Jürgen Andresen je 22-letni Nemec, ki je od oktobra 2010 do februarja 2011 po naročilu nemških šefov delal v Ukrajini. In to ne na katerem koli projektu, ampak je bil odgovoren za to, da je vila pobeglega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, dobila najlepša, najmočnejša in najdražja vrata.
"Vedeli smo, za koga delamo, a o tem nismo smeli govoriti. Zahtevali so popolno diskretnost," pravi Andresen. A če je bilo treba varčevati pri besedah, ni bilo pri denarju nobenih omejitev. "Z denarjem so razmetavali z obema rokama. Dovolj dobro je bilo le najboljše od najboljšega, seveda tudi najdražje," pravi.
"Barvna okna in lestenci so bili ročno pobarvani, barvali pa so jih skoraj nič plačani ukrajinski delavci," razlaga. "Domači delavci so opravili večino najslabšega dela za mizerno plačilo. Nam, tujcem, se je dobro godilo. Plačali so nam vse – od letalskih kart, do hrane in hotela. Medtem ko so Ukrajinci hrano iskali po smetnjakih," opisuje globoke socialne razlike v Ukrajini.
"Ko sem gledal, kako jim svoje bogastvo meče v obraz, sem se večkrat vprašal, kako dolgo bodo še to prenašali," pravi.
V času del je Janukovič živel v drugi stavbi na prostranem posestvu, v vili pa so v glavnem apartmaju delavci gradili dve glavni spalnici – eno za predsednika, eno za ženo, vmes pa je bila kapelica.
Predsednik se z delavci ni ukvarjal, videli so ga le, ko je zjutraj v pisarno odletel kar s helikopterjem, zvečer pa se vrnil s spremstvom. Tudi, ko je ob redkih priložnostih preveril, kako napreduje gradnja, ni prišlo do osebnega srečanja. Takrat so morali delavci na hitro pospraviti gradbišče, da je imel predsednik dober razgled in mu izginiti izpred oči. Sicer pa so pazili na vsak svoj korak. "Do zob oboroženi varnostniki so nam bili vseskozi za petami."
KOMENTARJI (204)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.