'Odšli smo na Šmarno goro in naredili tri serije po pet selfiejev'

Med pregledovanjem družbenih omrežij lahko hitro dobimo občutek, da se okoli nas vsi potijo na fitnes napravah ali so ravno odtekli svoj prvi maraton, spet drugi pa so se že tretjič ta teden povzpeli na bližnjo goro. Seveda svoje dosežke posnamejo s fotografijo, po možnosti fotografirajo kar sami sebe. Za nekatere so selfieji postali obvezen del treninga oziroma rekreacije. 

Ker so takšne fotografije postale zelo razširjene, so jih v angleško govorečem svetu poimenovali kar "gym selfie" ali "healthie". Healthie – beseda je izpeljanka iz angleške besede zdravje – v nasprotju s selfiejem ni nujno fotografija, ki jo posname oseba sama, a namen je isti: pokazati, da imamo zdravo, izklesano telo in se trudimo živeti zdravo. 

Da je ta pojav res precej razširjen, kaže dejstvo, da je vzbudil zanimanje številnih psihologov. V zadnjem času sta bili opravljeni vsaj dve raziskavi o gym selfiejih. Raziskava psihologov britanske univerze Brunel je pokazala, da so ljudje, ki pogosto objavljajo fotografije vadbe in svojih dosežkov pri športu, narcisoidni in tako iščejo potrditev. Da so lahko gym selfieji nekaj pozitivnega in da dobro vplivajo na izgubljanje telesne teže, je pokazala španska raziskava univerze v Alicanteju. Ugotovili so, da lastni posnetki med hujšanjem lahko pomagajo pri vzdrževanju motivacije, saj ljudem veliko pomeni, da lahko dejansko vidijo napredek.

Takšni različni izsledki raziskav istega pojava niso nič nenavadnega, meni športni psiholog Aleš Vičič. Je pa od človeške osebnosti odvisno, kaj tiči za objavljanjem teh posnetkov na družbenih omrežjih.

Zakaj nekateri pretiravajo z gym selfieji?

S selfieji oziroma družbenimi omrežji posredno zadovoljujemo svojo potrebo po sprejetosti, ki jo ima vsak posameznik. Podobno, kot smo to včasih počeli v lokalih, med druženjem, ko smo prijateljem in znancem povedali kaj o sebi in smo od njih dobili odziv, zdaj to počnemo tudi v okviru družbenih omrežij, pravi Vičič. "Tehnologija omogoča, da to lahko počnemo tudi prekomerno. To je podobno kot z dostopnostjo alkohola v naši družbi – nekateri ga uživajo prekomerno, drugi zmerno, tretji pa, pa kljub temu, da je dostopen, skoraj nič," pravi Vičič.

Na prvem mestu gre za potrebo po sprejetosti, ki je lahko pri določenem posamezniku slabo zadovoljena, frustrirana, pravi psiholog. "Takšna oseba to potem počne bolj pogosto, predvsem če so njegovi prijatelji in sledilci bolj športno naravnani in se mora tu bolj pokazati. Ali pa če med prijatelji nima športnikov, pa želi s tem izpostaviti svojo posebnost," dodaja psiholog.

Drugi razlog je povezan s človeško potrebo po dosežkih. Z gym selfieji povemo ljudem, kaj smo naredili, dosegli. Tehnologija nam je to še olajšala. "Zdaj morda tudi nekdo, ki ni toliko zadovoljen ali ponosen z nekimi drugimi dosežki v življenju, lahko bolj izpostavi svoje dosežke pri športu. Na tak način se potrjuje," pravi Vičič. Kot psiholog, ki se srečuje tudi z bolj ekstremnimi pojavi, Vičič pravi, da so tisti, ki to počnejo prekomerno, pogosto slabši na drugih področjih v življenju. 

Poleg potrebe po potrjevanju in dosežkih je razlog za pretirano objavljanje gym selfijev lahko tudi slabša samopodoba ali samospoštovanje posameznika. "Posamezniki lahko podzavestno v tem vidijo mehanizem, s katerim si dvignejo samospoštovanje. Facebook in druga družbena omrežja z možnostmi všečkanja so lahko dobro polje za to, da se nekdo fiktivno bolje počuti, saj nekdo vidi in prizna njegovo vedenje. Gre torej za to, da si nekdo na tak način gradi lastno samopodobo," pravi Vičič. Predvsem pri mladostnikih, ki veliko časa preživijo na družbenih omrežjih, lahko pride do pretiravanja, saj ne poznajo drugih mehanizmov za gradnjo samospoštovanja, ker jih morda tega nihče ni naučil, opozarja.

