Hram demokracije ali cirkus?

''V dvorani državnega zbora sedi vsega skupaj 13 poslancev. Od tega se trije igrajo na računalniku, eden si vrta po nosu, oprostite izrazu, trije so v polsnu, niti eden ni konkretno poslušal. Je pa res, da nima kaj poslušati,'' je julija letos nekoč dejal zdaj že nekdanji podpredsednik parlamenta Sašo Peče. Vsi ste brali z lista papirja, jih je okrcal, ko je vodil parlamentarno sejo. ''Ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi stiskali bilten, da ne tratimo časa?'' se je vprašal, kmalu zatem pa je odstopil z mesta podpredsednika. Da so ''razprave lahko živahne, polemične, patetične'', je nekoč izjavil predsednik državnega zbora France Cukjati. Včasih so lahko tudi smešne, se je med razpravo o šolskem zakonu pošalil poslanec Boštjan Zagorac. Včasih se poslanci tudi ''kloftajo'' s časopisi, včasih se pošiljajo na ginekološke preglede in se grdo zmerjajo. Kakor koli že, delo poslancev je zelo odgovorno in bi ga morali jemati zelo resno, čeprav večkrat (žal) ni tako.

Poslanci, ki sedijo v državnem zboru, so predstavniki ljudstva in naj ne bi bili vezani na kakršna koli navodila. Prvotno opravljajo zakonodajno, poleg tega pa še volilno in nadzorno funkcijo. V ''hramu demokracije'' sprejemajo ustavo oziroma njene spremembe, zakone in druge splošne akte, avtentične razlage zakonov in prečiščena besedila zakonov, državni proračun in svoj poslovnik ter ratificirajo mednarodne pogodbe in razpisujejo referendume. Imenujejo tudi premierja in ministre, svoje predsednika in podpredsednike, sodnike, guvernerja centralne banke, člane računskega sodišča, varuha človekovih pravic in tako dalje. Odrejajo še parlamentarne preiskave, odločajo o (ne)zaupnici vladi, o obtožbah predsednika, premierja in ministrov in postavljajo poslanska vprašanja z namenom nadzora. Poleg treh poglavitnih funkcij odločajo tudi o razglasitvi vojnega in izrednega stanja ter o uporabi obrambnih sil, potrjujejo mandate poslancev, odločajo o poslanski in sodniški imuniteti.

Državni zbor je začel delovati po drugih demokratičnih volitvah leta 1992, prvič se je oblikoval na seji 23. decembra 1992. Zadnje parlamentarne volitve, na katerih je bilo izvoljenih 90 poslancev, so bile 3. oktobra 2004. Poslanski mandat traja štiri leta, če ne pride do predčasnih volitev. Predstavniki ljudstva hodijo v službo v trinadstropno poslopje, ki je bilo zgrajeno leta 1959, pri čemer je gradnja trajala pet let. Leta 1991 in kasneje so ga z več prehodi povezali s sosednjo zgradbo, ki je bila zgrajena leta 1879, ko je v njej domovala Kranjska hranilnica. Kasneje jo je prevzela Banska uprava, ki jo je nadzidala, pred drugo svetovno vojno pa je bila tam Banovska hranilnica. Po vojni je prostore uporabljal Centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Danes so v zgradbi prostori poslanskih skupin, delovnih teles in nekaterih služb državnega zbora.

Stavba je v obliki kvadra, obložena s ploščami kraškega koprivskega marmorja, na pročelju pa je pod okni zelen oplotniški granit. Osrednji del je vhodni portal, ki se vzpenja do polovice prvega nadstropja. Sloni na petih granitnih pilastrih, na katerih je množica figur, ki prikazujejo življenje: mir, družinsko srečo, otroško igro, šolstvo, rudarstvo, sodstvo, elektrifikacijo, tekstilno industrijo, kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, ladjedelništvo ... Na skrajni levi in desni pa so upodobljene ženske in moške figure z dvignjenimi rokami, ki ponazarjajo varno pot v prihodnost, srečo, blaginjo in mir, na vrhu pa stojita dva kipa golih otrok z vencem: slava in čast vsem tistim, ki se trudijo za lepše in polnejše življenje, ma zunanjih pilastrih pa so upodobljene plastike mož in žena, pripravljenih na odpor. Vhodna vrata so iz hrastovine.

Tudi v notranjosti so graditelji uporabljali le domači gradbeni material: marmor, kamen in les. Vhodni prostor je obložen z belokranjskim marmorjem, stene na stopniščih so iz svetlega, v prvem nadstropju iz rdečega hotoveljskega marmorja, tlak pa je iz zelenega in sivega pohorskega granita. Pritličje je na obeh straneh obdano s temnim podpeškim kamnom. Hodnik v tretjem nadstropju krasijo plošče kraškega stalaktita. Notranjost krasijo mozaiki in freske priznanih slovenskih umetnikov. Velika dvorana, kjer zaseda slovenski parlament, je bila prenovljena ob koncu leta 2000 in meri 422 m². V njej je 150 sedežev, ki se krožno in v obliki amfiteatra spuščajo proti osrednjemu krogu iz sivega pohorskega granita, na katerem je nameščen delno vrtljiv govorniški pult. Vsak poslanec ima svoj mikrofon, glasovalno napravo z identifikacijsko kartico, prevajalni sistem ter električni in omrežni priključek za vključitev prenosnega računalnika v informacijski sistem državnega zbora. Sedeži, oblečeni v temnosivo usnje, so vrtljivi, premakljivi in nastavljivi po višini. Na stenah so plazemski prikazovalniki, na katerih se prikaže prisotnost in izidi glasovanj, po potrebi pa tudi druge informacije.

Poslanci imajo več kot očitno zelo lepo delovno okolje, v katerem pa ne smejo zgolj uživati, temveč tudi delati. Kako trdo, je odvisno od njih samih. Za izrečene besede in dejanja načeloma kazensko niso odgovorni, so pa politično zavezani, volivcem in morali. Če državljani z njimi ne bodo zadovoljni, jih na naslednjih volitvah pač ne bodo volili.