'Ko je zaropotalo, je učitelj bežal, pa spet ni bilo šole'

Šola je bila vedno v službi tistega, ki je vladal, da so lahko že mladi rod vzgajali po svojih merilih, je jasen Anton Arko, profesor ruščine in zgodovine, kustos v Slovenskem šolskem muzeju. In tako je bilo seveda tudi med drugo svetovno vojno, ki se je z nemškim napadom na Jugoslavijo aprila 1941 začela tudi v Sloveniji. Zaradi tega so šolsko leto 1940/41 predčasno končali.

Tri tuje armade so si našo deželo razdelile in šolske razmere so se po okupiranih pokrajinah razlikovale, a namen in cilj je bil povsod enak: učence preobraziti v svojo ideologijo. Kot je pojasnil Arko, so bili tudi v šolah najbolj neposredni in nasilni Nemci, Italijani so bili morda za odtenek bolj taktični.

''Zaradi pogostih prekinitev pouka, nasilnega izsiljevanja slovenskega prebivalstva in učiteljev, pedagoško neizobraženih, ideološko prepojenih in slovensko neveščih učiteljev so bili pri izobrazbi in vzgoji najbolj prikrajšani učenci. Postali so največje žrtve ideološkega boja v šolah, saj je šola postala aparat ideološke prisile vsakokratne oblasti,'' je zapisano v katalogu stalne razstave Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja.

Nemška okupacija: v slovenščini se niso smeli pogovarjati niti med odmori

Na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem so Nemci slovenske šole takoj ukinili, slovenske učitelje in druge izobražence z duhovniki vred pa so izgnali na Hrvaško in Srbijo ali deportirali na prisilno delo v nemška delovna taborišča. Na okupiranem ozemlju so z začetkom šolskega leta 1941/42 uvedli nemške šole in vrtce z nemškimi učitelji, ki niso imeli ustreznih pedagoških znanj, prav tako niso znali slovenščine, bili pa so zagrizeni nacisti. Četudi so razumeli slovenski jezik, se v njem z otroki niso pogovarjali.

Še več, učenci se v slovenščini niso smeli pogovarjati niti med odmori. Z grožnjami, da jih bodo izgnali, so na tečaje nemščine silili tudi odrasle. A to ni bil le jezikovni tečaj, ampak propaganda za Hitlerjev tretji rajh, pojasnjuje direktor Slovenskega šolskega muzeja mag. Stane Okoliš v knjigi Zgodovina šolstva na Slovenskem. Učence, ki so kršili pravila, so kaznovali telesno, še pogosteje so jih sramotili.

Tudi vzgoja je bila v smeri ponemčevanja, peli so nemške pesmi, ob jutranjem prihodu so dvigovali nemško zastavo, otroke so vključevali v nacistično mladinsko organizacijo Hitlerjugend.

Premikanje zastavic na zemljevidu, kako napreduje vojska

Nekdanji učenec v Brežicah pa se pouka med nemško okupacijo spominja, kot zapisano v Šolski kroniki, takole: ''Čas okupacije je prinesel nov režim, nov šolski red, nove učitelje in v dveh mesecih do konca šolskega leta ni mogel bistveno vplivati na nas. Bil pa je toliko drugačen in ostaja v spominu, da je namesto tistega, kolikor toliko dobrega razpoloženja v šolskih klopeh, tudi med učenci zavladalo neko zaskrbljujoče stanje. To se je prenašalo domov, doživljali smo ga na cestah, v medsebojnih stikih. V šoli se, poleg učenja in prepevanja slovenskih pesmi, tudi ni več slišalo ustaljenih besedil in pristopov. Vse je bilo za nas takrat še slabo dojemljivo: vse za firerja, vse za nemški rajh, vse za strogo disciplino, tako da ni bila samo spremenjena učna tvarina v tem času, ampak tudi red šolskega obnašanja. Ti učitelji, za katere zdaj razmišljam, da so bili iz Koroškega in so najbrž tudi razumeli slovensko. Za nas v glavnem niso več našli slovenske besede in je bilo pač mukotvorno življenje vse do konca šolskega leta''.

Številne družine iz Štajerske in Gorenjske so tudi izgnali v Nemčijo na prisilno delo, tudi otroci, starejši od 13 let, včasih tudi mlajši, so morali delati. Za mlajše je bilo le v redkih taboriščih organizirano poučevanje, če je že bilo, je bilo to zelo osnovno.

