Celja, Bojan Šrot, ni bil izvoljen zato, ker je član SLS, in tudi Popovič ne zaradi strankarske pripadnosti, ampak zato, ker sta nekaj naredila za svoje mesto. Večine prebivalcev ne zanima, ali je nekdo na levi ali desni strani. Pomembno je, da dela v dobro mesta.

Kakšen sistem bi moral biti po vašem mnenju, da bi take diskreditacije onemogočal? V njih je včasih vključena tudi vaša družina. Kako se zaradi tega počutijo vaši družinski člani? Se na to kako pripravljate skupaj?

Najprej sistem. Verjamem v pravno državo in verjamem v pravosodje. Tožil sem Bavčarja in Šrota ter dvakrat zgubil, ampak prepričan sem, da bom na koncu dobil. Verjamem v pravico. Sodna veja oblasti je samostojna, tista, ki ne sme poslušati nikogar in mora opraviti svoje delo. In jaz v naše pravosodje verjamem, tako kot verjamem v naše zdravnike, ki se mi zdi, da so najboljši na svetu. Glede na pogoje, ki jih imamo, sem hvaležen, da so. Verjamem tudi v naše šolnike. Ne želim, da se podcenjuje stroko in naše strokovnjake.

Se spomnite zgodbe, ko sem bil še v Mercatorju, mislim, da je bilo leto 1997 ali 1998. Pred 12 leti. Ko so v parlamentu ves dan razpravljali o maturi mojega sina?

Se, bežno.

Pri 18 letih je doživel travmo, ko so o njem pet ur razpravljali v parlamentu. Nihče ni vprašal, kako se otrok počuti. Želeli so Zorana Jankovića, to mi je ena od vaših kolegic tudi sama povedala.

Podobno se dogaja sedaj, ko je na podlagi zlaganega novinarskega članka nastal nov neresničen konstrukt, da je Jure Janković kupoval zemljišče, za katero bo občina spremenila namembnost in bo tako zaslužil. Nihče ne napiše, da je lastnik zemljišča javno povedal, da Jureta nikoli ni videl in ga ne pozna. Očitno se nihče od tistih, ki zganjajo to gonjo, ne zaveda, kakšno škodo delajo s tem, ko uporabljajo moje otroke, da bi očrnili mene. Ali pa se tega zelo dobro zavedajo, kar bi bilo še bolj žalostno. Povejte mi, ali sem kdaj delal podobno? Da bi skušal očrniti in diskreditirati družinske člane tistih, o katerih govorim. Nikoli, in to je spoštovanje do družine. Saj ne vem, kaj bi moral narediti. Ne imeti otrok? Ali pa sinova ne bi smela živeti v Ljubljani?

Zato pravim, da nikoli ne bi storil nekaj podobnega. Otroci so zame nedotakljivi, treba jih je pustiti pri miru, saj si nihče ne izbira staršev sam. Žalostno je, da nekateri politiki in tudi mediji ne pomislijo, kakšno škodo lahko naredijo. Vsi imajo otroke. Če ima kdo malo vesti, se bo to vprašal. Ni tako enostavno biti Jankovićev sin, kot bi morda nekateri mislili.

Kaj bo s parkirišči, če boste znova izvoljeni? To, kot ste že napovedali, tudi pričakujete. Med Ljubljančani namreč krožijo govorice, da kmalu ne bo več nikjer mogoče parkirati zastonj?

Ni res. Ravno med Ljubljančani je situacija obratna. Osnovna želja je, da se uredijo parkirna mesta za Ljubljančane in da se pretežni del dnevne migracije 130.000 avtomobilov ustavi na parkiriščih P+R na mestnih vpadnicah. Trenutno imamo dva takšna sistema, kjer lahko za evro pustiš avto na parkirišču in potem te avtobus pelje 90 minut v eno smer in toliko nazaj. Za garažo v Stožicah bo, ko bo odlok sprejet, cena celodnevnega parkiranja dva evra. Parkirišča pred bloki pa bomo namenili samo stanovalcem, vsak bo imel možnost, da za 100 evrov kupi letno dovolilnico, kar pomeni osem evrov na mesec, in bo lahko parkiral 24 ur na dan, 365 dni na leto na parkirnem mestu blizu doma. To bi bilo izvedeno že letos, a smo na razpis za parkomate prejeli dve pritožbi in še čakamo pristojno komisijo na odločitev. Na parkiriščih P+R želimo urediti približno 30.000 parkirnih mest, da ustavimo promet in povečamo pretočnost. Edina pripomba na prevoz z avtobusi je potovalna hitrost, ki je v povprečju 15 kilometrov na uro. Klima ni več problem, saj smo obnovili vozni park. Zato bomo na Dunajski, Tržaški in Celovški cesti naredili dodatna dva pasova, namenjena samo javnemu prometu.

Ko bo končana parkirna hiša na Kongresnem trgu, bodo stanovalci mestnega jedra dobili možnost, da parkirajo v garaži za 50 evrov na mesec. To pomeni za 1,6 evra na dan.

