France in njegova šestnajstletna posvojenka Ana, ki je letos vstopila v prvi letnik škofijske gimnazije, sta nam postregla s kavo in domačim jabolčnim sokom, za priboljšek pa še s kozarčkom pravega domačega žganja.
Sicer mu je obdelovanje sadovnjaka v posebno veselje. "Gre za poseben odnos do zemlje. Sobivanje človeka in narave je za človeka izjemnega pomena," je prepričan Arhar.
Že v mladih letih je trdo delal na kmetijah in v gozdu, saj je njegov oče menil, da je študij prava zgrešena naložba: "Oče mi je vedno govoril, naj se izučim za delo, da bom čimprej pri kruhu. Ko sem hodil v osmi razred sem že znal zidat. V Cerknici je veliko hiš, ki sem jih zidal, delal fasade, betoniral plošče." Tudi domačo hišo sta z očetom sta sezidala sama.
Kljub temu France študija ni zanemaril in je leta 1971 diplomiral ter se takoj zaposlil pri takratni Narodni banki Jugoslavije. Pet let kasneje je magistriral, leta 1981 pa še opravil doktorat. Vmes se je zaljubil in poročil z ženo Andrejo, s katero sva se spoznala v študentskih letih.
Veliko veselja ima s poučevanjem na ljubljanski Pravni fakulteti. "Učitelj na kateri koli stopnji izobraževanja ima pred seboj neuko pošteno množico in z njo mora iskati resnico," meni Arhar.
Mnogi mu očitajo, da preveč poudarja pomen vere in družinskega življenja, sam pa pravi, da je družina pač v njegovem življenju najbolj pomembna: "Če kdo razume tvoje žalostne in vesele trenutke, je to gotovo domače gnezdo, zato svoj prosti čas najraje preživim doma v Cerknici."
Ob trdem delu skrbi tudi za telesno kondicijo. Vsako juro petnajst minut telovadi, če pa se vrne domov dovolj zgodaj, se z družino odpravi na izlet s kolesi. Tudi če bi bil izvoljen za predsednika države, se v prestolnico ne bi preselil: "Moje korenine so tukaj. Saj veste, kaj se zgodi z drevesom, ki nima korenin," še pove Arhar.