Italijanska okupacija: v učbenikih so prelepili fotografije

Italijani so po okupaciji ravnali nekoliko drugače. V Ljubljanski pokrajini so Slovencem, drugače kot pred vojno na Primorskem, s posebnim statutom priznali kulturno avtonomijo. Dotedanji jugoslovanski šolski sistem je ostal nespremenjen, uporabljali so iste učbenike, le da so denimo prelepili slike jugoslovanskih kraljev z Mussolinijem, je povedal Arko. Torej, spremenili so učne načrte za zgodovino (poveličevali so italijansko-rimsko zgodovino), zemljepis in državoznanstvo.

Na vseh stopnjah izobraževanja je bil obvezen pouk v slovenskem jeziku, italijanski je bil izbirni, tega so vsiljevali zlasti učiteljstvu in odraslim. Fašistični pritisk se je poznal z uvedbo obveznega pozdrava in pri siljenju otrok in učiteljev v fašistične mladinske in delavske organizacije. Otroke so fašisti poskušali pridobiti tudi z različnimi ugodnostmi, od organizacije šolske prehrane do sodelovanja v športnih organizacijah, in z darili, našteva Okoliš v Zgodovini šolstva na Slovenskem.

Italijani so se vseskozi pripravljali na trenutek, da bi slovensko šolstvo, tako kot na Primorskem, popolnoma nadomestili z italijanskim. S krepitvijo slovenskega osvobodilnega gibanja, ki so ga prevzeli komunisti, je tudi italijanski okupator postajal vse bolj nasilen. Med interniranci v italijanskih taboriščih je bilo tudi veliko učiteljev in celi razredi dijakov. V taborišču Gonars so dijaki konec šolskega leta 1942/43 opravljali celo maturo.

Kapitulacija Italije: italijanščino zamenjala nemščina

8. septembra 1943 je Italija kapitulirala. Vsi so se v Ljubljanski pokrajini spraševali, kaj bo zdaj, ko je območje zasedel nemški okupator. Bistvenih sprememb ni bilo, italijanščino je zamenjala nemščina, na Štajerskem in Gorenjskem pritisk Nemcev po kapitulaciji njihovih zaveznikov ni popustil.

Se pa je položaj šolstva izboljšal na Primorskem. ''Med nemško zasedbo Primorske (1943-45) so Slovenci začeli obnavljati slovensko šolstvo, ki ga je zatrl fašizem že v dvajsetih letih. Na podeželju, kjer ni bilo utrjene politične oblasti, so nastale prave slovenske ljudske šole na pobudo duhovnikov in šole pod nadzorstvom krajevnih odborov OF. V večjih središčih, ki so bila pod nadzorom Nemcev, pa so prav tako nastale slovenske šole, ki jih je nemški okupator uradno dovolil. Med temi so v Gorici, jeseni 1944, obnovili popolno slovensko gimnazijo,'' je zapisano v katalogu Šolstvo na Slovenskem.

Z odhodom Italijanov pa je enega izmed vrhuncev dosegla državljanska vojna. ''Z njihovim (italijanskim op.a.) odhodom se je državljanska vojna med partizanskim gibanjem pod vodstvom komunistične partije na eni in protikomunističnimi vaškimi stražami, ki so bile do italijanskega razpada pod italijanskim nadzorom, ter nacionalističnimi oddelki jugoslovanske vojske v domovini na drugi strani razvnela do prvega vrhunca. S partizansko vojaško zmago so vsa območja, ki jih je zunaj pomembnih prometnih komunikacij ni zasedla nemška vojska, prišla pod novo revolucionarno oblast, ki je povsod, kjer je bilo mogoče, predvsem pa na podlagi do takrat delujočih šol ustanavljala partizanske šole,'' je zapisal Okoliš v Zgodovini šolstva na Slovenskem. Delovanje partizanskih šol je v okupacijskih razmerah postalo neposredno povezano z uveljavljenjem nove revolucionarne oblasti.

Muljava: Italijani so šolo požgali, pouk so imeli kar v gostilni

Prizadete so bile vse šole, tako v mestih kot vaseh. Okupatorji so jih zasedli, velikokrat so jih tudi požgali. Med takšnimi je bila tudi majhna vaška šola na Polju pri Muljavi. Iz okoliških vasic je šolo takrat obiskovalo 93 otrok, poučevala pa sta jih Janko Arnšek, šolski upravitelj, in Ančka Verbič. Muljava je bila del Ljubljanske pokrajine in tako pod italijansko okupacijo. Pouk je potekal v slovenščini, dopisi - tudi spričevala - pa so bili dvojezični. Kaj kmalu so tudi Italijani postali bolj nezaupljivi in 7. julija 1942 so šolo požgali, poleg nje še občinsko stavbo, kjer je stanoval šolski upravitelj.

