Bila sem v obdobju življenja, ko sem se spoprijemala s toliko stresa, da ga nisem več znala nadzorovati. Vedela sem, da je bil to eden od razlogov za moje težave. Vsi, ki se spopadate z avtoimunskim Hashimotovim tiroiditisom, dobro veste, kaj diagnoza pomeni. Zame je bila najhujša močna utrujenost čez dan, saj sem imela občutek, da me je telo izdalo. Kako nisem več sposobna delati čisto običajnih stvari, ki sem jih prej lahko? Kako ima moja prijateljica lahko po službi še toliko energije, sama pa vidim samo še posteljo? Zakaj nimam več energije za telovadbo, ki jo naravnost obožujem že vse od malih nog?
Pojavili so se mi izpuščaji na koži, močni glavoboli, zamašeni sinusi so bili vse hujši, prehladi so se vrstili drug za drugim – le da sem vse prebolela kar v službi in se pred njimi branila z močnimi praški za imunsko odpornost. Navzven nisem želela pokazati, da je z mano kaj narobe, a vedela sem, da mi telo peša. Ko mi je začelo preskakovati srce in sem v nekem trenutku prestrašena klicala na urgenco ter jim povedala, da mislim, da mi bo zastalo srce, sem le odšla k zdravniku. Preprost krvni test in ultrazvok sta pokazala Hashimotov tiroiditis.
Nič takega, so rekli, imajo ga številni. Preprosto jemlješ ščitnične hormone do konca življenja, in to je to. Zdravnica mi je zagotovila, da tablete nimajo stranskih učinkov in da so varne, a to me ni potolažilo. Same sebe si nikoli nisem predstavljala na tabletih do konca življenja. Poleg tega niso imele učinka, ki sem ga želela. Tudi ko sem jih začela jemati, se simptomi bistveno niso izboljšali. Nekoliko že, a ne popolnoma. Pristala sem na dnu, vedela sem, da moram nekaj spremeniti. Pravzaprav sem vedela, da moram spremeniti skoraj vse.
Ko sem bila pripravljena na spremembe, so v moje življenje začeli prihajati ljudje, ki so mi dali prave usmeritve. Ena od njih je bila naturopatinja Erika Brajnik. Z njeno pomočjo sem spremenila prehrano in začela uživati živila, ki so moje telo hranila, krepila in ne več obremenjevala. A še pomembneje, spremeniti sem morala tudi odnos do hrane. Prenehala sem jesti v strahu, da se bom z naslednjim grižljajem zredila, in začela jesti zato, da bo moje telo postalo zdravo in močno. To je postala najpomembnejša stvar zame. Pripravljena sem se bila tudi zrediti – kar je bilo za osebo, ki je vse življenje plesala in bila ves čas obremenjena z zahtevami po tem, da shujša najmanj pet kilogramov, velik korak naprej.
Spremenila sem tudi odnos do sebe. Prenehala sem se obtoževati in kritizirati. Če se mi je včasih zdelo, da nobene stvari ne naredim dovolj dobro in da bi jo morala narediti še bolje, sem si začela govoriti, da sem stvar naredila dobro – najbolje, kakor sem jo v tistem trenutku znala narediti. Glasek: nisi dovolj dobra, nisi dovolj popolna, nisi dovolj suha, sem utišala in ga nadomestila s spodbudo: "Dobro ti gre. Za prvič je bilo dobro. Lepa si, imaš zdravo, lepo telo. Vse je dobro." To so postale moje besede, ki sem jih vključila v svoj vsakdan. In še … Začela sem si oproščati. Odkrila sem, da je najpomembneje, da znaš oprostiti sam sebi. Vsak dan posebej. Ko sem začela odpuščati sebi, sem veliko lažje oprostila tudi drugim. Ko sem bila bolj prijazna in potrpežljiva do sebe, sem postala bolj prijazna in potrpežljiva do drugih.
