Ekskluzivno poročilo članice odprave in novinarke 24UR Maje Roš
5. julij: Pot h gori
Besede, ki so v vsakdanjem življenju le fraze, ta lahkotnost besed, izgine skupaj s potjo.
Poslavljamo se od Islamabada. Od Nazir Sabirja, našega organizatorja odprave, legende pakistanskega alpinizma in predsednika pakistanske planinske zveze in od prijaznega hotelskega osebja.
Za nami se zapro z zlatom okrašena dvoriščna vrata hotela. Začenja se drugo poglavje poti. Pot h gori.
V kombiju se Javed, ki bo ves čas odprave skrbel za logistiko, obrne k nam. "Molimo za srečo. Da bomo vsi živi in zdravi prišli z odprave in," se obrne k Tomažu, "tudi z vrha". Zavlada tišina, sklonimo glave ... Prehitevamo do meje kičastega okrašene tovornjake. Duh Azije. Ob poti prodajajo liči, otroci mahajo. Tomaž zavrti Srečo na vrvici na ves glas in dirigira z nogami čez sedež. A potem ga nenadoma odnese v tišino.
6. julij: Ozke poti nad kanjoni
Besham, vasica ob Karakorum Highway-u, ki povezuje Pakistan s Kitajsko. Celo Pariz-Dakar ni nič v primerjavi s tem, kar nas čaka. Čez pet ur namreč naših 300 kilogramov prtljage preložimov tri džipe in začenja se razburljiva, grozljivo ozka kamnita pot visoko nad kanjon reke Astor.
In če bi pot bila vsaj enosmerna! Srečanja so pomenila vzvratno vožnjo v strmini, izogibanja na skrajni rob s pogledom na več stometrski prepad.
Menjava gume, popravilo zavor, postajalo je vse hladneje, džipini namreč nimajo oken, le zavesce, so ozki, predelani posebej za to pot v Tarashing. V gorski vasici brez elektrike izstopimo v trdi temi
7. julij: Zadnji del poti, z nosači
Javed tolče po vratih. In še dvakrat, Očitno je res treba vstat! "Glej jo," si šepetamo. In res, prvi pogled nanjo. Na Nango Parbat. Sicer le na vrh in na zgornji del "naše" smeri. Nataša jo opazuje. "Ta, zgornji del je rdeč," kaže na skici, "kar pomeni njeno moč. Vrh pa je ovit v modro barvo. Pomen modre barve bo Nataša odkrivala sproti." "To je njen obraz," razloži Tomaž, ki se ga komaj sliši iz plimovanja glasov nosačev.
Prišel je namreč čas, da vsak dobi svoj nahrbtnik ali sod.
Naš Javed pa kot kakšen mornar med pisanimi nosači – v črtasti majici, kavbojakh, kapci in fotoaparatom okoli vratu, popisuje vse. Odrinemo proti bazi.
Travniki rož za Ando, čreda backov med katere se vsede Tomaž, Stipe snema, Natašo ženske v dveh vasicah, skozi katere gremo božajo po rdeči grivi las. Za protiuslugo so ji ponudli celo osla za lažji vzpon. Aleš je zamišljen.
Na travniku nam nosači postrežejo s čajem, priteče ves razred otrok, se slikamo. Kupimo jim bombone in svinčnike. Hrepenenje v očkah, ko si v žepe črnih šolskih halj tlačijo sladkarije. Kako malo je potrebno za veselje ...
Tomaž obstane. "Shellova smer", se ozre gor. Več se ne vidi. Nadaljujemo čez "dolino miru", vse bliže smo ji, vsak hodi zase. Tomaž pospeši. Za ovinkom ga namreč čaka Ona. S pajčolanom megle zakrit obraz, ki pada po njej, vse do višini 5500 metrov. Ampak, kar vidim, je ... težko opisljivo. Ogromni večtonski seraki ledu visijo z njenega obličja, bele plazovite lise na temni zobati podlagi. "To ni narejeno za ljudi" me prešine. Spoštovanje vsem, ki vstopijo! Vsak se zamisli, v to sem prepričana, ali je to molitev, prošnja, pripoved, sprejemanje ali dajanje ... je pač osebna stvar, vidim le, da se Tomaž pred Golo goro sezuje.
Višinomer kaže 3550 metrov nad morjem. Bazni tabor. Poljska baza zraven ledenka Bazin. Na travi že sedijo nosači, ki čakajo na napitnino – ta pomeni tudi zagotovilo pred krajo. Dva policaja, ki sta jih stalno spremljala, jih od naše prtljage odganjata s palicami.
Ko si pomahamo v slovo, ostanemo sami – nas šest, Javed in dva kuharja. Zdaj nas čaka postavitev šotorov. Pogledujemo vanjo – tančico je odgrnila že do 6500 metrov. Čeprav tako srhljivo impozantne stvaritve narave še nisem videla, mi je z vsakim pogledom bliže.
V petek, 8, julija, se bo odprava na višini približno 4500 metrov srečala s korejsko odpravo, ki že skoraj tri mesece skuša preplezati Messnerjevo smer, zaenkrat pa so prišli do višine 7600 metrov.