Učenka v tistem času je bila tudi Milka Zajc, ki je prve razrede šole opravila še v šoli na Polju. ''Italijani so 1942 leta šolo požgali, kmalu po tistem pa smo šolo že imeli pri Obrščaku, kjer je bila na levo trgovina,'' se spominja. Italijanščine se jim med okupacijo ni bilo treba učiti, prav tako v šolo nikoli niso vkorakali vojaki. Spominja se učitelja v šoli na Polju, ki je bil po njenih besedah begunec z Madžarskega, ki je bežal pred okupacijo. ''Še dobro se ga spomnim, da je bil starejši možiček, po poklicu je bil učitelj. Kadar se je razburil, je vedno jezno poudaril: Moji Madžarčki so bili stokrat boljši, kot ste vi,'' je dejala. Tega stavka se spominja tudi Slavko Zajec, prav tako z Muljave. Oba sta potem pouk obiskovala pri Butkoviču. ''Ko je zaropotalo, je učitelj bežal, pa spet ni bilo šole,'' je povedal Zajec. ''Ko so se pripravljale ofenzive, je Cvetko vzel svojo torbo in šel v 'hosto', nas pa je poslal domov. Pa se je pomirilo, pa smo se spet dobili. Ko se je bilo treba skriti, nam je vedno rekel, naj strgamo iz zvezkov ali knjig, če je kaj takega napisanega. V primeru, če bi prišle stvari v napačne roke,'' je nadaljevala Zajčeva. ''Butkovič je bil mlad fant, okoli 18 let star,'' ga je opisal Slavko Zajec in dodal, da je igral na kitaro. ''Prej tega tu nisi slišal,'' je dodal. Prav zaradi tega so otroci na pamet znali vse partizanske pesmi. V partizanski šoli ni bilo več verouka.

V spominu naših sogovornikov se je ohranila tudi proslava ob 100. obletnici rojstva muljavskega pisatelja Josipa Jurčiča. ''Butkovič me je učil Jurčičev testament, ki sem ga deklamirala ob slovesnosti ob odkritju spominske plošče na Jurčičevi rojstni hiši. Še danes ga znam. Takrat je bilo to najbrž že osvobojeno ozemlje. Na prireditvi so še nekaj malega peli, tam so bili partizani v uniformah, pa vsi učenci smo se udeležili proslave,'' je povedala Milka Zajc.

Žena Slavka Zajca, Marija Zajec je v mladosti živela v sosednji vasi, a šolo je morala obiskovati na Krki. Stezice do šole so držale skozi gozd, pot je bila dolga krepko uro hoda. Ob začetku vojne je končala peti razred, nato pa je bila zanjo šola končana. V gozdovih so se skrivali vojaki in za otroke je bilo prenevarno. Spominja se, da so po vojni hodili v nadomestno šolo, nekajkrat na teden, da so obnovili znanje.

Partizansko šolstvo

17. maja 1942 je Izvršni odbor Osvobodilne fronte izdal poseben odlok o poslovanju šolstva na osvobojenem ozemlju. V njem je med drugim zapisano: ''Šolsko vodstvo tvori celoten učiteljski zbor, ki si iz svoje srede izvoli po večinskem načelu šolskega vodjo, ki mora biti narodno neoporečen in vzoren ljudski vzgojitelj. Šolsko vodstvo sklepa o ukrepih, ki so potrebni za poslovanje tako v upravnem pogledu kakor v pogledu pouka in vzgoje, skladno z duhom narodnoosvobodilne borbe slovenskega naroda, ki uresničuje njegove najvišje narodne cilje: osvoboditev, združitev, popolno samoodločbo slovenskega naroda in popolno ljudsko demokracijo''. V praksi je šlo to počasneje, saj osvobojena ozemlja niso bila trdne nepremakljive enote.

Po zlomu Italije se je partizansko šolstvo okrepilo, pouk po novih načelih je potekal v že obstoječih šolah, na Primorskem pa so ustanavljali nove šole. ''Življenje v partizanskih šolah se je nenehno spreminjalo. Po bojih in ofenzivah je bilo treba vedno znova vzpostaviti organizacijo, zamenjati prostore, pridobiti učne pripomočke in načrtovati delo. Najboljše pogoje za delo so imele partizanske šole v Beli krajini, na Dolenjskem in Notranjskem, najbolje so bile sprejete na Primorskem, najtežje razmere pa so bile na Gorenjskem in Štajerskem,'' je pojasnil Arko iz Slovenskega šolskega muzeja.

