Njun vzpon otežuje izredno razmočen, po Tomaževih besedah,
"gnil" sneg.
Ekskluzivno poročilo članice odprave in novinarke 24UR Maje Roš.
11. julij - Posvetitev baznega tabora
Na pomemben muslimanski praznik Salgira, imenovan tudi 'Imamat day' smo posvetili bazni tabor. Nataša je skupaj z Javedom in še enim domačinom iz kamnov zgradila majhen tempelj, na oltar sta Tomaž in Aleš zavezala svoje kate, ki sta jih dobila na drugih himalajskih odpravah (gradnja čortena v baznem taboru in obred imenovan pudža je običaj v Nepalu, predvsem Šerpe verujejo, da na goro ne smeš prej, dokler ne opraviš obreda). Tomaž in Aleš sta na oltar naložila tudi dereze in cepine, nahrbtnik, Nataša tri kamne v obliki gore in Anda kamenček izpod Kumbakarne. Nato je vsak sedel ali pokleknil, obrnjeni smo bili proti steni, ki se je za to priložnost odkrila in, zanimivo, ves čas obreda, ki je trajal kakšne pol ure, je bila tiho. Niti enega plazu, podrtega seraka ali padajočega kamenja. Vsak se je s svojimi mislimi in čustvi obrnil vase.
Po kosilu smo se s Stipe, Tomaž, Aleš, dva domačina in jaz, da poslikam malo gorskega vzdušja, odpravili v ABC, pomožni bazni tabor, z nekaj več opreme in hrane na višini 4.250 metrov. S težkimi nahrbtniki, saj bodo – odvisno od razmer - alpinisti morda v enem kosu opravili celotno aklimatizacijo, torej do tabora štiri. Zaradi naliva in pozne ure smo v ABC tudi prespali. Še prej pa – večerja. Aleš je prinesel vrečo snega z bližnje kotanje, na gorilnikih smo ga stopili za kakšen liter in si skuhali govejo juho in čaj, zraven pa jedli suh čapati.
12. julij - Vremenska napoved ni obetavna
Dežuje. Megla in mokrota ne delujeta prav motivacijsko na alpiniste. Šele okoli treh nadaljujejo vzpon proti taboru 1. Pred dnevi sta Tomaž in Aleš na višini 4.900 metrov v depoju pustila nekah hrane in opreme, kljub temu so nahrbtniki težki. Prespali bodo v korejskem šotoru, ki je že postavljen, nekje na višini 5.200 metrov. Dež ne preneha niti za hip.
Naj povem še, kako nevarna je lahko že nižinska Himalaja. Ko začnem sama sestopati iz ABC v bazni tabor, me ovija gosta megla. Prepričana, da je strmina prava, se spuščam do dna – in se znajdem na ledeniku – povsod led, globoke razpoke in skale. Zavem se, da sem zgrešila in grrrrr, na tej višini, nazaj gor, kakšno urico. Ko pridem nazaj na greben, vem le, v kateri smeri je ABC, celotna orientacija mi je odpovedala (po žensko, pač). Že se odločim, da bom pač prespala na tej višini, a nimam ne telefona, ne postaje, da bi komu povedala – ko iz megle zaslišim: "Heeeeej, are you Maja?" Javed in Anda sta mi prišla nasproti in, res hvala, me rešila bogvedi česa...
Ob 20. uri zaškrta postaja. Trojica se javi z višine 4.900 metrov, kjer so postavili bivak. Zaradi slabih razmer – moker sneg se udira do pasu in čez, niso dosegli tabora ena. So dobre volje, v starem šotoru, preluknjanem od kamenja, za dva, se stiskajo trije. Še dobro, da ga imajo – ker so nam Korejci sporočili, da je tabor 3 porušil veter in sneg, sicer bi se zanašali na korejsko zapuščino. Dogovorjeni smo, da se slišimo zgodaj zjutraj. Vremenska napoved pa ne prinaša izboljšanja....
