26-letna Karmen Resnik iz Domžal je dokaz, da je s trdno voljo mogoče doseči zastavljene cilje. Potem ko je njena teža dosegla 105 kilogramov, se je odločila, da je čas za ukrepanje, pravi. "Najbolj so me prizadele žaljivke ljudi, češ 'kakšna si, začni migati ali samo ješ' … Zadala sem si cilj, da bom zmagala in jim zavezala zlobne jezike," svojo zgodbo začne mamica 10-mesečnega dečka, ki ob aranžerskem delu v cvetličarni rada riše in oblikuje.
Odpadli so tudi izgovori, da z izjemo plesa, ne mara športa, motiv so postala oblačila, ki jih po 28 kilogramih, kolikor jih je dodala nosečnost, ni mogla več obleči. "Želela sem priti vsaj na težo pred nosečnostjo. In po pravici povedano – tudi odsev v ogledalu je bil grozen – velik trebuh, široka stegna, glava skoraj brez vratu in s podbradkom," se spominja. Danes ima 66 kilogramov, manj kot pred nosečnostjo, ko je tehtnica kazala 77 kilogramov.
S kakšnimi cilji si se lotila podviga? Izgubiti 30 kilogramov ali v prvi vrsti biti fit in zdrava?
Že na začetku mi je bilo jasno, da sta osnovni pogoj telovadba in urejena prehrana. Začela sem s telovadbo. Na začetku sem izvajala samo trebušnjake, iz prehrane sem črtala sladkarije in kruh. Zmanjšala sem porcije, odpovedala sem se sladkim in gaziranim pijačam. Vsak mesec sem stopnjevala telovadbo. Moj prvi cilj je bilo 80 kilogramov. Potiho sem si želela, da bi bila vitka, in mislim, da je to cilj vsakega dekleta, predvsem pa, da ostanem zdrava, zato se tudi nisem odpovedala drugi hrani.
Kako je v času "projekta" izgube kilogramov nihala motivacija? Kdaj je bilo najtežje in kje si našla motivacijo za nadaljevanje?
Najtežje je bilo na začetku, ko so se rezultati kazali počasi. Motivacija je kar nihala, vendar sem imela za vzor, kako uspeti, dve ženski, ki sta prišli do cilja, in rekla sem si, če je njima uspelo, lahko uspe tudi meni. Še danes sta mi največja motivacija. Vsak dan sem si ponavljala "Karmen, saj zmoreš, uspelo ti bo, ne obupaj." Poleg tega ti, ko črtaš neko določeno hrano, tihi zlobni glasek govori: "Pojej to slastno čokolado." Vendar je bila želja večja od tistega glasu. Danes sem trdno prepričana o tem, kaj je zame dobro in kaj ne. Imam pa tudi dneve, ko se lahko pregrešim.
Tudi opora bližnjih je v obdobju izgubljanja kilogramov in spreminjanja življenjskega sloga zelo pomembna … Kdo je ob strani stal tebi?
Zelo hvaležna sem družini, ki mi stoji ob strani. Verjela je vame in tudi najbolj iskreno povedala svoje mnenje. Med prijatelji pa se je pokazalo, kateri so bili tisti, ki so se iskreno veselili uspeha, me podpirali, nekateri pa so mi žal tudi obrnili hrbet. Imamo pa tudi Facebookovo skupinico deklet in fantov, ki se prav tako borijo z odvečno težo. Med seboj se podpiramo, dajemo si nasvete … Res so dobra motivacija. Ko pride kakšen slab dan, pogledaš te ljudi, kako jim uspeva, in si vesel za njih. Presrečna sem, da jih imam.
Lotila si se zdravega načina izgubljanja kilogramov – sprememba prehrane, gibanje … Te je v tem času zamikalo, da bi morda posegla po kakšnem "čudežnem pripomočku", ki bi z danes na jutri stopil kilograme?
Ne. Ne podpiram čudežnih tabletk. Vse se da izgubiti na zdrav način. To je zame telovadba plus prehrana. Je pa res, da živimo v svetu, kjer je vse več tako teh pripomočkov kot ljudi, ki res verjamejo, da delajo čudeže.
Praviš, "vse je v glavi, samo dopovedati si moraš". Slišati je enostavno. Kako težko je bilo v praksi? Kolikokrat si ob krožniku zelenjave morda pomislila na pico ali kaj podobnega ali se vprašala, "kaj mi je tega treba"?
Na začetku so me mikale pregrehe, priznam. Ampak dopovedati si je treba, da pregrehe vsak dan ne pridejo v poštev. Sicer pa jem vse, kar sem jedla, preden sem se odločila za spremembo, tudi pico, a v manjših porcijah. Na začetku je težko, ko postane sprememba rutina, pa je lažje.
