Vsakdo ve, da je steklo krhko. Pa vendar se zdi potrebno v primeru jedkanih podob na steklu to znano dejstvo še posebej izpostaviti. Krhkost stekla namreč odločilno vpliva tudi na (ne)obstojnost jedkane podobe na njem. Jedkanje stekla je bilo popularno, razvito in razširjeno v obdobju secesije, umetniškem gibanju iz časa vznesenega vzpona Evropskega meščanstva na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje.
Z razpadom stare Evrope so se v prah začele sesuvati tudi jedkane podobe na oknih in vratih evropskih kavarn, gledališč, javnih hiš, rezidenc premožnejših meščanov in najemniških meščanskih hiš. Če jih niso uničili kamni razjarjenih demonstrantov ali bombe prve svetovne vojne, jih je nenadzorovano obstreljevanje civilnih ciljev druge svetovne vojne. V redkih mestih stare celine so se jedkana secesijska stekla ohranila do danes. Ljubljana ima to posebno srečo. A zdi se, da tega bogastva ne znamo ceniti. Kar ni uničila vojna, bo morda naša malodušnost.
Eden redkih ljudi, ki ga izginjanje teh krhkih ostankov preteklosti skrbi in skuša ta proces vsaj za nekaj časa še zavreti, je Aleš Lombergar, človek, ki se je odločil, da svoje življenje posveti nenavadnemu in, zdi se, nikomur potrebnemu poklicu. Poklicu, ki ga je treba opravljati z natančnostjo izurjenega obrtnika, s pretanjenostjo umetnika in z občutkom virtuoza, je ob razstavi zapisal Miloš Ekar.
Aleš Lombergar se je rodil leta 1962 v Mariboru. V Ljubljani je študiral arhitekturo in oblikovanje. Z jedkanjem stekla se je začel ukvarjati leta 1984. Realiziral je več projektov izdelave jedkanih stekel doma in v tujini, od katerih so bolj znane replike za Filharmonijo in za Mestno hranilnico Ljubljansko. Na razstavi je predstavljeno le nekaj izbranih projektov.
