FOTO: Odpoved tekmovanja je ni odvrnila od namere prekolesariti Avstralijo: Vem, da bom potrkala na vrata opere v Sydneyju

"Ko so organizatorji pred dvema letoma prvič predstavili posamično dirko po Avstraliji Indian Pacific Wheel Race (IPWR), sem si zadala cilj, da bom prekolesarila Avstralijo in potrkala na vrata sydneyjske operne hiše, kjer je cilj te zahtevne preizkušnje," je konec januarja napovedala 44-letna Ptujčanka Bernardka Jurič.

IPWR je 5.500 km dolga posamična kolesarska dirka prek Avstralije, ki poteka od Pertha/Fremantle prek Adelaida, Melbourna, Canberre do Sydneyja. Velja za eno najtežjih kolesarskih preizkušenj na svetu, je daljša od slovitega RAAM-a v ZDA, tekmovalec pa ob sebi nima spremljevalne ekipe. Prvič so jo organizirali lani in jo prekinili potem, ko je v nesreči umrl organizator najdaljših in najtežjih kolesarskih dirk po Evropi Mike Hall. Vse je kazalo, da jo bodo letos znova izvedli, nato pa je organizator 6. februarja sporočil, da jo odpoveduje, saj sodni postopki, povezani z odgovornostjo za Hallovo smrt, še vedno potekajo.

Vsako leto nova avantura

A to ni ustavilo Juričeve, ljubiteljice ultramaratonskega kolesarjenja, turnega smučanja in teka na smučeh, ki se kljub odpovedi tekmovanja odpravlja v Avstralijo in je odločena, da ji bo uspelo. "IPWR v bistvu nikoli ni bila dirka. Organizator ni nudil ničesar, le postavil je pravila in organiziral sledenje prek navigacijskega sledilca na spletni strani. Odpoved ni omajala moje namere in namere drugih kolesarjev, ki želimo prevoziti Avstralijo od zahoda proti vzhodu. Organizirali smo skupino, dirko preimenovali v Indian Pacific Wheel Ride in vzpostavili novo spletno stran za sledenje udeležencem. Res ne gre pričakovati, da bi mesec dni pred začetkom dirke, ko je že skoraj vse pripravljeno, v sebi zatrli navdih za avanturo," nam je zaupala.

Avanture so Juričevi namreč vse prej kot tuje. "Kolesarim že vse življenje, zadnjih deset let intenzivno. Privlačijo me ekstremi. Marca 2017 sem s tekaškimi smučmi pretekla 900 km, od 69. vzporednika severno od Kuusama na Finskem sem se podala do Arktičnega morja, vmes pa se kopala v Arktičnem oceanu. S tekaškimi smučmi sem dvakrat prečkala Finsko, od  ruske do švedske meje v razdalji 440 km. Avgusta 2017 sem v Avstriji sama prekolesarila 1300 km, v enem dnevu štirikrat prikolesarila na plato Franz Josef pod  Grossglocknerjem. Julija 2016 sem kolesarila preko Laponske na Finskem in Norveškem (1.800 km). Septembra 2017 sem v roku treh tednov dvakrat opravila K-24, ki velja za najtežji Koroški planinski izziv. Pot, ki povezuje pet najpomembnejših Koroških vrhov: Olševo, Peco, Raduho, Smrekovec in Uršljo goro, je dolga 92 km in premaga 5300 višinskih metrov. Vseh večjih avantur sem se lotila sama, brez pomoči kakšne ekipe. Tudi priprave, treninge izvajam individualno, sama. Včasih je težko, priznam, ampak ko gre za res, se obrestuje."

Nevarnosti, ki ji bodo pretile, se ne boji

V Avstralijo se odpravlja jutri, na kolo pa bo sedla 17. marca ob 6.22 po lokalnem času. Časovne omejitve nima, načrtuje pa, da bo - če bo na dan prekolesarila dobrih 220 km - za pot potrebovala 24 dni. "Prvi del poti, 2.800 km od Fremantle do Adelaida, je bolj ravninski, predvidevam, da odkolesarim 300 km na dan, seveda pa je vse odvisno tudi od vremena. Naslednjih dobrih 1000 km od Adelaida do Melbourna me čaka najbolj vetrovni del trase, na poti od Melbourna do Canberre prečkam ‘avstralske Alpe’, vzpon na 1.700 m in 1.500 m, in glede na to, da bo to začetek jeseni, lahko občutim že tudi kakšne snežinke. Zadnji del trase, od Canberre do Sydneya, zadnjih 400 km po vzhodni obali Avstralije, pa se mi nikamor ne bo več mudilo ali pa bom čakala, da čim prej prikolesarim na cilj."

