Krašovca obremenila še ena priča

Sodnica celjskega okrožnega sodišča Romana Gradič je danes v nadaljevanju sojenja nekdanjemu ekonomu mariborske nadškofije Mirku Krašovcu med drugim zaslišala nekdanjo direktorico družbe Betnava Dragico Marinič. Ta je pojasnila, da je bil Krašovec ves čas vpleten v obnovo Betnave in je bil o vsem obveščen.

Mariničeva je priznala, da je gradbene situacije podpisala, pri obnovi Betnave pa je povsem zaupala šefu mariborske nadškofijske službe za investicije in vzdrževanje Antonu Ekartu.

Sodnica je danes zaslišala tudi nekdanjega gradbenega nadzornika Karla Bogatina. Tako Mariničeva kot Bogatin sta pojasnjevala, kaj se je dogajalo z gradbenimi situacijami.

Bogatin je dejal, da je dvakrat mesečno prihajal na gradbišče Betnave, gradbene situacije pa so se po njegovih besedah pripravljale na gradbišču. Dejal je, da sta obstajali dve gradbeni situaciji, ki sta bili izdani konec leta 2009.

Na vprašanje sodnice, ali je bil seznanjen s prvo situacijo, je Bogatin odgovoril, da je vedel zanjo, vendar z vsebino ni bil seznanjen. Poudaril je, da je izdajo gradbenih situacij, ena naj bi znašala okoli šest milijonov evrov, druga pa 100.000 evrov, zahtevala nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak. Naročila mu je tudi, da izstavi višje situacije, kot je bila dejanska vrednost opravljenih del. Tovšakova pa mu ni določila točne višine gradbenih situacij.

Bogatin je tudi dejal, da Krašovca pozna, vendar o omenjenih gradbenih situacijah nista nikoli govorila. Z njim se je slišal po telefonu in takrat sta se pogovarjala o operativni problematiki obnove Betnave. Tudi na dveh ali treh sestankih, na katerih je bil navzoč tudi Krašovec, so po Bogatinovih navedbah govorili le o operativnih zadevah.

Bogatin je v zadevi Betnava že priznal krivdo in bil obsojen na dve leti zapora, ki ga bo odslužil s 1460 urami družbeno koristnega dela. Mariničeva, ki je prav tako priznala krivdo, pa je obsojena pogojno na 23-mesečno zaporno kazen s preizkusno dobo treh let.

Napeljevanje k milijonski goljufiji

Prenova dvorca Betnava se je začela leta 2008, ko je nadškofija predala stavbno pravico podjetju Betnava, ki ga je ustanovilo šest njenih duhovnikov. Vanj so nato s poroštvom takratnega nadškofa Franca Krambergerja vložili več kot dva milijona evrov, ki so jih dobili na banki.

S tem denarjem so zatem zaprosili in prišli do 1,7 milijona evrov evropskih sredstev. Vendar se je izkazalo, da je Betnava ministrstvu pošiljala račune za gradbena dela, ki niso bila nikoli opravljena, zato je mariborska nadškofija kasneje ta denar vrnila.

Po navedbah tožilstva so vodilni v družbi Vegrad odredili in izdelali lažne poslovne listine (gradbene situacije in račune za neizvedena dela) ter v sodelovanju z vodilnimi v Betnavi lažno izkazovali izvršitev plačil po teh računih in situacijah (s fiktivnimi kreditnimi pogodbami in večkratnim vzajemnim nakazovanjem sredstev med tekočimi računi). Pozneje so te gradbene situacije ter dokazila o plačilih z lažno vsebino uporabili kot podlago zahtevku za izplačilo sredstev EU.

Tako so gospodarsko ministrstvo preslepili, da je izplačalo 1,77 milijona evrov, pri čemer so bila sredstva na zahtevo ministrstva po enem letu vrnjena. Sočasno naj bi si vodilni v Vegradu z goljufijo pridobili protipravno korist v višini 1,7 milijona evrov.