"Kje si pa našla borilne veščine?" in "Ali so vsi, ki trenirajo borilne športe, agresivni?" sta bili vprašanji, na kateri je Maja Nemec pred dobrimi tremi leti, ko se je prvič zares srečala z borilnimi veščinami, večkrat odgovarjala in odgovarja še danes.
V treh letih je od navdušenke nad športom postala prva slovenska državna prvakinja med ženskami v filipinski veščini Arnis, in opravila izpite za vaditeljico karateja. To je njena zgodba ...
Od plesa do borilnih veščin
Kdor me pozna, dobro ve, da sem mladost praktično preplesala, najprej v plesni šoli, nato v plesni skupini, s katero smo dekleta prečesale Slovenijo po dolgem in počez. Potem se je zgodilo življenje in časa za ples je zmanjkalo, čez leta pa sta me prijateljica Tina Kincl, prav tako nekdanja plesalka, in njen mož povabila, naj ju kdaj obiščem v klubu. Njen mož je namreč nihče drug kot Borut Kincl, eden najbolj priznanih mojstrov borilnih veščin v svetu, ne samo v Sloveniji, ustanovitelj in glavni mojster veščine Kempo Arnis ter vodja Kempo Arnis Federation, danes delujoče tudi v Nemčiji, Italiji in na Malti. Tako sem prišla na kavo in klepet s Tino, ob tem pa opazovala, kaj se dogaja na treningu, in do zaključka tiste ure sem bila odločena. Tisti gibi, premikanje teles, logika v preprostosti in hkrati izjemni zahtevnosti izvedbe, videti je kot čudovit borilni ples, to je to, hočem poskusit!
Na prvem treningu sem skorajda izpustila dušo, čeprav nisem bila fizično povsem nepripravljena, vendarle sem vsaj eno leto prej redno trenirala pod nadzorom športnega trenerja, a kljub vsemu me to ni odvrnilo. Tisto, kar me je privlačilo in vleklo naprej, navsezadnje, zaradi česar mi je danes ta šport še bolj pri srcu kot v začetku, je bilo vredno.
Kmalu sem vsakomur, ki mi je postavljal v začetku tega pisanja omenjeno vprašanje, začela pojasnjevati, da so borilne veščine zame fizična aktivnost z dodano vrednostjo. Ponavadi rečem: "Ne samo, da delaš za kondicijo, še naučiš se nečesa uporabnega zraven." Treningi so namreč zastavljeni celostno, najprej je treba poskrbeti za fizično pripravljenost. Tako je del treninga namenjen teku in drugim vajam, v glavnem delu pa se osredotočimo na tehnike, drile, kombinacije, pa tudi prosto borbo. Moji kolegi v klubu vedo, kateri del treninga mi je ljubši, saj sem znana po tem, da rada komentiram, a zavedam se, da je vsak element treninga nujen za pridobivanje res kakovostnega in trajnega znanja.
Sama borilna veščina Kempo Arnis me je pritegnila, ker je, tako kot trening, celostna. Osnova je okinavska različica karateja Kempo, ki jo je Borut Kincl dopolnil s filipinsko borilno veščino s palicami Modern Arnis in izraelskim KAPAP-Krav magajem. Gre za sistem učinkovite realne samoobrambe, skozi učenje pa spoznaš nešteto načinov, kako se predvsem uspešno in varno rešiti iz morebitne nevarne situacije ter jo obrniti sebi v prid.
Ker je osnova v karateju, vadimo tudi kate, ki so pravzaprav gibalni zapis tradicionalnega znanja, in čeprav so morda videti kot nekakšen togi ples, je vsak gib tudi učinkovit način obrambe pred nasprotnikom in seveda napad. Najbrž ni potrebno poudariti, da imam kate rada, saj spominjajo na plesne koreografije, poleg tega so neke vrste meditacija, skozi katero se umiriš in osredotočiš na to, kar počneš in na lastno telo. Kot ples pa so videti tudi dobro izpeljani drili in kombinacije tehnik, saj le z nešteto ponovitvami dejansko osvojiš gibe, ko pa jih, je to čista poezija in počutje ob tem je fantastično. Naj vse morebitne moške bralce na tem mestu pomirim, da gre še vedno za borilni šport in da zna biti tudi precej divje. Treningi tehnik so intenzivni, drile je treba ponavljati, delati je treba "na polno" in včasih lahko tudi kaj "fašeš", ampak ni prehudo. Prosta borba pa je priložnost, ko preveriš, kakšno je v resnici tvoje znanje in takrat pridejo na svoj račun tisti, ki si radi občasno dajo duška.