Čeprav zdaj ne gre več za tekmovanje, pravi, da se bo držala vseh pravil, torej bo kolesarila sama, vso prtljago bo imela na kolesu, potrebščine pa bo sproti kupovala v prodajalnah. "Prej si po pravilih od nekoga lahko vzel samo kozarec vode, če ti jo je ponudil. Zdaj pa bom z veseljem vzela cel liter!" napoveduje edino "pregreho". Jedla bo, ko bo lačna, spala pa predvsem ponoči, tudi v šotoru, če bo treba.

Na poti bo nanjo prežalo precej nevarnosti. "Podnevi se živo srebro dvigne do 45 stopinj Celzija, noči so mrzle, prenočišča zasedena ali zaprta, razdalje med njimi so več kot sto kilometrov, mesta za oskrbo s hrano in vodo so po navadi zaprta, zato obojega primanjkuje, pomanjkanje sence pomeni možnost za opekline in sončarico, obstaja nevarnost pika strupenih kač in insektov, piha močan veter, po cestah vozijo težki kamioni, kenguruji postanejo zelo aktivni, ko se začne temniti …," opisuje, a hkrati dodaja, da je ni prav nič strah. "Imam cilje, ki so velikokrat previsoki, da bi me lahko vsi moji prijatelji razumeli. Vem, da je mogoče doseči vse, če nas nekaj resnično veseli, če si tega želimo in smo pripravljeni za to tudi nekaj narediti. Kolesarjenje je kot življenje - polno vzponov in spustov, brez padcev tudi vzponov ni. Ko osvojimo vrh in dosežemo cilj, imamo na obrazu najlepši nasmešek."

'Zanesem se le nase in verjamem le sebi. Vem, da mi bo uspelo'

Ne denar in ne nagrada, žene jo premagovanje lastnih strahov, preizkušanje lastnih meja in tudi nekaj malega adrenalina, priznava. "Že vidim neskončno dolgo cesto, rdečo obarvano pokrajino, noro lepe sončne vzhode in veter ter vonj po morju ... Veselim se opazovanja južnega križa ponoči, ko bom kolesarila preko dela kontinenta, ki ga svetlobno onesnaženje še ni prizadelo, in vseh tistih noči, ko zaradi utrujenosti ali vznemirjenosti ne bom mogla zaspati. Vem, da mi bo uspelo in da bom potrkala na vrata operne hiše. Seveda bo naporno, a užitek na koncu bo popoln."

Največja nagrada, pravi, bo to, da bo sama prevozila to pot, brez pomoči, brez spremljevalne ekipe. "Vedno sem se vsakega projekta lotila sama in si do zdaj nabrala že toliko izkušenj, da se zanesem samo nase in verjamem le sebi. Zavedam se, da bom velikokrat utrujena, žejna in lačna. Upam samo, da ne bom zbolela ali se poškodovala na poti in da bom z močno voljo prikolesarila na cilj."

Zanjo bo sicer to že peti obisk Avstralije, prvič je bila tam leta 2008 in se v to deželo zaljubila. "Ko sem prvič odhajala domov, sem čutila, da se bom v to državo še vrnila. V Avstraliji imam prijatelje, prepotovala sem že velik del te države, od Albanyja do Exmoutha in od Melbourna do Carinsa, tudi na Tasmaniji sem bila. Na zahodni obali v Coral bayju sem se potapljala med kiti in mantami. Na Great Barrier reefu sem med potapljanjem opazovala enega največjih čudežev sveta. Avstralija je drug svet,  ki ga je težko primerjati z Evropo. Polna je kontrastov - vse je tako varno in vse je tako nevarno. Res nevarno. Zahodna in vzhodna obala, popolnoma različni.  Neskončnost, ki jo doživiš na njihovi cesti, občutek niča in odgovornost, ki jo moraš imeti, da preživiš."

Nečak ji pravi, da je nora, njenih dejanj ne odobrava niti njena dobra prijateljica Lucija, ki živi v Avstraliji, a Juričeva verjame, da bosta nekje okrog 10. aprila pred operno hišo v Sydneyju, kjer jo bo pričakala, spet pili šampanjec, kot sta ga pred desetimi leti. Kljub optimizmu, ki jo navdaja, pa naša sogovornica priznava, da ne izključuje možnosti, da bo odnehala, če bo prenaporno. "Ko gre za življenje, ni heca," zaključi.