Cepine mu izdeluje italijanski proizvajalec. Pred dvema letoma je sodeloval pri njihovi izdelavi, in ker pred odhodom pod Nango Parbat niso bili izdelani, so mu jih naknadno poslali s hitro pošto. Njegova zamisel je oblika ptičjega kluna, sodeloval je pri dosegu idealnega balansa in najmanjše teže (550g). »To je ferari z naskokom,« hvali svoje cepine, ki »led režejo, ne razbijajo!«
Dereze imajo asimetrično obliko, ostre so kot britev, ko dvigne peto, se še dodatno zarijejo v led. Spalna vreča, je brez zadrg, vodotesna, z 98-odstotki najfinejšega puha. Bivak vreča je iz posebnega goretexa, ki sedem ur vzdružje enako razmerje med kisikom in ogljikovim dioksidom, kar pomeni, da je lahko v njej popolnoma zadrgnjen sedem ur.
Zaradi večkratnega pomrznjenja so zanj izjemno pomembni čevlji. Proizvajalec je posebej zanj izdelal prototip, z uporabo nove tehnologije. Prvič jih je preizkusil na Cholatseju. »Gre za najboljši višinski čevelj po sistemu toplote in preciznosti.« Peta se namreč med plezanjem ne vzdiguje, kar je izjemno pomembno, saj so prsti (in seveda cepini) edini stik z Zemljo. Vložki so izdelani iz posebnega materiala – aerogela – ki ga pri Nasi razvijajo za polete na Luno – ter iz primalofta.
Ko Tomaž v steni leže v ledeno luknjo, pripne vanjo z dvema lednima vijakoma bivak vrečo, vanjo položi vso opremo, nato pa sam zleze v spalno vrečo in nase položi premočena oblačila. Preobuje se v puhaste copate. Zanimivo pa je, da s seboj nima armafleska, tako da pete, zadnjica, zgornji del hrbta in glava še kako čutijo ledeno posteljo.
Sicer pa je imel Tomaž prvotno v nahrbtniku še 4 ledne vijake, 6 klinov, 4 frende različnih širin, 4 gurtne, več različnih prusikov, dve 50-metrski statični kevlerski vrvi – z njima vleče v previsnih delih za seboj nahrbtnik in se z njuno pomočjo spušča (abzajla). Nihče pa ne ve, kaj vse je Tomaž pred odhodom, ko se je zaradi velike nevarnosti padajočih serakav in plazov odločil za hitrejši vzpon, vzel iz nahrtnika. Zagotovo eno vrv in nekaj ostale opreme.
Sicer pa ima hrane za en obrok nekega požeruha: nekaj juh, dvojne sirčke, tunin namaz s česnom in čebulo, pršut, dvojni pire, tri vrečke pripravljene hrane, pršut, energetske tablice, napitke, kapučino in čaj. Je kot pes, enkrat na dan, da privarčuje energijo pa zmeša vse, kar ima, v eno posodo – liter brozge nato poje zvečer, ko si pripravi bivak.
Sicer pa ima Tomaž Humar več skrivnosti, kot sta - 5,5 milimetrska statična vrv, vpeta v trgalno »gurtno«, pa litrska plastenka namesto bleščeče »sigove« čutare - a o svojih nepisanih pravilih preživetja v nemogočih razmerah je, že ve zakaj, zelo skrivnosten.
