Lepota Slovenske planinske poti: 'Vsaka pot da nove širine, z žigom ali brez njega'

Slovenska planinska pot (SPP) je najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji in ne le to – gre za najstarejšo vezno pot na svetu. Zato ni čudno, da se veliko navdušenih planincev odloči prehoditi jo v celoti. Pot se prične v Mariboru, poteka čez Pohorje, preko Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijskih Alp do Krasa, zaključi pa se ob morju, na Debelem rtiču. Označena je z markacijo in dodano številko ena.

Pot so odprli 1. avgusta 1953, trenutno ima 80 kontrolnih točk, povezuje 49 planinskih koč, 23 vrhov ter 5 slovenskih mest oz. naselij.

S SPP je neločljivo povezano tudi zbiranje planinskih žigov in marsikomu prav planinski dnevnik ponuja dodatno motivacijo za to, da v celoti prehodi slovensko transverzalo. "V Sloveniji smo prvi na svetu opremili določene točke (vrhovi, koče) v gorah z žigi in začeli izdajati dnevnike za planince, ki so želeli zbirati žige. V začetnih letih so nas v tujini, še posebno v osrednjih Alpah, glede te novosti začudeno opazovali, nato so se žigi in dnevniki začeli pojavljati tudi drugod, v zadnjih 30 letih pa je to nekaj povsem običajnega in priljubljenega," je dejala Katarina Kotnik s Planinske zveze Slovenija (PZS).

"Planinci zbiramo žige predvsem zaradi sebe, da imamo s tem nekakšen planinski dnevnik prehojenih poti, saj ob vsakem žigu običajno zabeležimo tudi datum, nekateri pa dodajajo še dodatne opise. Zbiranje žigov je namenjeno tudi temu, da dokazujemo, da smo prehodili posamezno obhodnico in si s tem zaslužili spominski znak, ki je nekakšno simbolično priznanje za prehojeno obhodnico," dodaja Kotnikova.

PZS je za prehojeno pot letos maja podelila 10.067. značko, a vseh, ki so zapolnili dnevnik, je seveda še veliko več. Mnogi namreč žige zbirajo le zase. "Večina planincev potrebuje več let, da zapolni dnevnik, le redki čas zabeležijo vanj, še manj pa je takih, ki SPP prehodijo v enem kosu. Za zdaj je najhitrejši - Marjan Zupančič - začel hoditi 28. avgusta 2015 in jo končal 4. septembra istega leta. V dnevnik je zabeležil, da je za to potreboval 7 dni, 8 ur in 10 minut," je povedala Katarina Kotnik.

Hodim, torej sem

Svojevrsten podvig je leta 2012 uspel Pii Peršič iz Krškega, ki se je odločila, da bo SPP prehodila v 30 dneh. "Od vedno sem govorila, da je SPP ena sama. Tu se človek spogleduje s petimi, šestimi regijami, od visokogorja do nižin, dolin, sredogorij, do pašnikov s kravami, pa tudi arhitekturnih in kulinaričnih posebnosti," je povedala.

"Kulturno-zgodovinska slika te poti me je prevzela prav zaradi raznolikosti, ki jih ponuja teh 600 kilometrov poti. Hoja kot taka bi morala ostati za vsakega posameznika neko romanje. Da se poda nekam z nahrbtnikom, da pot doživi v vsej njeni veličini, ne da le zbira všečke na družbenih omrežjih. Pohodništvo je najstarejša oblika rekreacije, vrača nas h koreninam. " odgovori Pia na vprašanje, kaj jo je zdramilo, da se je spustila v tak podvig. 

Da bodo žigi Jalovca, Porezna, Blegoša, Triglava ali Hleviš "uradno priznani", mora planinec, ki si želi zaslužiti značko za osvojeno SPP, v dnevnik pritisniti poseben žig z vrha, prositi oskrbnika koče za podpis ter zraven pripisati še datum osvojenega očaka. "Če ni žiga, lahko kot dokazilo služijo fotografija ali priče funkcionarjev planinskega društva. O upravičenosti trditve odloča Komisija za planinske poti pri PZS," je opozorila Kotnikova.

V zadnjem času ob klasičnem planinskem dnevniku vedno več slovenskih vrhov ponuja še druge možnosti zbiranja žigov, ena takšnih je aplikacija Planinc, ki je nekakšen virtualni dnevnik.

"Planinc omogoča beleženje vaših vzponov na gore. Ko se povzpnete na vrh hriba ali prispete do koče, vas ponekod čaka nalepka s 6-mestno kodo oz. brezstično nalepko (NFC), ki omogoča brezstični vpis. Tako beležite svoje vzpone. V Planinca se lahko vpišete na 492 točkah, 303 v Sloveniji in 189 na Hrvaškem," je povedal Blaž Carli iz ekipe, ki je ustvarila Planinca. Navdušenje pohodnikov je precejšnje, saj je aplikacija zabeležila že skoraj 3.000 prenosov, uporabniki so skupaj nabrali že okrog 4.000 vpisov.

"Zadnje mesece je Planinc med tremi najbolj popularnimi športnimi aplikacijami v Sloveniji," dodaja Carli in na vprašanje, ali je na mestu bojazen, da bo aplikacija izpodrinila tradicionalno planinsko knjižico z žigi na mestu, odgovori: "Glede na kulturo in tradicijo planinstva je po našem mnenju strah odveč, dobro pa je, da gremo v korak s časom tudi na tem področju. Odločitev o tem, kako bo planinec zbiral žige, pa je na njegovi strani."

Tudi SPP gre "v korak s časom". Nekatere kontrolne točke so se skozi leta namreč dodajale, druge odvzemale. V osnovi je bila pot mišljena kot krožna, nato pa so jo že kmalu podaljšali do Ankarana. "Z zadnjo, 80. točko, je bila SPP podaljšana prav do morja, do Debelega rtiča. V letošnjem letu je spremembo doživela Razširjena slovenska planinska pot. Ponovno je bil vanjo vključen Pekel pri Borovnici, kontrolno točko Cerk pa je zamenjala Koča pri Jelenovem studencu," razloži Katarina Kotnik s PZS.

Ponos, svež zrak, hoja, trenutki, preživeti s samim seboj, čas, preživet z dobro družbo, lepota narave, zgodovinska dejstva. Motivov za prehojeno Slovensko planinsko pot – célo ali zgolj nekaj njenih vrhov, višjih oz. nižjih – je toliko, kolikor je planincev, ki se nanjo podajo.

"To je zbor tisočerih trenutkov, čustvovanj, preseganj samega sebe. Jaz na nobeno pot ne grem zato, da bi se našla, a kljub temu se mi vedno prav to zgodi. Vsaka pot da neke nove širine," ponudi Pia Peršič še en motiv, da vzamemo (Slovensko planinsko) pot pod noge. S planinskim dnevnikom ali brez njega.