"Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti." To so besede našega preminulega alpinista Tineta Miheliča, ki ni bil le izjemen alpinist, plezalec, ampak je gore doživljal kot estetsko svetišče. Svojo ljubezen do visokih vršacev je v knjigi Klic gora opisal kot skrivnostni glas, ki te kliče, a ga ni mogoče zaznati s sluhom, temveč le s srcem. Nima se mu smisla upirati, saj pusti v človekovi duši trajno sled, nekakšno infekcijo, zoper katero še niso našli zdravila. Morda so te njegove spretne besede dobra ponazoritev, kaj ti lahko gora ponudi, kako ti obogati življenje.
Pravzaprav je težko opisati ali pojasniti, kaj je tako čarobnega v tem, da vstaneš ob 3h zjutraj, da hodiš več ur samo navkreber, da občutiš strah in dvom ali boš zmožen preplezati del skale ... "Zakaj, mi je res treba tega," te včasih spreleti misel, ko si na koncu z močmi, ko te ujame nevihta, te zebe, ti zmanjka vode ali pa preprosto ni najboljši dan za gorniške podvige. A na vse bridkosti takoj pozabiš, ko stopiš na vrh ali zgolj na razgledno mesto (čeprav ni nujno da tisti dan, ker si moral zaradi vremena obrniti). Naježi se ti koža, zavrti se ti v glavi in če se po vrhu še zgodi, da je gora tisti dan samo tvoja, zavriskaš kar ti da duša. In takrat na koži občutiš svobodo, za hip se ti zdi, da je svet prikrojen točno po tvoji meri. Mnogi so me spraševali – pa kaj vidiš v teh hribih, kaj ti je tako všeč? Morda se bo slišalo smešno, a posebni užitki so, ko na vrhu sediš na skali, zreš v veličastne stene sosednjih gora in ješ sendvič. Ne vem, zakaj, ampak zdi se mi, da ima v hribih drugačen, najboljši okus. Jem ga vedno počasi, da bi ta trenutek trajal čim dlje. Še sama sem se nasmehnila ob teh besedah, a to so res posebni užitki.
Od kod to občudovanje in spoštovanje gora? Mislim, da imam to po mami in očetu. Ko sem bila majhna, smo pogosto hodili v hribe. Bolj sicer v Škofjeloško hribovje, saj sta se starša bala, da bi se nama z bratom kaj zgodilo. Prelomni trenutek je bil, ko nas je ati peljal na Mojstrovko po plezalni Hanzovi poti. Še danes priznava, da je ves čas razmišljal, ali je to sploh pametno. A je na strah v hipu pozabil, ko je videl, s kakšnim navdušenjem sva se z bratom pognala med kline in jeklenice. Od takrat nisem več rada slišala za travnata ali gozdna hribovja, veljavo in ugled so imele zgolj skalnate lepotice. No, srednja šola in fakulteta sta bili nekakšen hribovski mrk. Treba je bilo doživeti še kaj drugega. A sem na koncu prišla do tega, da mi manjka gibanje, da pogrešam občutek, ko z naporom dosežeš cilj in čutiš nepopisno zadovoljstvo.
Začela sem gorsko kolesariti in vsak premagan klanec ter nato užitek pri spustu je hkrati pomenil več volje in dvignil mejo vzdržljivosti. A zanimivo, ko sem takole kolesarila, mi je pogled vedno uhajal k Alpam. Užitek vetra v laseh na kolesu ni bil popoln. Želela sem si skalno divjino, radovedne poglede gamsov in kozorogov ter jutranjo poezijo, ko se, kot pravi Tine Mihelič, sonce požene iznad Storžiča. Gore so me poklicale nazaj, bi verjetno komentiral Tine.
A kakor koli, ko so gore enkrat del tebe, poti nazaj ni, saj vedno znova želiš doživljati naježeno kožo in občutiti svobodo. Poleg tega so prvovrstno zdravilo za stres, ki je del novinarskega poklica. Zbistrijo ti glavo, povrnejo moči in samozavest, da zmoreš. Kako jih potem človek ne bi imel rad?!
