Že od nekdaj sem se rada ukvarjala s športom, kot majhna deklica sem trenirala ritmično gimnastiko, potem pa je v moje življenje vstopil ples. Latinskoameriški ritmi so postali del mojega življenja, in še danes so spomini na vse, kar je povezano s temi desetimi preplesanimi leti, še kako živi. Ja, lahko bi se reklo, da sem bila športnica, živela sem zdravo, vendar se moje telo s tem ni strinjalo. Kilogrami so izginjali, kljub temu, da sem jedla. Mnogi bi rekli: "Pa kaj se pritožuješ, poješ lahko karkoli hočeš in ob katerikoli uri, ali ni to prednost?" Verjemite mi, da ni.
Moja plesna kariera se je končala, posvetila sem se šoli, končala študij. Leta so se nabirala, kilogrami ne. Mislila sem, da se bo že uredilo, da sem samo pod stresom, da se ne znam umiriti, da samo divjam s službo in drugimi obveznostmi in da je to posledica vsega. Vendar sem se motila. Živela sem v iluziji, ker sem mislila, da je dovolj, če jem obilne obroke trikrat na dan. Pa ni bilo dovolj. Tako niso pomagale niti vse tiste čokolade, ki sem jih tako z užitkom jedla, niti osem palačink (ja, osem palačink z domačo marelično marmelado sem sposobna pojesti!) mi ni pomagalo. Še vedno sem bila na 50 kilogramih. 50 kilogramov na mojih 170 centimetrov je zelo malo. To sem slišala vsakič, ko sem prišla k svoji zdravnici. "Barbara, pa a ti sploh kaj ješ?" je bilo klasično vprašanje. In jaz sem vedno znova pojasnjevala, da jem, a se me pač ne prime. Čeprav mi ni nihče verjel, tudi sodelavci ne. Kadarkoli gremo v službi na kosilo, se vedno najde nekdo, ki mi reče, da ne pozna nikogar, ki bi tako počasi jedel, in da ni čudno, da sem suha, če pa nič ne pojem. Bolj, kot sem razlagala, da jem, manj so mi verjeli.
Lani poleti pa me je nesrečni padec spet spravil k zdravniku in takrat sem se morala soočiti z resnico. Zdravnica me je postavila pred dejstvo: tvojih 50 kilogramov je premalo! Sledila so vprašanja: "Ali telovadiš? Si športno aktivna? Kaj in koliko ješ? ..." In jaz veselo nazaj: "Seveda, vsak dan hodim peš v službo in domov, pa po opravkih, to je moja telovadba." Zdravnica se mi je samo nasmejala in rekla: "To je pohvalno, vendar ni dovolj. Spremeniti moraš svoj slog, prehrano in način življenja." Zagotovo najljubši stavek, ki se ga vsi razveselimo, ko ga slišimo. Kako naj to storim, ko pa sem vpeta v kolesje vsakdana? Nemogoče, ne gre.
In tako sem se en mesec najprej ukvarjala s tem, kako bom to spremenila. Prva rešitev, ki sem jo videla, je bila, da sem začela še več hoditi ... v naravo, na še daljše sprehode, vendar sem potiho vedela, da to ni dovolj. Iskala sem rešitve. Še več sem jedla, seveda nezdravo, ampak moj cilj je bil vse bolj oddaljen. Nato pa mi je prijateljica svetovala treniranje pod vodstvom trenerja. Pa sem jo začudeno pogledala. Trenerja? Ah ne, ne potrebujem trenerja, bom že sama. Vendar mi nasvet ni dal miru. Priznam, nekaj časa sem oklevala. Na koncu pa se sem si premislila, po nasvetu prijateljice sem poklicala Davorja Sattlerja, osebnega trenerja. Dogovorila sva se za sestanek in tam sem mu povedala za vse svoje svoje težave. O tem, kako se nikakor ne morem zrediti in on je z optimizmom rekel: "Mišica, vse bomo zrihtali." Mišica, jaz? To dvoje pa res ne gre skupaj, sem si mislila. Nikoli!
In lanskega avgusta se je začel proces "Barbara postaja mišica". Treningi dva-do trikrat na teden. To je še nekako šlo, čeprav so bili začetki grozni. Vsakič, ko sem prišla na trening, sem se spraševala, ali mi je tega treba. Boleče mišice, vse mi je bilo naporno, čeprav sem bila dolga leta nazaj športnica, je to kar naenkrat izginilo. Druga, še večja težava je bila sprememba prehranjevanja. Kako se prepričati, da tri obroke na dan spremenim v pet? Misija nemogoče, sem si rekla. Pa je šlo. Začela sem razmišljati vnaprej, si pripravljati hrano, jo nositi s seboj v službo, čeprav mi to še vedno ne uspe vedno. Davorja včasih spravim v slabo voljo, ko mu povem, da sem imela za kosilo veliko količino hitre hrane. A moram priznati, da se to zgodi manjkrat, kot se je dogajalo prej. In moj cilj je, da se bo še manjkrat.
Sedaj treniram že več kot pol leta in se trudim - tako na treningih kot v kuhinji. In moj rezultat? Samo, čisto veselje. Ko sem po pol leta stopila na tehtnico, je ta pokazala 57 kilogramov. Moje veselje je bilo nepopisno. V šestih mesecih mi je uspelo doseči to, kar mi prej ni v več letih. Vendar brez Davorjeve pomoči ne bi šlo ... brez njegove energije, pozitivizma in velike mere znanja o treningih. Sedaj lahko rečem, da se počutim odlično. Treningi so mi zlezli pod kožo, če ne grem vsak ponedeljek, sredo, in včasih tudi petek po službi v fitnes, mi nekaj manjka. In šele sedaj razumem vse tiste, ki pravijo da te šport zasvoji. Res je, zasvoji te do te mere, da enostavno ne moreš brez njega. Pomaga ti krotiti stres, slabo voljo, in vse težave se na koncu, ko zaključiš trening, zdijo rešljive.
Moja drugačna bitka s kilogrami je končana, kar pa ne pomeni, da sem dobila tudi vojno. In rek "zdrav duh v zdravem telesu" je še kako resničen. Moje počutje je bistveno drugačno in odločena sem, da bom dobila tudi vojno ... da bo šport, v kakršni koli obliki - fitnes, sprehod, plavanje ali tek - postal moja stalnica.
