Peking, ki na novega tajvanskega predsednika gleda z veliko skepso, trdi, da se za politiko dobre volje Chen Shuibiana skrivajo separatistične težnje ter zato od Tajvana vztrajno zahteva, naj še pred nadaljevanjem pogajanj o mirni združitvi prizna politiko ene same Kitajske. V nasprotju s Pekingom pa so se v Taipeju odločili za politiko drobnih korakov in so pristanek Pekinga, da med dvema tajvanskima otočkoma in celino vzpostavi neposredne transportne in poštne zveze ter trgovinske odnose, pozdravili z veliko mero zadovoljstva.
Po končani državljanski vojni in ustanovitvi L. R. Kitajske je Tajvan s celinsko Kitajsko prekinil vse neposredne stike, ob koncu dolgoletne politične dominacije stranke Kuomintang na otoku pa je novi, demokratično izvoljeni predsednik Chen Shuibian Pekingu začenjal ponujati roko sprave ter za območje Tajvanske ožine predlagal izboljšanje odnosov.