Poleg spremembe prehrane in nezdravega miselnega vzorca sem začela spoznavati tudi jogo. Bila mi je pisana na kožo. Vse, kar sem potrebovala. Umiritev z meditacijo, raztezanje mišic in krepitev telesa z asanami. Po vadbi nisem imela težav s sinusi, po njej nisem znova zapadla v začarani krog prehladov in vrnila sem se h gibom, ki sem jih poznala že od majhnega. Ples je tako podoben jogi. In to sem tako pogrešala. Ko se osredotočiš na gibe in dihanje, nimaš časa razmišljati o vsakodnevnih stvareh. Nimaš časa razmišljati, koliko dela te še čaka, nimaš časa razmišljati, kako boš napisal naslednji članek … Preprosto si v trenutku in v njem uživaš. Po vadbi se ti spočijejo možgani.
Jogo sem vzljubila tudi po zaslugi čudovite učiteljice Gordane. Spominjam se, da so bile njene prve besede, ko sem prišla na jogo: "Ne gledamo se v ogledalo, osredotočimo se nase. Delamo po svojih zmožnostih." V trenutku mi je z ramen padlo veliko breme. "Ne gledamo se v ogledalo, osredotočimo se nase. Delamo po svojih zmožnostih." To je bilo zame nekaj povsem novega. Odraščala sem pred ogledalom v plesni dvorani in ves čas smo spremljali vsak svoj gib in ga skušali narediti še bolj popolnega. Višji grand jete, bolj mehki gibi, še en popoln fouette, še več piruet … To je tekmovalni šport. A v tej dvorani je bilo to nekaj povsem drugega. Tu sem bila zato, da naredim nekaj dobrega zase. Za svoje telo. Joga mi je dala več moči, več energije. V kombinaciji s prehrano in zlata vrednimi nasveti Erike Brajnik se danes počutim veliko bolje. Moj imunski sistem je močnejši, ne pomnim več, kdaj sem bila nazadnje prehlajena, sinuse sem pozdravila, počutim se bolje in končno sem na zeleni veji. Končno zaupam svojemu telesu. Končno imam znova močno in zdravo telo in zdaj celo opravljam izpit za inštruktorico joge.
Ni pa to edina zgodba. V moji skupini za inštruktorje joge so nekdanji športniki, ki so se poškodovali in niso mogli več telovaditi. Z jogo so znova okrepili svoje mišice in zdaj lahko znova delajo, kar želijo. Joga izjemno koristi tudi ljudem, ki imajo bolečine v hrbtu, bolečine v sklepih, ljudem, ki so pod stresom, ki se spopadajo z glavoboli. Moja čudovita učiteljica Gordana se je z jogo začela ukvarjati šele v odrasli dobi, po hudih zdravstvenih težavah. Imela je operacijo in po njej je bila popolnoma šibka. A šla je na vadbo in vztrajala. Leto dni ji ni šlo dobro, a ni obupala. Delala je tisto, kar je zmogla. Delala je po svojih zmožnostih in vztrajala. Danes je stara nekaj čez 60 let (ne želi povedati natančno koliko, saj pravi, da se sliši preveč), a je bolj gibčna kot vsi, ki smo pol mlajši od nje. Na glavi naredi stojo kot petnajstletnica. Pravi navdih. A bolj kot to je pomembno, da s svojo mirno energijo in prijetnim vodenjem tudi drugim pomaga k boljšemu fizičnemu zdravju, k večji umirjenosti, sproščenosti in notranjemu ravnovesju.
Joga je bila prava rešitev zame, za vas je morda rešitev v drugem športu, v drugi aktivnosti, v drugih učiteljih. Ključno pa je, da se odprete za nove možnosti, za nove koraku k boljšemu in bolj zdravemu življenju. Ne le v fizičnem smislu, tudi v čustvenem. Če boste pokazali pripravljenost, voljo, bodo odgovori na vaša vprašanja prišli sami po sebi. Ko pa enkrat prilezeš na zeleno vejo, je vredno vsega truda. Želim vam čim več uspeha in zadovoljstva na tej poti. Satnam.
