Pričevanj 24 slovenskih izseljencev avtorica ni spreminjala in so zapisana v obliki pogovorov. V njih ljudje pripovedujejo o tem, zakaj so se naselili na Švedskem, kako so se prilagajali švedskemu načinu življenja, kako doživljajo svoje etnično poreklo in drugo. Ob zaključku avtorica na poljuben način poda študijo o organizirani dejavnosti Slovencev na Švedskem, od slovenskih kulturnih društev, glasil, radijske in televizijske oddaje, dopolnilne šole slovenskega jezika in katoliških združenj ter o težavah, ki jih izseljenci srečujejo v zasebnem in poklicnem življenju. Razlike med Slovenijo in Švedsko, na katere izseljenci opozarjajo, naj bi bile povezane predvsem z vsakdanjikom, kot na primer prehrana, vzgoja otrok, družinsko življenje in vrednote, odnosi med spoloma in dopuščanje drugačnosti.
Iz pripovedovanja izseljencev je razvidno, da so se poskušali čim bolj prilagoditi švedskemu načinu življenja, večina je bila pri tem tudi uspešnih, medtem ko so slovenske navade ohranjali predvsem v krogu družine. Čeprav večina druge generacijo Slovencev ne govori več slovensko, se ti, kot navaja avtorica, še vedno zavedajo slovenskih korenin.
Slovenci so na Švedsko začeli prihajati že v petdesetih letih, največ pa se jih je tam naselilo v šestdesetih, po odprtju jugoslovanskih meja leta 1963. Ocene o številu Slovencev se gibljejo med 4000 in 7000, večina pa jih živi v večjih mestih ali industrijskih področjih Stockholma, Goeteborga, Malmoeja in Landskrone. Večina izseljencev je na Švedsko prišla zaradi gospodarskih razlogov, precej manj pa je bilo političnih pribežnikov.
