Posebno poročilo novinarke 24UR Maje Roš
Po več kot poldnevnem poskušanju, da bi našel izhod iz nemogočih razmer, ko se je od včerajšnjega večera premaknil le okoli sto višinskih metrov nižje, iščoč prehod na levo, je Tomaž preveč izčrpan, da bi iskal novih rešitev. Trenutno ne vidi varne rešitve iz 'gob' oziroma 'karfjol' (gre za gmote napihanega snega, ki ne nudijo varnosti za plezanje in pri katerih obstaja velika verjetnost, da se zrušijo). Serake, po katerih se je prebijal levo in desno, prekriva tanek odlepljen led. Tomaž je situacijo opisala kot 'obupno': "Zaenkrat je slabo, a upam na boljše!"
Pregledal je že vse možne prehode z dane lokacije, a mu ni uspelo priti nikamor, zato je na gobi naredil mostiček in edina možnost, ki mu ostane, je, da se spusti v graben in poskusi zlesti ven. "Močno pa računam, da je na vrhu prehod!" Tomaž ima pri sebi tudi fotografijo stene, vendar je ta izpred dveh let. Zdaj pa je situacija v tej ledeno-skalnati piramidi precej drugačna.
Ker se na vrhu gobe Tomaž ne more premikati, čepi namreč v meter globoki luknji, ga zebe. Popolnoma je premočen, pa ne, kot je povedal, od padavin, saj je zaenkrat vreme suho. "Čim je posvetilo sonce, me je zasulo iz plazov, ne vem, če ste videli – po meni je padalo kamenje, sneg, led... na fertik je letelo name..."
Tomaž bo najverjetneje na gobi prenočil, jutri pa, upa, se spravil čeznjo. "Danes že nisem vedel več, kaj naj naredim!" Kamen ga je zadel v nadlakt in tilnik, "da komaj diham." Na vprašanje, ali je poškodovan, pa je odgovoril, da ga tako ali tako vse boli. "Tle gor sem kot v hladilniku. In brez prave ideje za naprej."
Želel si je toplih besed, pomoči tako ali tako ne more dobiti...
"Ne morem nikamor!"
Potem ko je noč prebil v steni, je Tomaž poskušal prečiti strme raze proti levi. A zaradi prhkega snega in zmehčanega ledu v strmini, kakršna vlada vse okoli njega, ni imel opore za plezanje. Uspelo mu je splezati na naslednji raz, manj kot sto metrov v levo, a je obupal. "Je neprehodno!" je zavpil v postajo. Po glasu sodeč je bil napet in živčen, padla je tudi kakšna težka beseda. Več kot pol ure je nato postaja molčala. Vrnil se je v luknjo, v kateri je bivakiral. Javil je: "Poskusil se bom s štrikom spustiti čez gobo navzdol!"
Humar je več ur iskal izhod iz labirinta previsnih serakov in napihanih sneženih gob, ki zaradi prhkega snega ne zdržijo teže človeka. "Ne morem nikamor!" je kriknil.
Nekaj po dvanajsti uri je poklical v bazo. "Levo not ne morem, levo not ni nič, vse je prhko, Kakšen je tale raz na moji levi?" je spraševal.
"Zgleda boljš kot tista goba, ki si jo imel prej, so pa tudi skale vmes," mu odgovori Aleš.
Tomaž: "Če grem levo, potem se potegnem gor čez plato, kakšen je raz? Je na oni strani flanka, al' je odbito?"
Aleš: "Je videt sneženo, Tomaž, a če se boš držal gor, boš na istem kot si bil zjutraj."
Tomaž: "Kako na istem, če sem v drugem grabnu???" Orientacija je praktično nemogoča. "Ta steber nad mano je neprehoden, sem jedva jedva splezal že prej..."
Aleš: "V levo 'maš pa gobo in potem še eno gobo ..."
Iz baze je težko določiti Humarjevo lokacijo
Aleš je od petih zjutraj opazoval steno. Ker je včeraj Tomaž bivakiral v megli in je vse doslej ostal očem skrit v rovih serakov, je iz baznega tabora težko določiti njegovo lokacijo. Dejstvo pa je, da je sredi ledenih previsov.
Tomaž ne more niti navzgor, niti desno, navzdol pa sploh ne, sam zato ocenjuje, da je edina rešitev prečenje v levo. Kjer bi, tako upa, čez tri večje in nekaj manjših razov lahko prišel do snežišča. Ker je že tako visoko - ocenjuje, da na 6400 metrih -, ga z daljnogledi iz baze težko spremljamo, še manj pa mu lahko pomagamo.