Kako se je z več kondicije in manj kilogramov spremenilo življenje?
Danes se v svojem telesu počutim samozavestno, odlično. Oblečem lahko, kar prej nisem mogla, namesto konfekcijske številke 42 danes nosim 36/38. Izgubila sem zelo veliko obsega. Ljudje me pohvalijo, ne slišim žaljivk. Za prijatelje sem "zmagala", prav tako v prvi vrsti zase. Danes sem, lahko rečem, fit mami.
Kako se je v času spreminjal tvoj odnos do lastnega telesa?
Ko gledam slike, mislim, da se takrat sploh nisem zavedala, kakšna "bunkica" sem bila. Videla sem seveda trebuh, ki se je opazil čez vsako majčko. Vsak dan sem imela problem, kaj sploh obleči. Grozni časi! Na kavbojke niti pomisliti nisem mogla. Danes samozavestno oblečem kavbojke, prav tako kakšno oblekico. Zdaj sem si všeč. Moti me samo odvečna koža na trebuhu, ko se pogledam v ogledalo, zato si prizadevam, da telo še učvrstim in bom do poletja top.
Kako pa se je na spremembo odzivala širša okolica?
Kot rečeno, so bili na začetku komentarji grdi, nekateri so me tudi zelo zaboleli. Ko sem se lotila spremembe, pa so ljudje opazili, da se z menoj nekaj dogaja. Danes me ljudje, ki so me nekoč žalili, gledajo drugače, z zavedanjem, da sem ukrepala in nekaj storila zase.
Kako konkretno se tvoj jedilnik razlikuje od tistega pred spremembo?
Izogibam se kruhu in sladkarijam, prav tako, če se le da, krompirju. Včasih sem testenine jedla večkrat na teden, zdaj jih zaužijem enkrat na 14 dni. Jem res raznoliko hrano. Po vadbi zvečer zmeraj pojem veliko skledo solate z jajcem. Prej sem za večerjo večkrat jedla kakšno pico, nezdrave prigrizke, sladkarije. Pazim, da čez dan popijem zadostno količino vode, ki jo moje telo potrebuje. Prej sem se najedla, da me je želodec tiščal, zdaj se nikoli ne prenajem. Raje jem večkrat, a malo.
Kako pogosto si privoščiš kakšno kulinarično pregreho ali obdobje brez telovadbe? Te potem zaradi tega preganja slaba vest?
Moj dan za pregrehe je nedelja, ko pojem kakšen piškot, kar je moja nagrada za trud. Slabe vesti zaradi tega nimam, saj vem, da se trudim, da delam za svoje telo, da pa si tudi telo zasluži enkrat na teden kakšen priboljšek. Če se ne počutim dobro, ne telovadim. Telo tudi potrebuje počitek in to naredim brez slabe vesti.
Te skrbi, da bi se kilogrami vrnili?
Nimam skrbi, da bi se teža vrnila, če bom nadaljevala to pot. Zdaj je zame sicer največja motivacija, da sem aktivna, da učvrstim svoje telo, ga definiram, in upam, da mi bo uspelo.
Veliko ljudi se loti športa, zdrave prehrane, izgubijo nekaj kilogramov in obupajo. Kaj jim svetuješ, da spremenijo naslednjič, da uspeh ne bo izostal?
Tudi sama poznam nekaj takšnih. Mislim, da tak človek nima jasnega cilja, ni trdno odločen, da bi pa mu res uspelo. Kot pravijo – kjer je volja, tam je pot. Sama bi jim svetovala, da si – tako kot sem si jaz – za zgled vzamejo nekoga, ki mu je uspelo, da jim bo služil kot motivacija. Konkretnejše nasvete težko ponudim, saj je na koncu levji delež odvisen od posameznika.
Številni se tudi "tolažijo" z izgovorom, da je "fit življenje" drago, naporno, vzame veliko časa, menijo, da ni združljivo z delovnimi in družinskimi obveznostmi … Morda lahko razkriješ svojo dnevno rutino – koliko časa ti vzame izbor in pripravljanje hrane, koliko telovadba … in kako to združuješ s preostalim?
Če ješ, kot si prej, nisi na kakšni posebni strogi dieti, ki predpisuje določeno hrano, sprememba v prehranjevanju ni ne zamudna ne draga. Družina res vzame čas in prinaša obveznosti, vendar verjamem, da ima vsak zagotovo vsaj 15 minut časa na dan, da nekaj naredi zase. Jaz telovadim sama doma, ne hodim v fitnes, ker imam doma otroka, ki me potrebuje, vendar si vzamem vsak večer 20 minut časa zase, da telovadim. Še najdražja je tako menjava garderobe!