Šola po drugi svetovni vojni

''Z zmago revolucije se je ideologija boja za komunizem v šoli nadaljevala po vojni. Z ideologijo se je poslej napajal ves šolski sistem,'' poudari Okoliš. V obdobju enopartijskega totalitarnega sistema po drugi svetovni vojni se je v šolstvu zgodilo toliko in tako globoke spremembe kot v nobenem prejšnjem obdobju. Oblast je iskala različne poti, kako bi šolstvo čim bolj prikrojila svojim potrebam.

Zgodovinska podlaga razvoju povojnega šolstva je bilo partizansko šolstvo med vojno, ki je temeljilo na nekritičnem posnemanju šolstva v Sovjetski zvezi in podrejanju njeni pedagogiki. Pazili so tudi, da so iz izobraževanja odstranili vsak vpliv cerkve.

''Predvsem v prvih povojnih letih je bila šola tudi prostor diskriminacije otrok premaganih političnih in idejnih nasprotnikov. Take otroke so načrtno zapostavljali in preganjali. Učitelji, ki so sprejeli vlogo priganjačev režimske ideologije, so jim dajali nižje ocene in jim s tem preprečevali nadaljnje šolanje,'' je opisano v Zgodovini šolstva na Slovenskem. Nad drugače mislečimi so pritisk izvajali tudi na učiteljiščih. Leta 1952 so tako zaradi politične neprimernosti na mariborskem učiteljišču obravnavali 30 dijakov in dijakinj, tri so izključili, ostalim so svetovali, naj prostovoljno zapustijo šolo.

V prvih povojnih letih so učitelje razdelili na starejše strokovno usposobljene in na mlade, politično zanesljive. Nadzor učiteljev je bil oster in nepopustljiv. Prvo leto po vojni, ko se je še vedno kazala vsa njena razsežnost, je bilo še posebej hudo, sploh na podeželju. V Šolski kroniki tako predstavijo zgodbo Marice Žavbi, ki je kot 19-letno dekle odšlo učiti v Tuhinjsko dolino. Ob prihodu tja jo je prestrašil pogled na požgane hiše. Decembra 1943 so partizani požgali šolo, ker je bila v njej nemška postojanka. Skoraj nikjer ni bilo mogoče takoj začeti s poukom, do začetka 50 let so bile stavbe tudi brez elektrike. Strokovno usposobljenih učiteljev večinoma ni bilo, učile so predvsem tečajnice. ''Zaradi hudega pomanjkanja izprašanih učiteljev so se šolske oblasti sprijaznile tudi z ideološko sumljivimi učitelji. V Motniku je živela domačinka, brezposelna učiteljica s končanim učiteljiščem in delovnimi izkušnjami, ki pa naj ne bi bila politično ustrezna, ker je bila vdova po rudarskem inženirju nemškega rodu.'' Po posredovanju so jo vendarle namestili in je uspešno v zadovoljstvo vseh poučevala do upokojitve, je zapisano v zgodbi Žavbijeve.

Prepoved opravljanja učiteljskega poklica je doletela vse verne učitelje. V srednjih šolah so počasi ukinjali latinščino, ker so jo povezovali s cerkvijo, in nemščino zaradi povezave z nacizmom. Spreminjali so učne načrte, učbenike, v šolskih besedilih je prevladovala borbena, partizanska vsebina. Ideologijo so vnašali tudi s proslavami.

Viri in literatura:

Okoliš, Stane, 2009: Zgodovina šolstva na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski šolski muzej
Okoliš, Stane. Ribarič, Mateja. Balkovec Debevec, Marjetka, 2002: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja III. (od 1918 do 1991). Ljubljana: Slovenski šolski muzej
Drovenik Čalič, Tatjana, 2008: Šola mojega spomina v Šolski kroniki. Ljubljana: Slovenski šolski muzej
Kokalj Kočevar, Monika, 2008: Učitelji in šolstvo med in po drugi svetovni vojni skozi oči življenjskih zgodb otrok - prisilnih in suženjskih delavcev v Šolski kroniki: Ljubljana: Slovenski šolski muzej
Kastelic, Zlata, 2011: Podobe preteklosti - čas med vojno v Podružnični šoli Muljava, ob 100-obletnici šolstva na Muljavi 1910-2010, Muljava: Osnovna šola Stična