Od nekdaj sem polne sorte. Že skoraj dve desetletji furam med 90 in 100 kilogrami, večinoma pri višjem delu razpona, a se s tem nikoli nisem obremenjeval. Polne kosti, geni, in kar je še teh izgovorov so bili stalnica v prepričevanju, da z mojo težo tako pač je in da tako pač bo še naprej. Dokler se nekoč nisem ujel, kako sem sopihal po stopnicah v tretje nadstropje poslovne stavbe in ugotovil, da se to za človeka, ki naj bi bil v najbolj fit delu svojega življenja, ne spodobi. Da ne moreš v zgodnjih tridesetih kot lokomotiva sopihati ob nečem, čemur ne bi smeli reči niti blažji napor. In padla je odločitev – treba je postati bolj fit.
Skupinski športi so odpadli, ker živim v majhnem kraju, kjer se igra zgolj nogomet, zanj pa RES nimam talenta. Redno vzpenjanje v hribe je odpadlo, ker je najvišji hrib v okolici nižji od 1000 metrov. Smučanje, čeprav v njem neizmerno uživam, je omejeno na zimo. V telovadnico … Raje umrem, kot da grem poskakovat in sopihat v pričo drugih ljudi. Zato je bila edina (ne pa logična) izbira tek.
Šlo je počasi. Najprej tri kilometre. Nekaj dni zapored. Za občutek. Potem počasi pet, morda tja do sedem. Malo po okoliških cestah in nazaj. Za težkokategornika je bilo mučno. Zaradi teže in slabe tehnike so bolela kolena, včasih so pekla meča, pogosto je škrtalo od smučarije pokvarjeno koleno. Ker o teku nisem imel pojma, sem veliko bral in gledal. O pravilni tehniki, veliko o opremi, celo o športni prehrani, čeprav na razdaljah, ki jih pravi tekači opredeljujejo kot lažji ogrevalni krog. Nabavil sem najboljše copate, potem še ene in ene. Ker smo moški nori na tehniko. Sistematično sem spreminjal frekvenco teka, resno preizkušal različne copate in iskal prave ter ugotavljal, da je tek v resnici še veliko bolj dolgočasen, kot se zdi na prvi pogled, in v resnici še bolj nesmiseln, kot so mi vsi govorili. Stopalo pred stopalo … 5000-krat. Da se vrneš tja, kjer si nekoč že bil. A utrujen, ožuljen, dehidriran in lačen …
Če vztrajaš, te potem prime. In me je. Najprej je padla odločitev za sodelovanje na teku trojk, kamor smo se šli ekipa Kolpska postrv in sulca (Nataša Briški, Jure Brankovič in jaz) predvsem zabavat na krajšo razdaljo. Potem je padel prvi mali maraton v Ljubljani, tudi ta kot izziv prijateljev, da "gremo probat", če nam uspe odteči celotnih 21 kilometrov. Bilo je pasje. Zaradi množice tekačev, zaradi spusta v neznano in predvsem zaradi premalo treninga v mesecih pred tekom. A je šlo. Vseh 21 kilometrov.
Potem je že prihodnjo pomlad 21 postalo premalo. 21 kilometrov sem odtekel mimogrede. Klasičen krog od Vranskega preko Stopnika, jezera Žovnek, Gomilskega, na vas Tabor in nazaj. Lahko tudi dvakrat tedensko. Lepa tura, precej razgibana, po gozdnih cestah, hmeljiščih, kolesarskih poteh. In je padla ideja, da s polovičke presedlam na pravi maraton. Nekdo, ki je pred dobrim letom sopihal ob vstajanju s pručke med obuvanjem športnih copat, se je odločil preteči 42 kilometrov ljubljanskega maratona.
Pol leta priprav je bilo potrebnih in pretečenih dobrih 1000 kilometrov v vseh možnih hitrostih in vseh možnih razdaljah. Za trening teden dni pred maratonsko preizkušnjo na prvem Svetovem teku 37 kilometrov od Sežane do Kopra … V dežju in mrazu. Ker je nekdo moral vleči voz, kot je dejal Jan Golja. In ga je debeluh v tekaških copatih in pajkicah, ki niti pod razno ne izgleda kot dolgoprogaš.
Izkušnja z maratonom je bila grozljiva. Dobrih 24 ur pred maratonom sem prišel s službene poti v ZDA. Lažejo tisti, ki pravijo, da lahko v prvem maratonu uživaš. Je eno samo trpljenje, bolečina in odrekanje. Kilometri se vlečejo, da ni kaj. Zadnjih nekaj se ti v glavi dogajajo čudne stvari. Nikoli mu ni konca. Da je vse v glavi, kot te prepričujejo prijatelji z največ teoretskega znanja, je izmišljotina in laž. Med malim in pravim maratonom je po občutku najmanj 80 kilometrov razlike. Boli te vsaka mišica, ožuljen je vsak del telesa, kjer se koža štiri ure in več drgne ob kožo ali tekstil. Da na koncu končaš točno tam, kjer si končal. Sicer z medaljo okoli vratu in prigarano rdečo majico. In da si v glavi govoriš, da je bilo vredno.
A nekje na pol poti svoje tekaške zgodbe sem v teku res začel uživati. Približno takrat, ko sem z lahkoto in za šalo pretekel mali maraton. In začel sem zares uživati. Na enak način, kot eni uživajo v dobrem klasičnem koncertu ali ob pivu s prijatelji. Uživati tako, da te na koncu dveurnega postavljanja stopala pred stopalom bolečina ne moti prav nič in se po njem počutiš dobro.
In od takrat tečem (pretežno) redno in (pretežno) za lasten užitek. Ker je fajn. Tudi v dežju in snegu. Čeprav težkokategornik zdaj skušam vsake toliko teči v hrib, ker me je prijatelj prijavil na ubijalsko spomladansko enaindvajsetko v Škofji Loki, na katero s svojo postavo res nisem pripravljen. Občasno – običajno na mednarodni dan bosega teka – nekaj kilometrov odtečem bos. Ker sem v teku našel nekaj, kar v drugem športu ne. Spokoj, zabavo, užitek in način, kako kot debeli tekač ostajam vsaj delno do pretežno fit.
