Ivo Ozebek: Ne hodim, a ostajam 'fit'

Ivo Ozebek iz Spodnje Idrije je star 36 let. Ko ga človek posluša, dobi občutek, da mu čisto nič ne manjka. Odlikujejo ga iskren optimizem, zvrhana mera dobre energije, pristna radovednost. Je družaben in velik del svojega prostega časa preživi na prostem. Med nama pravzaprav ni kakšnih posebnih razlik, razen te, da jaz hodim in Ivo ne.

Življenje se mu je spremenilo pred štirinajstimi leti, ko se je s prijateljem ponoči vračal z morja. "Bil sem utrujen, želel sem čim prej priti domov." Avtomobil je zaradi neprilagojene hitrosti zletel s ceste, posledice so bile grozljive – Ivo je ostal hrom od pasu navzdol.

"Pred nesrečo sem s starši hodil v hribe, veliko sem plaval in sem in tja kolesaril," je dejal. Na URI Soča so mu že kmalu po nesreči zapovedali gibanje. "Deluje mi zgolj zgornja polovica telesa, kilogrami bi se lahko kaj hitro začeli kopičiti, če bi miroval. Gibanje potrebujem tudi zato, da nimam krčev," nam razloži. Danes ga domačini redno srečujejo na poti v Idrijsko Belo, kamor se kljub slabšemu cestišču odpravi na svež zrak.

Ne ustavi ga niti hud mraz. Iznajdljiv kot je, si je v kotlovnici svojih staršev sam napravil improvizirani fitnes, da kilometre nabira tudi pozimi. "Sem inovativen, marsikakšen izdelek naredim sam. Tretje kolo, da premagujem korenine, mivko, pesek, sem naredil sam. Tudi elektro pomoč na kolesu, ko je klanec prehud, sem si omislil. A pomaga le, če poganjam kolo."

V toplejših mesecih predvsem plava in kolesari na ročnem kolesu, v enem popoldnevu prekolesari približno 35 kilometrov. "Na leto jih naredim okrog 800, včasih več, včasih manj. Največkrat kolesarim v družbi še dveh ali treh kolesarjev. Se pa na pot odpravim tudi sam," pravi. "Vse delam rekreativno, roke so moje edino orodje za premikanje, zato moram resnično paziti nanje."

Pred leti v Sloveniji zgolj 5 ročnih kolesarjev, danes že 20

Slovenske ceste do ročnih kolesarjev niso preveč prijazne. "Ročni kolesarji smo nizki in široki," pravi Ivo. "Problem predstavljajo visoke ograje, ceste so resnično ozke. Na kolesu imamo zastavico, a kljub temu nas vozniki lahko hitro spregledajo. Avtomobil tako ne more normalno obiti ročnega kolesarja." Ročno kolesarjenje sicer postaja med invalidi na vozičkih popularen šport. "Pet let nazaj je bilo v Sloveniji okrog pet ročnih kolesarjev, danes jih je že 20," razlaga.

Na vprašanje, zakaj morajo osebe s posebnimi potrebami ohranjati dobro telesno pripravljenost, hitro odgovori: "Za notranji mir in za telo, zato da ohranjamo kondicijo. Roke morajo biti stalno v pogonu in ostati močne. Ko nekaj naredim, si napolnim baterije in tako lažje živim. Če razgibavam telo, s tem razgibavam tudi možgane."

Obstajajo seveda določene stvari oz. discipline, ki jih invalidi ne morejo početi, zato bi se hitro lahko počutili manjvredni. A vsaj eno disciplino, morda celo dve ali tri, lahko dobi vsak, pravi Ozebek. Tudi strokovnjaki mu pritrjujejo – osebe s posebnimi potrebami se morajo gibati.

Ukvarjanje s športom pri invalidih spodbujajo tudi strokovnjaki

Ko se poškodovana oseba odloči za ukvarjanje s športom, svetujemo posvet z zdravnikom, ki bo pomagal pri izbiri najbolj ustrezne športne panoge, pravi asist. dr. Katarina Tonin z URI Soča. "Zelo pomembno je, da se zgodnja rehabilitacija, katere glavni del je kineziterapija (terapija z gibanjem), prične čim prej po poškodbi, ko je zdravstveno stanje stabilno. O vključevanju v športno aktivnost pa razmišljamo šele po zaključeni rehabilitaciji," dodaja in še: "Pri vsaki vrsti telesne okvare obstajajo stanja, na katera moramo biti pozorni. Pri osebah z amputacijo moramo nameniti posebno pozornost in skrb krnu amputiranega uda, da na tem mestu ne pride do dodatnih poškodb kože. Osebe, ki imajo poškodovano hrbtenjačo in uporabljajo invalidski voziček, morajo biti pozorne na primerno razbremenjevanje sedničnega predela (z različnimi tehnikami in blazinami za enakomerno razporeditev pritiskov), saj v primeru povečanega pritiska lahko pride do razjed kože in globljih tkiv na tem področju. Osebe s poškodbo hrbtenjače imajo lahko moteno regulacijo telesne temperature in uravnavanje krvnega tlaka. Vadba v pretoplem okolju lahko prehodno poslabša simptome pri bolnikih z multiplo sklerozo. Nekatere vrste vadbe lahko dodatno povečajo mišični tonus pri osebah s spastično zvišanim mišičnim tonusom. Vse to moramo vzeti v ozir pri izbiri športne panoge."

Šport in gibanje sta tudi za invalide izjemno koristma, a s primernimi prilagoditvami. Na URI Soča imajo poleg terapevtskih prostorov, ki so namenjeni rehabilitaciji, še dve telovadnici s prilagojeno plezalno steno in bazen, kjer poteka rekreativna vadba za športnike invalide. Že nekaj let je v načrtu izgradnja večjega športnega kompleksa, kjer pa bodo pogoji za vadbo še bistveno boljši, razlaga Toninova.

Še neuresničen cilj ostaja maraton Franja

Ivo Ozebek je dokaz, da tudi osebe na invalidskih vozičkih lahko ohranjajo zdrav življenjski slog. Ob redni službi in kopici drugih hobijev je šport del njegovega vsakdana. Nedoseženi cilj ostaja kolesarski maraton Franja. Z optimizmom in vztrajnostjo, ki krasita predavatelja zavoda VOZIM oz. gibanja "Še vedno vozim, vendar ne hodim", ni dvoma, da tudi dobrih 156 kilometrov dolga razdalja ne bo odkljukana na načrtih 36-letnika.