FOTO: Tako na Luni izgleda vzhod Zemlje

Škoda da se ne vidi , kako je zasvinjana . Zemlja joka , ko gleda kako ravnamo z njo. Vrača nam z vremenskimi in drugačnimi ujmami , ampak glavno šele prihaja !

hehe kere pravljice*

A Malezijskega letala pa nau posnel..

dvomim da obstaja planet kot je nas. Nas je razred zase.

Vse kar lahko občutim, zaznam, vidim ali slišim, lahko tudi razumem, samo prazen prostor mi nikakor ne gre v glavo. Jaz se itak počutim popolnoma utesnjen, tako sem skupaj zbit, da ni v meni niti kančka prostora, zunaj mene se ga že precej opazi, višje kot človek potuje in bolj kot se oddaljuje od središča zemlje, več ga je, kot na tistih dveh slikah zgoraj, kjer se vidita v niču že cela zemlja in njena luna, dokler ne strmimo samo še v absolutno praznino, v kateri lahko vidimo edino še delce preteklosti. Vesolje je torej prazen prostor, ki se je zelo napihnil, materija pa obstaja predvsem zato, da se tega lahko zavedamo. Če bi bila moja glava velika kot naše sonce in Alfa centauri skupaj, nam najbližja sosednja zvezda, bi trajalo več kot štiri leta, da bi en del glave izvedel kaj si o tem misli drugi, ker bi misel tako dolgo potovala iz enega roba glave do drugega, nazaj pa še enkrat dlje. Takšna je pač lastnost praznine, da se nam nikamor ne mudi in imamo dovolj časa za razmislek kakšno bo naslednje vprašanje, saj se ne splača čakati tako dolgo na odgovor kar brez veze. Nam je takoj vse jasno, ker ne poznamo praznine, če hočemo razumeti kaj je zunaj, pa traja malo dlje. Najbolj me skrbi, da je mogoče razumeti zakaj zdajle gledamo Zemljo iz lune, bolj kot o tem razmišljam, več podrobnosti opazim, nekako znan, naraven je ta občutek, od nekod se vsi poznamo, vse to mi je nekam znano, domače, kot da se je vse to že enkrat zgodilo. Rad bi se spomnil, ampak se tako zabavam, da sem že pozabil kaj sem s tem mislil, to bi lahko malo bolj raziskali, kaj je spomin, to je zanimivo, ne pa ta žurka.

Še 50 let nazaj je bilo celo vesolje ena sama velika galaksija. Po svoje smo priviligirani, da živimo v času, ko lahko z našimi napravami opazujemo planet od zunaj, daleč smo prišli od starogrških filozofov, srednjeveških mislecev in modernih znanstvenikov, prvič v zgodovini se zavedamo, da je vse to res. Navajeni smo podob iz ponarodelih povesti in moderne utopije, ki so povezale ljudi okoli vizionarskih ciljev, da je civilizacija zmogla takšen preskok v razmišljanju. Pozabimo vse kar vemo, ker ne rabimo več živih sanj ter vzpodbude, pot se začenja popolnoma znova, na pragu resničnosti zremo v prihodnost, ki si jo nihče na svetu še ne zna predstavljati. To ni vesolje, luna in Zemlja, ampak nekaj povsem drugega, ta kamera ni visoko ampak drugje, prikazuje tisto malo svetlobe, ki so jo ukrivlili koščki stekla in plastike, vendar zre na nas iz neke povsem druge dimenzije. Ali je življenje zgolj fizikalni pojav, ki bo izginil tako naključno kot se je pojavil oziroma ali je človeštvo ustvarjeno, da preseže meje svojega habitata in se zlije v vesoljsko praznino, je v nas karkoli takšnega, kar bi nam dalo slutiti, da tja spadamo in nam je pot usojena? Smo zgolj naravni pojav ali vesoljska, večna in neomejena bitja? Ljudje smo edina znana bitja, huidemo iz svoje dimenze pomočjo konstruktov našega uma, mi ne zmoremo, vendar znamo z domišljijo ustvariti orodja, s katerimi pa lahko. Naprave zmorejo, ljudje tam zunaj ne moremo preživeti. Potrebujemo tehnologijo, ker biradi ostali ljudje, točno taki kot smo, vendar kakšen smisel ima razvijati tehnologijo, ki nas nikoli ne bo mogla zaščiti pred vesoljem, če to itak spreminja naša ranljiva in umrljiva telesa? Da bi postali vesoljska bitja, moramo ločiti duha od telesa in dovoliti, da se spremenimo, če nam je vesolje usojeno, ne moremo biti več ljudje, naša telesa postajajo orodje, ki bo znalo ustvariti organsko bitje, s katerim bo nekoč mogoče vstopiti v širši prostor vsemogočega in večnega univerzuma. Ali sem se zato rodil, da lahko danes gledam svoj dom iz lune? Hmm...

Neverjamem, da je tole pravi posnetek zemlje. Saj je zemlja manša kot luna, ki jo gledamo iz zemlje, moralo pa bi biti obratno. Zemlja bi morala biti kar nekajkrat večja , kot pa je na tem posnetku. Kolikokrat je zemlja večja kot luna?

Haha,to je zdaj spomnilo ,kako človek še ni stopil na luno... VESOLJSKO SEVANJE! ljudje,uporabite malo glavo.Zemlja nas sčiti pred tem sončnim,vesoljskim sevanjem.V vesolju tega NI! Človek še ni razvil tehnologije,proti sevanju.Tako bi vsak umrl v kratkem času,ki zapusti zemljo! Tu imate ,nekaj za razmsilit in glavni dokaz zakaj človek še ni prestopil meje ,v vesolje!Vsi APPOLO so bili narejeni v studiu! LP

kje je boing mh377,a sta ga vidle ko je mogoč se fural bo zisti barici ko se vidi

.....tako lepa ampak kaj ko jo tako unicujemo .....

če so sploh bili kdaj na luni

mater je lepa zemlja iz vesolja... najlepša!

vem ja. ful lepo