Že v prvem letu, odkar sem vstopila v svet Kempo Arnis, sem ugotovila, da se v tem športu res dobro počutim, pa če se lahko pohvalim, tudi inštruktorji so v meni prepoznali talent. Srečo imam, da lahko treniram s tako vrhunskimi učitelji, ki so neusahljiv vir znanja, Borut vsako leto na seminarje povabi tudi svoje učitelje in svetovno znane mojstre borilnih veščin, kot so Avi Nardia, ustanovitelj KAPAPa in eden svetovno najbolj znanih mojstrov izraelskih - realnih borilnih veščin, Ken Smith, 10.DAN Modern Arnis, ali Leon Jay, 10.DAN Small circle jujitsu. Trenirati z njimi in se učiti od njih pa je neizmerna čast.
Tako me je prevzelo, da sem se zelo hitro prebila preko osnovnih stopenj pasov, letos pa sem opravila tudi izpit za vaditeljico Kempa - karateja in celo osvojila naslov državne prvakinje v veščini Arnis v ženski kategoriji. Letos me torej čaka boj za ubranitev naslova, ki bo, že zdaj vem, kar naporen, saj imam močno konkurenco. V klubu nas je, pa čeprav smo še vedno v manjšini, namreč kar nekaj deklet in žensk, ki se med seboj sicer odlično razumemo in smo prijateljice, a je treba na tatamiju v času borbe to odmisliti. V trenutku, ko pa inštruktorji Shihan Borut, Senpai Rok Derenčin, Senpai Mitja Jukič, Sensei Damir Ivandič, Sensei Gorazd Kotnik ali Senpai Klemen Hrovat rečejo "Yamei!", se objamemo in izid borbe ni pomemben.
Ampak da se vrnem k temu, kaj me je tako pritegnilo pri športu, na katerega ženske po večini sicer gledajo nekoliko dvomljivo, češ, to ni zame. Sama sem v že zelo kratkem času, odkar sem začela trenirati Kempo Arnis, pri sebi začela opažati presenetljive spremembe. Ne samo, da se mi je fizična kondicija izjemno izboljšala, mišice so se bolj oblikovale (moški kolegi so mi celo zavidali, kako hitro sem pridobila mišice na rokah, zato sem se raje preusmerila v vaje za tiste dele, ki nam ženskam povzročajo največ "težav"), zadnjica se je malce dvignila, še bolj pomembno pa, tudi vsakodnevni stres je postalo precej lažje premostiti. S treningom sem pridobila boljši nadzor nad zaznavanjem lastne okolice in dogajanja v njej, mirnejšo kri v stresnejših situacijah in s tem lažji razmislek, zavedanje lastnega telesa, tako v drži kot v odnosu do okolice, je postalo precej bolj samoumevno. Borilne veščine so tudi odličen in varen ventil za sproščanje jeze ali slabe volje, saj na treningu slej ko prej pozabiš na negativne občutke.
Z borilnimi veščinami sem pridobila ogromno novih stikov in spoznala številne odlične ljudi, z nekaterimi med njimi pa spletla prave prijateljske vezi, za katere verjamem, da bodo še dolgo in trdno povezovale. Poleg tega vem, da lahko nanje računam, saj si medsebojno pomagamo tudi, kadar nismo na treningu. Bistven del borilnih veščin je namreč tudi spoštovanje, tako do samega sebe kot do sočloveka, soborca, nasprotnika, kogarkoli, pa tudi tradicije, zgodovine, znanja in napredka, spet, tako pri sebi in lastni veščini, kot pri drugih veščinah. In med temi ljudmi je najti toliko srčnosti in dobrega, da bi bilo za vsakogar, ki si predstavlja, da se z borilnimi veščinami ukvarjajo zgolj agresivni in nasilni ljudje, prav presenetljivo. V resnici je prav nasprotno! Bolj, kot je nekdo poučen o borilnih veščinah, bolj se zaveda pomembnosti tega in bo prej utelešenje mirnosti kot eksplozija udarcev.
To, da se tam "tepemo", je pravzaprav skorajda zadnja stvar. Že res, učimo se realne samoobrambe, če se želiš znat braniti, moraš tudi vedeti, kako je udariti, še prej pa, kako se fizičnemu obračunavanju povsem izogniti. Predvsem pa je to šport, kjer se lahko neizmerno zabavaš, pridobiš dobro kondicijo in se hkrati naučiš, če ne drugega, tudi kadar ti spodrsne v kopalnici ali na ledu, pasti tako, da se ne poškoduješ.
Borilne veščine so specifičen šport, ki zahtevajo celega človeka, in morda res niso za vsakogar. Bi pa vsakomur priporočila, naj jih vsaj poizkusi, morda pa ga bodo presenetile, tako kot so mene, saj večino življenja nisem pomislila, da bi se v tem lahko našla. Ko pa gledam otroke, ki pri nas trenirajo v Junior skupinah, sem prepričana, da je to super šport tudi zanje, saj pridobivajo ne le na kondiciji in znanju, temveč izboljšujejo motoriko, se učijo samodiscipline in, kot sem že omenila, spoštovanja. Naj zaključim tako, kot zaključimo vsako borbo in vsak trening, z izrazom spoštovanja, ki se uporablja v borilnih veščinah: "Ossu!"
