Kot ocenjuje vplivni rock novinar Nick Kent v svojem pogledu na rock sceno v letu 2003, novih rock mesij ni nikjer na obzorju. Novi heroji današnje mladine niso nasledniki eksistencialistične tesnobe Johna Lennona ali Boba Dylana, temveč brezzvezni barbari, ki se pojavijo v katerem od MTV-jevskih razbijaških showov, kakršen je Jackass.
Konec koncev, kakšen smisel ima porabiti tako veliko časa za učenje glasbenega inštrumenta, ko pa se do globalne slave lahko v kakšnih četrt ure dokoplješ tudi tako, da se gol potopiš v septično jamo, in to pred kamerami, opozarja Kent. Rock glasba, nekdaj ključna oblika izražanja mladostnega nezadovoljstva, danes zrcali miselne procese in umirajoče ambicije ljudi srednjih let.
"Edina pozitivna stran vsega tega je," kot je lani poleti nekemu francoskemu novinarju pojasnjeval David Bowie, "v tem, da je tisto staro vprašanje - kako človek v vaših letih še vedno lahko dela rock glasbo - povsem zastarelo. In to zato, ker se današnji spopad generacij ne izraža več skozi glasbo, temveč na drugih področjih, denimo pri skateboardingu," je skozi smeh povedal Bowie. "Paul McCartney v živo nikoli ni bil tako dober kakor lani. Isto velja za Louja Reeda, Neila Younga in Brucea Springsteena. Med nama rečeno, ne vidim nikogar iz nove generacije, ki bi bil sposoben imeti tako visoko kakovosten koncert," je menil Bowie.
Kent piše, da se je ocena o tem, češ da "starci" bolje igrajo rock, dramatično potrdila lani poleti na festivalu Coachella, ki je bil blizu Los Angelesa, kjer so reformirani Stoogesi pritegnili vso pozornost in nato povsem zasenčili nastope mlajših zvezdnikov, denimo White Stripesov, Strokesov in Hivesov, kar je precejšen podvig, če vemo, da so trije Stoogesi v srednjih 50-tih letih in da je njihov pevec Iggy Pop v času nastopa kar precej šepal.
Kent še ugotavlja, da je bilo tudi lani izdanih nekaj kakovostnih izdelkov novih umetnikov. "Want More" Rufusa Wainwrighta je še enkrat dokazal, da je največji talent svoje generacije. Tu je tudi skandinavski deček z imenom Teitur, ki je izdal očarljiv debutantski album. Blur in Radiohead so ustvarili krepko novo glasbo. Lucinda Williams ima na albumu "World Without Tears" nekaj izjemnih pesmi, vendar je ona stara 50 let, piše Kent. Morebiti tem novincem manjka vrhunsko predstavljanje, saj glasbena industrija, v kateri delajo, tone v živem pesku. Klube zapirajo, pubi in bari pa se vse bolj posvečajo organizaciji zabav tipa karaoke. Najhujše od vsega pa je, da so se glavne diskografske hiše začele združevati, da odpuščajo osebje, ki je iskalo nove talente, in ker posel prepuščajo računovodjem, ki poskušajo proizvode obdržati čimbolj poceni in čimbolj vesele.
Kenta pri vsem tem še najbolj moti pomanjkanje koherentne underground glasbene scene, ki bi se rodila pod represivnimi okruški sodobne umetnosti. "Ne govorim o peščici skupin, ki s počasnimi techno ritmi izražajo svoje nestrinjanje in ironizirajo Busha in Blaira. Zgolj oziram se okrog sebe in se sprašujem, kdaj in kje se bo pojavil novi val uporniških, obenem pa ustvarjalnih in ambicioznih mladih ljudi, ki bodo ustvarili resnično 'alternativno' novo glasbo. Morda takrat, ko si bodo izmislili kakšno novo drogo - doslej je stvar tako delovala."
Obstaja defetistična teorija, da je bila najboljša glasba napisana v 60-ih in 70-ih letih - to je bila največja glasbena pojedina, danes pa se samo grizljajo drobtinice s tedanjega banketa. Morebiti pa je bil ta banket samo predjed za bodočo renesanso v popularni glasbi. Glede umetnosti mora biti človek vedno optimističen. Novi glasbeni mesija gotovo nekje čaka na nas, sklepa Kent svojo analizo stanja v rock glasbi. Nick Kent spada med najbolj znane in vplivne rock novinarje, kariero pa je začel leta 1972, ko je sodeloval z britansko glasbeno revijo New Musical Express (NME), za katero je napisal svoje najbolj pomembne tekste. Napisal je ključne intervjuje in članke o izvajalcih, kot so Syd Barrett, Lou Reed, Roky Erickson, New York Dolls, Brian Wilson, Elvis Costello, Rolling Stones in Sex Pistols. V 80-ih in 90-ih letih je Kent pisal za revije The Face, Spin in Details, pa tudi danes še sodeluje s številnimi revijami in dnevniki.
