Kdaj tek postane užitek in ni več le mukotrpno gibanje, ob katerem se človek vsaj petkrat na minuto vpraša, zakaj tisti trenutek raje ne počne česa drugega? Pogosto me doleti takšno ali pa podobno vprašanje. Sprašujejo me tako prijatelji in znanci kot tudi čisto naključni sprehajalci na poteh, kjer se praktično dnevno srečujemo ... oni na sprehodu, jaz med eno od svojih rednih tekaških epizod. Večini je skupno vsaj eno; kljub temu, da se poskušajo čim večkrat oziroma čim bolj redno rekreirati in da mnogi od njih, zlasti ob svojih pasjih prijateljih, prehodijo celo na desetine kilometrov tedensko, se teka niti ne upajo lotiti. Ker da izgleda silno enostavno, ko opazujejo tekoče, ki jih prehitevajo na njihovih poteh, sami pa tek kljub temu kar tako "a priori"dojemajo kot muko. Ampak koliko od njih jih je dejansko sploh poskusilo teči? Četudi mogoče le nekaj metrov? Izkaže se, da skoraj nihče. Večinoma zato, ker so že v osnovi sami sebi dopovedali, da tega oni ne zmorejo. Nekaj posameznikov, ki pa so si te "sebi pogubne napovedi" iz glave izbili in vsaj poskusili, pa vztrajajo. Opažam jih na poteh, kjer so se še nedavno sprehajali ... zdaj so v popolni tekaški opremi in vsak teden poskušajo preteči nekaj minut več. Ti začetni tekaški koraki oziroma kilometri so prav zagotovo za marsikoga od njih, vsaj kdaj pa kdaj, mučni. Šele čez čas pa bodo sami začutili, ali jim tek predstavlja užitek, ali bi se tačas raje sprehajali, kolesarili, hribolazili ... ali pa čisto nič od tega. To začuti vsak sam, brez dvoma.
Zato je moj odgovor na vprašanje, s katerim začenjam tale zapis, vsakič enak. Ne vem. Pa ne zato, ker bi bila jaz neka "superženska", ki podcenjujoče ali celo obsojajoče gleda na vse, ki ne tečejo vsak dan, temveč enostavno zato, ker sem očitno imela neizmerno srečo. V 14 letih, odkar poskušam redno, vsaj štirikrat na teden, odteči neko razdaljo, ki si jo določim spotoma, ko začutim, koliko in kje mojemu telesu najbolj ustreza tisti trenutek preteči, se ne spomnim, da bi mi tek kdaj povzročal kakšne večje muke, pač pa zadovoljstvo. Srečo torej zato, ker sem tek praktično takoj dojela, začutila in zastavila kot del svojega življenjskega sloga. Tisti, ki me dobro poznajo in z njimi delim vsa najlepša doživetja, vedo, da je moja tekaška oprema, bodisi zimska ali letna, vedno prvi kos garderobe v mojem kovčku.
Zato ni bistveno vprašanje, kdaj tek postane užitek in ni več muka, temveč spodbuda. Naj vsakdo sam najprej vsaj poskusi teči, ne obupa takoj, vsakič poskuša postopoma preteči kak kilometer več in če ob tem tudi po določenem času ob teku ne bo čutil ničesar drugega, kot slabo počutje, potem tek verjetno ni oblika rekreacije, ki mu ustreza. Tek tako nikoli ne bo užitek.
Tek je preprosto treba vzljubiti, ga vzeti za svojega in začutiti tudi nek manko, ko človek že nekajkrat zapored ne obuje tekaških copat in se poda na pot. Tekač, ki vzljubi in sprejme tek za svojo rekreacijo, se dobro počuti že ob oblačenju v tekaško opremo. Ko je tek tek in ne muka, se zdi samoumevno, da se na pot podaš tudi, ko dežuje. Sčasoma začneš uživati v teku, ko sneži. Ko spoznaš, kaj lahko tek kot rekreacija vrne tebi oziroma tvoji osebnosti, ti ni odveč zjutraj vstati iz postelje, ko okoli tebe še vse spi. Pa sploh ni pomembno, ali si na dopustu, ali je konec tedna ali pa čisto običajen delovni dan, ko te čaka toliko obveznosti, da bi se najraje zjokal, ko samo pomisliš na to.