Nekateri to lahko počnejo tudi zaradi lastne motivacije. "Do neke mere ima to lahko pozitiven učinek na motivacijo za telesno aktivnost," pravi Vičič. A ob tem opozarja, da gre lahko le za zunanjo, trenutno motivacijo, ki "če ne preraste v neko notranjo motivacijo in notranji interes, lahko privede kasneje do težav". Takšni posamezniki namreč morajo nato vedno iskati motivacijo na takšen način, da sploh vztrajajo pri telesni aktivnosti. "Zato je takšna motivacija lahko le delno uspešna pri posameznikih. Lahko pa celo preraste v to, kar je bolj zaskrbljujoče, da je nekdo telesno aktiven in se rekreira zgolj in samo zato, da bo dobil priznanje od zunaj," še opozarja Vičič.

Druga težava pri takšni motivaciji je, da starejši kot smo, manj se zatekamo k družbenim omrežjem za takšne namene. "Ko tudi prijatelji ne bodo več toliko aktivni pri všečkanju, bo posameznik spoznal, da to všečkanje ni povsem resnično, ampak je odraz nekih dobrih odnosov in je samo fiktivno. Takrat bo tudi manj psihološkega profita od tega početja in takrat se lahko pojavi težava s pravo motivacijo," pravi psiholog.

Naša družba, ki je kapitalistična in potrošniška, postavlja posameznika in zadovoljevanje lastnih potreb oziroma ega v ospredje. Elektronski mediji in družbena omrežja so to le še podpihnili. "Nekdo, ki ima večjo potrebo po sprejetosti, po dosežkih in ima slabše samospoštovanje, bo to začel izkoriščati, kar pa bo delovalo tudi na njegov narcisizem. V ozadju pa je vedno slaba samopodoba ali slabše samospoštovanje," še pravi Vičič.

K pretiravanju z objavljanjem lastnih fotografij pa so bolj nagnjeni mladostniki, saj ti pogosto niti ne vedo, kako na drugačen način doseči samospoštovanje in zgraditi samopodobo. To pa prav zato, ker se premalo družijo zunaj družbenih omrežij.

Kje tiči nevarnost?

Vičič opozarja na še en vidik družbenih omrežij, ki je precej zaskrbljujoč – prikazovanje pretiranih pozitivnih psiholoških stanj. "Zelo redko kdo postavi fotografijo, na kateri je žalosten, ali ga je strah, ima občutke krivde, je obupan in podobno. To seveda nima veze z resničnim življenjem. Vsi ljudje zagotovo doživljajo tudi neprijetna psihološka stanja, neprijetna čustva in imajo večje ali manjše težave. Facebook in druga družbena omrežja pa omogočajo, da izluščiš samo tisto, kar ti paše, in to je ponavadi pozitivna slika o sebi," pravi.

V prikazovanju zgolj pozitivne plati življenja pa tiči kar nekaj nevarnosti, predvsem za osebnostni razvoj mladostnika, opozarja psiholog. "S tem se ustvarja še bolj zakoreninjeno prepričanje v naši družbi, da so neprijetne emocije, neprijetna stanja slaba in da jih moramo odriniti, saj kažejo na šibkost. In potem se to ne obravnava. Nikogar se nato ne vpraša, zakaj je žalosten, česa ga je strah, kaj mu je neprijetno, katerih potreb ni zadovoljil in tako naprej," pravi. Tako te stvari odrivamo na rob in posameznik sploh nima priložnosti, da bi jih razrešil. "S pozitivnimi emocionalnimi stanji te težave samo prekrivamo, ne rešujemo pa negativnih emocionalnih stanj," še dodaja psiholog.

Seveda je neka zdrava mera narcisizma, samovšečnosti, samospoštovanja, da si ponosen na svoj izgled in dosežke, smiselna, zdrava in logična, pravi psiholog. "Vsak človek potrebuje pozitiven pogled na svojo zunanjost in izgled. Zato se urejamo že od nekdaj in do neke mere skrbimo za svoj izgled." Vprašanje pa je, kaj to pomeni v primeru, ko je takšno početje ekstremno in pretirano, zaključi Vičič.