Imate najmanj štiri protikandidatke. Ali v njih vidite resno konkurenco, saj je recimo Vlado Miheljak dejal, da so se stranke z ženskimi kandidatkami vdale. Oziroma kdo od protikandidatov mislite, da lahko osvoji največ glasov?

Vsak, ki je kandidat, pomeni zame konkurenco. Ljudi pozivam, da se v čim večjem številu udeležijo volitev in odločajo po svoji vesti. Nič drugega. Nobenega posameznika ne bom izpostavljal. Srečali se bomo na soočenjih.

Se morebitnega drugega kroga bojite?

Ne vem, zakaj bi se česa bal. Ne bojim se. Vsako odločitev, ki bo sprejeta s strani Ljubljančanov, bom spoštoval. Ampak res z izjemnim občutkom, ker vem, da imajo prav. Bolj demokratičnega načina, kot so volitve, ni. Če se bodo odločili, da je to, kar vidijo, dobro in da je treba to nadaljevati, mi bodo dali podporo. Če mislijo drugače, je to njihova volja.

Naštejte tri stvari, na katere ste v svojem mandatu najbolj ponosni.

Najbolj ponosen sem na Ljubljančane in na svojo ekipo. Težko je izbrati tri stvari. Bom raje izpostavil tri segmente. Unescova svetovna prestolnica knjige. To je naslov, ki ti ostane za vedno. In to v konkurenci Dunaja, Guadalajare, Wellingtona, Sankt Peterburga, Rige, Lizbone. Naziv občina po meri invalidov. Izjemno ponosen sem na to. In uradno najbolj varno mesto v Vzhodni Evropi. To je segment, kamor spadajo vse strategije, ki smo jih pripravili. Šport, kultura, sociala, izobraževanje. Mehke vrednote so v Ljubljani kljub vsem investicijam še bolj poudarjene. Namenili smo jim več sredstev in tisti, ki pravijo, da se je treba zdaj spet obrniti k ljudem, mislim, da ne vedo, kaj govorijo.

Druga točka, ki mi je v ponos, je prometna politika, ki smo jo začeli izvajati in je dobila podporo v Bruslju, ki je Ljubljano izbral za vodilnega partnerja petih evropskih mest. Del tega projekta je tudi zapora mestnega jedra za promet. Naš cilj je povečati uporabo koles in javnega prometa do 30 odstotkov. In to bomo naredili. Ohranili smo zelene površine in ustvarili nove. Ljubljana jih ima 50 odstotkov in je med bolj zelenimi mesti. V tem mandatu smo pridobili 40 hektarjev novih parkov: pri Žalah, v severnem parku, Koseškem bajerju, nastaja nov park v Stožicah. Urejamo kanalizacijo na Rakovi Jelši, zaradi katere bo Ljubljanica čistejša. In projekt nadgradnje Regijskega centra za ravnanje z odpadki. Nanj sem ponosen iz dveh razlogov. Prvič, ker rešuje problem odpadkov za naslednjih 50 let, drugič pa zato, ker se nas je 26 županov brez prepira dogovorilo, da bo to skupen projekt za 450.000 prebivalcev osrednje Slovenije. V javnem holdingu, kjer nas je šest županov družbenikov, se nismo niti enkrat preglasovali. Smo soglasni, kar pomeni, da je gradivo dobro pripravljeno.

In kot tretje, bi seveda izpostavil največji projekt  – Stožice. Ko govorijo, da sem si zgradil stadion, je to neumnost, saj bosta objekta zmeraj ostala Ljubljani, ne bom ju dal na hrbet in odnesel na primer v Litijo.

Lahko sedaj poveste vsaj eno stvar, na katero niste ponosni oziroma se vam zdi napačna?

Je ni. Če bi vedel zanjo, bi jo popravil. Ne trdim, da je bilo vse idealno. Ni pa ničesar, kar bi naredil s slabim namenom. Lahko, da kaj ni uspelo točno tako, kot smo si zastavili, ampak to še ne pomeni, da je bilo napačno. Zelo bi bil jezen nase, če bi s svojim delovanjem zavestno delal škodo. To se pri meni ni zgodilo in se tudi ne bo. Lahko bi omenil projekte, za katere bi si želel, da se uresničijo prej, ampak da na njih ne bi bil ponosen, teh pa ne najdem. Zakaj ni bazena Ilirija, sem povedal, stadion bi lahko zaključili prej, nismo prejeli naziva evropska prestolnica kulture. Tukaj je kot v športu, kjer ves čas tekmuješ, in vesel sem, da je pri 57 letih moj moto še vedno uspeh in da si mladi kolegi, ki šele prihajajo, prav tako želijo uspeha.

Si želite na koncu povedati še kaj, česar vas nisem vprašal, ali morda nagovoriti občane?

Vaša vprašanja so bila zelo izčrpna. Povedal bi le, da sem hvaležen Ljubljančankam in Ljubljančanom. Ljubljana je svobodno in ponosno mesto, najlepše na svetu, čuvajmo jo še naprej za zanamce, da jo bomo tudi njim dali v upravljanje tako lepo, kot je sedaj.