Meni dragi so se v tem času že navadili tudi na to, da ne glede na to, kje smo, so jutra moja. Tako, kot je njim samoumevno, da bodo jutranji spanec potegnili, dokler se jim bo tako zahotelo, je meni samoumevno, da bom jutro izkoristila za tek. Zato za jutranji tek velja enako. Moraš začutiti, da ti res ustreza. Da se po jutranjem teku počutiš neizmerno bolje, kot če se na pot podaš ob katerem koli drugem delu dneva ... ali pa sploh ne, seveda. Ne sme ti biti odveč, da se sam ali pa s pomočjo budilke prebudiš najmanj dve uri pred okolico in si par minut kasneje že v tekaški opremi. Nikoli mi v tem času niti na kraj pameti ni padlo, da bi ob tem načrtno budila partnerja ali pa prijatelje, s katerim potujemo skupaj. Predobro se zavedam, da njim jutranji spanec pomeni enako kot meni jutranja rekreacija ... vsi smo veliko bolj prijazni in zadovoljni, če nam tega nihče niti ne poskuša odvzeti ali omejiti. Jutranji tek ali pa katerakoli druga oblika jutranje rekreacije naj bi nas napolnila z energijo, z vsaj trojno mero energije, ki jo namenimo za uro ali več jutranjega teka, telovadbe, kolesarjenja ali česa drugega. Če po jutranjem miganju začutimo prej nelagodje in utrujenost, kot pa, da bi kipeli od pozitivne energije in super počutja, potem je enostavno škoda jutranjega spanca in počitka. Rekreacijo lahko preložimo tudi za drug del dneva, če pač jutra niso naša. Popolnoma brez veze je, da pametujem in predavam o tem, kako super, fino, fajn je jutranje miganje in da se kakšne napetostih v telesu, nogah, dihalih niti ne začuti, ko se denimo na polovici jutranje tekaške poti odpre pogled na Sečoveljske soline, hrvaške-dalmatinske otoke, črnogorske morske čeri ali pa zgolj domače sotočje obeh Sav. Nikjer ne obstaja zakon, pravilo ali predpis, da moramo vsa živa bitja vzdihovati ob podobnih situacijah. Hvala bogu in prav je tako. Različni smo si, z različnimi potrebami.
Pri tistih, ki imamo srečo, in brez teka "nismo mi mi", tek lahko preraste celo v neke vrste odvisnost. Oziroma, kot je nedavno rekla meni draga prijateljica, prav tako strastna tekačica in vsestranska rekreativna športnica, tek je odlična antistresna terapija. Prijateljem in znancem, ki najprej cincajo in cincajo, ali bi ali ne začeli teči, vedno svetujem, naj poskušajo teči sami. Čisto sami in brez glasbene spremljave iz slušalk v ušesih, če je le mogoče. Predvsem pa naj premislijo, zakaj točno bi radi začeli teči. Sama osebno najraje in skoraj vedno tečem sama. Pravzaprav lahko na prste ene roke preštejem, kolikokrat sem tekla skupaj še s kom. Z izjemo tekaških prireditev, kjer naj teče nekaj tisoč hkrati. A tudi tam progo odtečem sama in svojo družbo počakam nekje v ciljni ravnini. Mislim, da sem že po poskusu ali dveh ugotovila, da moram teči sama, poslušati svoje telo, ki narekuje hitrost, dinamiko teko in ureja dihanje. Samo na tak način lahko na teku uživam.
Verjetno tudi zato toliko bolj obožujem mirna, tiha jutra na poti nekje ob Savi, ko se pravzaprav še dani in srečam samo kakega "staroselca", ki sprehaja svojega pasjega prijatelja. Verjamem pa, da prav toliko energije in spodbude, kot jo meni vliva ta jutranji mir in tišina, mnogim tekačem energijo poganja glasba, brez katere prav tako ne morejo teči. Ampak ne pozabimo: tudi to potrebo po glasbi ali tišini in samoti je potrebno začutiti ... oboje pa daje tekaču energijo.
V 14 letih še nisem tekla s kakršnokoli uro, ki meri čas, razdaljo, srčni utrip in ne vem kaj še vse izračunava hkrati. Ne dvomim, da bo tako tudi ostalo. Četudi bom še naprej deležna začudenih pogledov ob rednih vprašanjih: koliko kilometrov pa pretečeš, kako hitro pa, koliko pretečeš na minuto? Nimam pojma. Potem sledi šok, včasih celo podcenjujoče opazke. Kako ne veš tega? Zakaj si pa ne nabaviš merilca? Zakaj bi pa potrebovala? Ne potrebujem ga. Razdaljo si zamislim spotoma, ko stopim iz hiše in se podam po ulici. Razmislim, koliko časa lahko porabim za svoj tekaški ritual in dodam samo še energijo. Ostalo je nepomembno. Na uro, stensko v kuhinji, pogledam dvakrat – ob odhodu in vrnitvi domov. Nikoli nisem bila obremenjena ne z razdaljo, še manj s časom, ki ga potrebujem za pretečeno.
Najbrž zato nikakor ne morem teči z nekom, ki se je teka lotil vsaj 10 let za mano in si okoli zapestja najprej, očitno obremenjeno, nadene neko bojda najsodobnejšo uro z merilcem in ne vem še čem. Ko me povabi, da skupaj odtečeva nekaj kilometrov. Pustimo to, da se že takoj na začetku zažene, kot bi ga lovila sama smrt. Obenem pa še ves čas brezglavo pospešuje, diha kot da ga nekaj močno stiska za vrat in duši, nog niti enkrat med pretečenimi 18 kilometri ne pokrči, roke pa drži kot prilepljene ob prsih. Hkrati pa z izrazom na obrazu niti ne skriva, da mu je tek očitno muka, čeprav samega sebe žene vsak dan na tek, po šele nekaj mesecih začetnih tekaških korakih, in da se v tek sili očitno iz povsem, meni osebno, napačnih razlogov. Zaradi lastnega dobrega izgleda, česar pa tisti, ki tek res obožujejo, ne morejo razumeti.
